Vir dogodkov Cona

Nočni zvočni sprehod nas popelje v iskanje tišine in poslušanja neslišnega, v čas nočnih vešč jamamaj, ki predstavljajo sintropične vezi oddaljenih in bližnjih teritorijev. Nočni zvočni sprehod nas popelje v čarobni svet nočnih metuljev, ki kot simbionti predstavljajo sintropične vezi narave in kulture v parku Tivoli. Namen niza partitur poslušanja je intervenirati v prevladujočo perceptivno agendo in poudariti potencialnosti auralne zaznave. Sluh je tesno prepleten s sposobnostjo kompleksnega razumevanja stvarnosti ter sočutja, ki je osnova za vključujočo resonanco. Kako poslušati nevidno? Kako zaznati bitja, ki nočejo biti slišana?

Prisluškovanje dozdevno neslišnemu ter pohajkovanje po nočnih krajinah (ki so lahko tudi le redukcija vidnega polja in prisluškovanje drobnim impulzom lastnega telesa in anime) naslavlja zvočnost dozdevne tišine in bioakustiko iz smeri teritorija. Jamamaji so prebivalci visokoraslih listnatih gozdov, ki živijo visoko v krošnjah dreves. So nočni metulji, ki za seboj puščajo velike svetlozelene svilene zapredke. Dislocirani nočni prišleki so pred dobrim stoletjem ob poskusih lokalnega svilogojstva uspeli pobegniti v prostost okoliških drevesnih krošenj. Izvirajo z japonskih hribov, skozi odprto okno pa so se razširili po celinskem pasu jugovzhodne Evrope.

YAMAMAYU nočna pohajkovanja so zasnovana na avtoričinem trajajočem poetičnem raziskovanju jamamajev in vešč, eholokacije, sposobnosti nočnih vešč, da se z absorpcijo zvoka zaščitijo pred predatorjem, tišine, modalnosti premikajočih/mirujočih stanj in sofistikaciji osebnega auralnega polja z vidika teritorija.

Ambisonični zvočni dogodek in večkanalna zvočna instalacija

Zvočno delo Duh dreves | Dotik spekulira o zvočni komponenti življenja dreves in prevprašuje preplet posameznega dela rastline s kolonijo organizmov in skupnostjo gozda. Zvočni posnetki dajejo glas življenju drevesa v njegovem letnem in življenjskem ciklu, ki se začne in konča s tišino. Tišino pred spomladanskim pretokom drevesnih sokov in tišino po uničenju zaradi klimatskih sprememb, suše, požarov. Brane Zorman je z delom Duh dreves I Dotik med tremi prejemniki nagrade Palma Ars Acustica 2022. O konceptualizaciji dela v pdf knjižici (mogoč je nakup tiskane verzije) na tej povezavi.

Avtor namenja posebno pozornost dotiku drevesa; kot obliki skrbi in zavedanja sobivanja z rastlinami in na drugi strani destruktivnemu dotiku okoljskega uničenja. Od zvokov dotikanja debla, drgnjenja vej, drobljenja odpadlega lubja, listov, vetra v krošnjah, vode, ki napaja korenine, avtor zvočno prehaja skozi fizični obstoj drevesa. Vse tja do lomljenja vej, podiranja dreves in ognja, ki kot opozorilo pred prihajajočo sušo grobo zareže v habitat gozda.

Zvočni dogodek v živo

Brane Zorman v živo izvaja predelano verzijo skladbe Duh dreves | Dotik, ki je nastajala v različnih fazah in intenziteti skozi dve leti. Dogodek temelji na prostorski ambisonični tehnologiji in uporabi Silent Disco opreme, ki vključuje več mikro FM oddajnikov in slušalk kratkega dometa na različnih frekvencah. Zvok obiskovalke_ce obda z vseh strani, ustvarjajoč intenzivno sonično izkušnjo, kjer se zvoki prelivajo, premikajo in preoblikujejo v 360° sferičnem prostoru. Ambisonični sistem omogoča umetniku, da manipulira s prostorskimi plastmi zvoka ter jih hkrati posreduje tudi prek običajnih stereo slušalk. Poslušanje tako postane večdimenzionalno doživetje, ki briše meje med poslušalcem in zvočnim prostorom.

Umetniška instalacija

Instalacija prikazuje, raziskuje in beleži spremembe električne prevodnosti, ki so posledica intenzivnega sušenja posameznih rezin debla. Prek toplotnih, električnih in nihajnih senzorjev in pretvornikov pretvarja parametre v vizualno in slišno obliko. Rezine se sušijo in pokajo. Naseljujejo jih mikrobi, plesni, drevesne gobe in v tem procesu razkrajanja spreminjajo svojo obliko. Na simbolnem nivoju nas novo nastale drevesne strukture soočajo s pomanjkanjem vode in vlage. Skladba s posnetimi in obdelanimi zvoki dreves, ki nastajajo tako znotraj samega organizma kot tudi ob dotiku človeka in okolja, ustvarja čustveno in dramatično glasbeno fabulo, nabito z naravnimi in ojačanimi zvoki, ki se energično spajajo in prepletajo. Dinamična osemkanalna prostorska postavitev vsrka poslušalca v središče zvočnega dogajanja.

Serija Sono-soro[walks] raziskuje raznolikost izkušenj žensk in pripadnic_kov LGTBQ+2 skupnosti med nočnim sprehajanjem. Projekt predstavlja kolektivno izkušnjo nočnega sprehoda, ki sledi zvočni partituri, zasnovani na skupinski delavnici.

Glavni cilj projekta je povezati različne feministične avtonomije, ki se ukvarjajo s političnimi akti kolektivnega poslušanja in zvočenja. Sono-soro[walks] vabi ženske in pripadnice_ke LGTBQ+2 skupnosti k soustvarjanju lokacijskega (site-specific) zvočnega sprehoda v razširjeni resničnosti. Pot in geolokacija odražata osebne izkušnje in vezi z mestom.

Zvočni sprehod je zasnovan kot skupna nočna izkušnja hoje in poslušanja, ustvarjena na platformi Echoes.

Dogodek je namenjen spoznavanju življenja prostoživečih ptic v urbanem okolju. Gre za participativni, lokacijsko odzivni zvočni sprehod, ki uporablja partiture pesmi ljubljanskih ptic za komunikacijo z njimi. S poslušanjem kompleksnosti zvočnega prostora mesta, ki ga delimo z drugimi vrstami, sprehod odpira osebno izkušnjo fluidnosti, nestabilnosti in mobilnosti medvrstnega oglašanja in odgovarjanja.

Ptice so ključni pokazatelji okoljskega zdravja ekosistemov, njihovo število pa zaradi podnebne krize po vsem svetu drastično upada, predvsem zaradi izgube življenjskega prostora. Dogodek udeleženkam_cem ponuja priložnost za poslušanje ptic v njihovem svetu in za razmislek o tem, da smo med hojo in poslušanjem tudi sami opazovani in slišani.

Sleep Concert je zvočni dogodek, ki preizprašuje razmerje med poslušanjem, spanjem in zavestjo. Temelji na ideji skupnega počitka kot performativnega in zvočnega prostora, v katerem se brišejo meje med aktivnim poslušanjem in pasivnim zaznavanjem.

Zvočna struktura koncerta je zasnovana tako, da poslušalke_ci vstopajo v stanje sprostitve, zaspanosti ali spanja, pri čemer zvok deluje kot mehka, ponavljajoča se in ambientalna plast. Dogodek odpira vprašanja časa, produktivnosti in kolektivne skrbi ter predlaga spanec kot obliko odpora in regeneracije.

Delo temelji na dveh fenomenih: sinesteziji (senzorna izkušnja, pri kateri se zaznavni kanali prepletajo in senzorne informacije prenašajo iz enega čuta v drugi) in disociaciji (sposobnost zavesti, da se, vsaj začasno, umakne iz resničnosti, tako da vzpostavi distanco do neposrednega fizičnega in čustvenega izkušanja). Izkušnja izvedbe sloni na dveh različnih in istočasno kompatibilnih projektih: Oko, ki sliši (razstava zvoka, Ljubljanski grad, 2012) in Koronske noči v Ljubljani (binauralna izkušnja zvočne realnosti v obdobju kovida, YouTube, 2020).

Zvočni sprehod je zasnovan kot filmska pripoved, v kateri originalni zvok nadomestimo z drugačnim oziroma novim, s čimer spremenimo percepcijo prostora, ki ga vidimo. Ne gre za sinhrono nadomestitev zvokov, temveč večplastno nadomeščanje percepcije, pri čemer je ključna komponenta čas izvedbe. Zvok se bistveno razlikuje od vidne izkušnje, saj udeleženke_ci slišijo pretežno dnevne zvoke.

Učinek spodbuja zavedanje o okoljski disociaciji, ki je povezana z ločitvijo ali prekinitvijo povezave med posamezniki in njihovim naravnim okoljem. Kaže se v pomanjkanju okoljske ozaveščenosti in v dejstvu, da interesi okolja pogosto ostajajo podrejeni ekonomskim interesom.

Zvočni sprehod je prepreden s poetičnostjo literature Glorie Anzaldúa, v kateri avtorica sestavlja mozaik pomembnih povezav med subjektiviteto mestice (mestiza) in Čikane (Chicana), ki ju teoretizira s konceptoma transfronterizo in borderlands. Ta pojma umešča v prostor nevidnih, nenaravnih mej in stalnega prehajanja, v katerem živijo tisti, ki prestopajo, ne upoštevajo ali se soočajo z mejami normalizirane binarnosti.

Sprehod temelji na zvočni partituri, ki obravnava drugost kot posledico priseljenosti, drugačne spolne usmerjenosti in nenehnega gibanja med mejami, jeziki in kulturami. V njem se zrcalijo lokalne zvočne ekologije in simbolni vidiki poezije Glorie Anzaldúa.

Dogodek je namenjen spoznavanju življenja prostoživečih ptic v urbanem okolju. Gre za participativni, lokacijsko odzivni zvočni sprehod, ki uporablja partiture pesmi ljubljanskih ptic za komunikacijo z njimi. S poslušanjem kompleksnosti zvočnega prostora mesta, ki ga delimo z drugimi vrstami, sprehod odpira osebno izkušnjo fluidnosti, nestabilnosti in mobilnosti medvrstnega oglašanja in odgovarjanja.

Ptice so ključni pokazatelji okoljskega zdravja ekosistemov, njihovo število pa zaradi podnebne krize po vsem svetu drastično upada, predvsem zaradi izgube življenjskega prostora. Dogodek udeleženkam_cem ponuja priložnost za poslušanje ptic v njihovem svetu in za razmislek o tem, da smo med hojo in poslušanjem tudi sami opazovani in slišani.

BesenBallett je družbena skulptura in njena prisotnost v urbanih prostorih je tema, o kateri v novih in drugačnih dialogih aktivno razpravljajo performerji_ke in njihove_i poslušalke_ci oziroma gledalke_ci.

Metle so vsakdanji pripomoček za čiščenje in predmet svetovne kulturne dediščine. Vsaka vrsta metle ima svoj zvok in način uporabe. Z umetniškega vidika je vsak gib, ki ga izvedemo z metlo, ritmično in zvočno dejanje, hkrati ples in glasba. KEHRPARTITUR (partitura za pometanje) je osnova vsake izvedbe BesenBalletta in vsebuje različne gibe pometanja, ki se ponavljajo kot slišni in vidni elementi performansa. S partituro se začne in konča performans na vsaki novi lokaciji, vmes pa je prostor za variacije, improvizacijo in svobodno pometanje.

Mestna tla so večinoma kamnita ali asfaltirana. Lokacije angažiranih akcij oziroma performansov – kraji, kjer se pometa – s svojo arhitekturno obliko in površino zvoke poudarijo in ojačajo. Urbani prostor se kot kombinacija zvoka in akcije doživlja kot dinamični življenjski prostor. Z BesenBallett je leta 2020 nastal nov format, ki je zasnovan kot družbena skulptura.

Ambulation je zvočni sprehod, ki uporablja zvočne tehnike za zajemanje raznolikih zvokov iz neposrednega okolja. Tim Shaw s tehnikami terenskega snemanja med hojo snema zvoke in elektromagnetno valovanje. Zajete zvoke ponavlja, obdela in meša s prenosno opremo lastne izdelave. Tako ustvarja interaktivno improvizacijo, ki prepleta posnete in tekoče zvoke. Udeleženke_ci sprehoda mu sledijo z brezžičnimi slušalkami in v živo doživljajo nenavadno zvočno izkušnjo.

Vsak sprehod je drugačen, saj je njegova izvedba uglašena s prostorom in časom posamezne lokacije. Zvočne tehnike in sistemi obdelave zvoka so prilagojeni značilnostim lokalnega okolja, kar pomeni, da se projekt z vsakim novim povabilom nenehno razvija.

Spekulativna zgodba zvočne pohodne predstave VRToglavi VRT izpostavlja težaven odnos ljudi in rastlin, v katerem se okoriščajo predvsem ljudje. Zgodovinski potek kolonializma in preseljevanje rastlin temeljita na podrejanju in izkoriščanju narave. V luči zavedanja ekološke krize in možnega boljšega scenarija za prihodnosti je nujno spremeniti ta odnos. V želji po približevanju svetu rastlin se VRToglavi VRT dotakne časovne dimenzije. Skozi prizmo potovanj teh dveh, tako različnih časovnosti ljudi in rastlin, ki navidezno ne ponujata možnega srečanja, spekulira razvoj prihodnjega, solidarnega sobivanja ljudi in rastlin. Rastline, najbolj poseljena vrsta tega planeta, živijo predvsem svojo časovnost in svoje, nam tako nedostopne poti. VRToglavi VRT nas popelje po poteh možnega scenarija prihodnosti našega prenapetega, hrupnega planeta, ki se zrcali v razvoju lokalnih zelenih poti. Se lahko kaj naučimo od rastlin za bolj solidarno prihodnost?

Publika doživlja zvočno delo preko posebej razvitih slušalk, ki kot orodje spekulirajo svet in slušno krajino prihodnosti. Svet postaja prehrupen, prenevaren za naša krhka ušesa, ki se niso uspela prilagoditi agresivnim frekvencam. Za preživetje v zunanjem prostoru bomo potrebovali slušalke, ki bodo utišale, a hkrati izostrile zvočno sliko in nas popeljale v želeno akustično pripoved.

Delo se predvaja na avtorskih AR (augmentirana realnost) slušalkah, ki so plod poglobljenega, inovativnega sodelovanja med umetnikom in razvijalci strojne ter programske opreme. AR slušalke omogočajo sočasno ojačano, binauralno poslušanje okolice in zvočno kompozicijo. Vsebujejo tudi FM sprejemni modul in vhod za EMS senzor.

Pot zvočnega sprehoda povezuje parka l’Orangerie v Strasbourgu in Tivoli v Ljubljani, oba zasnovana v času vladavine Napoleona. Naslovna fotografija je bila posneta v prekinjenem drevoredu, danes ujetim med cesto in železnico. Je del večjega kompleksa drevoredov v parku Tivoli, ki so jih zasnovali Francozi v obdobju Ilirskih provinc. Vokalistka, oblečena v narodno nošo, nosi avtorske AR slušalke in prisluškuje krajini.

Pričevanje udeleženke AR zvočnega sprehoda:

Spekulativna zgodba zvočne pohodne predstave VRToglavi VRT izpostavlja težaven odnos ljudi in rastlin, v katerem se okoriščajo predvsem ljudje. Zgodovinski potek kolonializma in preseljevanje rastlin temeljita na podrejanju in izkoriščanju narave. V luči zavedanja ekološke krize in možnega boljšega scenarija za prihodnosti je nujno spremeniti ta odnos. V želji po približevanju svetu rastlin se VRToglavi VRT dotakne časovne dimenzije. Skozi prizmo potovanj teh dveh, tako različnih časovnosti ljudi in rastlin, ki navidezno ne ponujata možnega srečanja, spekulira razvoj prihodnjega, solidarnega sobivanja ljudi in rastlin. Rastline, najbolj poseljena vrsta tega planeta, živijo predvsem svojo časovnost in svoje, nam tako nedostopne poti. VRToglavi VRT nas popelje po poteh možnega scenarija prihodnosti našega prenapetega, hrupnega planeta, ki se zrcali v razvoju lokalnih zelenih poti. Se lahko kaj naučimo od rastlin za bolj solidarno prihodnost?

Publika doživlja zvočno delo preko posebej razvitih slušalk, ki kot orodje spekulirajo svet in slušno krajino prihodnosti. Svet postaja prehrupen, prenevaren za naša krhka ušesa, ki se niso uspela prilagoditi agresivnim frekvencam. Za preživetje v zunanjem prostoru bomo potrebovali slušalke, ki bodo utišale, a hkrati izostrile zvočno sliko in nas popeljale v želeno akustično pripoved.

Delo se predvaja na avtorskih AR (augmentirana realnost) slušalkah, ki so plod poglobljenega, inovativnega sodelovanja med umetnikom in razvijalci strojne ter programske opreme. AR slušalke omogočajo sočasno ojačano, binauralno poslušanje okolice in zvočno kompozicijo. Vsebujejo tudi FM sprejemni modul in vhod za EMS senzor.

Pot zvočnega sprehoda povezuje parka l’Orangerie v Strasbourgu in Tivoli v Ljubljani, oba zasnovana v času vladavine Napoleona. Naslovna fotografija je bila posneta v prekinjenem drevoredu, danes ujetim med cesto in železnico. Je del večjega kompleksa drevoredov v parku Tivoli, ki so jih zasnovali Francozi v obdobju Ilirskih provinc. Vokalistka, oblečena v narodno nošo, nosi avtorske AR slušalke in prisluškuje krajini.

Pričevanje udeleženke AR zvočnega sprehoda:

Ambulation je zvočni sprehod, ki uporablja zvočne tehnike za zajemanje raznolikih zvokov iz neposrednega okolja. Tim Shaw s tehnikami terenskega snemanja med hojo snema zvoke in elektromagnetno valovanje. Zajete zvoke ponavlja, obdela in meša s prenosno opremo lastne izdelave. Tako ustvarja interaktivno improvizacijo, ki prepleta posnete in tekoče zvoke. Udeleženke_ci sprehoda mu sledijo z brezžičnimi slušalkami in v živo doživljajo nenavadno zvočno izkušnjo.

Vsak sprehod je drugačen, saj je njegova izvedba uglašena s prostorom in časom posamezne lokacije. Zvočne tehnike in sistemi obdelave zvoka so prilagojeni značilnostim lokalnega okolja, kar pomeni, da se projekt z vsakim novim povabilom nenehno razvija.

Razpletanje vrta združuje imaginacije dveh parkov: enega prvih eksotičnih parkov v Sloveniji, Rafutskega parka, in fantazijskega parka aleksandrink v Aleksandriji. Oba parka sta nastala v prvi polovici 20. stoletja v obdobju intenzivnih odnosov in migracij med državama.

Instalacija združuje zvočne posnetke ambienta Rafutskega parka tik pred njegovo prenovo in jih prepleta s seznamom eksotičnih in invazivnih rastlinskih vrst ter merili njihove edinstvenosti. Zvočni vrt je poseljen s časopisnimi naslovi in citati iz člankov o poskusih preprečevanja ženskih migracij v Egipt ter z odlomki pesmi, ki imaginarij aleksandrink povezujejo z mitom Lepe Vide.

Instalacija sooča te predstave in postavlja imaginarni vrt, v katerem drevesa in rastline postanejo sopripovedovalci, vrt pa materializacija zaraščenih pripovedi in podob.

Festival TO)pot odpira diskurzivni program, ki obravnava zvočne sprehode in povezave med hojo, poslušanjem ter kritičnim mišljenjem. Program vključuje predavanja in predstavitve Elene Biserne, Ide Hiršenfelder in Jaceka Smolickega ter pogovor, s katerim želi odpreti razpravo z drugimi povabljenimi umetniki in zainteresirano javnostjo.

Jacek Smolicki predstavi svojo knjigo Soundwalking: Through Time, Space, and Technologies (Routledge, 2023) z zvočno kompozicijo. Publikacija združuje sodobne raziskovalce, umetnike in teoretike ter predstavlja eno prvih celovitih študij zvočnega sprehajanja, ki obravnava okoljske, etične, družbene in tehnološke izzive.

Elena Biserna v knjigi Going Out. Walking, Listening, Soundmaking (umland, 2022) ponuja pregled interdisciplinarnih praks na presečišču hoje, poslušanja in zvočenja ter raziskuje njihovo umeščenost v sodobno kritično mišljenje prostora.

Ida Hiršenfelder v besedilu Vaje v poslušanju neslišnega (Akustično skupno, Cona, 2022) razmišlja o pojmu lokacije, zvočnosti in pomena slišanega ter obravnava umetniške pristope k poslušanju skozi pogovore z umetnicami in umetniki.

Pohajkovanje po Ljubljani in vpraševanje o smislu, pomenu in namenu hoje kot umetniške prakse. Ko je leta 1833 Honoré de Balzac objavil nenavadno študijo Teorija hoje, se je začudeno vprašal, kako je mogoče, da se pred njim še nihče ni resno poglobil v fenomen človeške hoje. »Mar ni nekaj izrednega,« pravi, »da se ves čas, odkar človek hodi, še nihče ni spomnil vprašati, kako hodi, ali sploh hodi, ali bi lahko hodil bolje, kaj počne med hojo, ali nemara obstaja kak boljši način, kako preurediti, spremeniti ali analizirati svojo hojo«.

Ta vprašanja si bomo zastavili tudi mi, ko bomo skupaj hodili in razmišljali o hoji kot telesni tehniki ter o hodečih performansih – performativnih dogodkih, pri katerih so njihovi akterji koncipirali sprehajanje sebe ali gledalcev, ki tako postanejo soizvajalci in soudeleženci v dogodku. Od starogrških filozofov peripatetikov si bomo izposodili idejo razvijanja misli v gibanju, vsebinsko pa se bomo posvetili človeški hoji kot umetniški praksi.

Razpletanje vrta združuje imaginacije dveh parkov: enega prvih eksotičnih parkov v Sloveniji, Rafutskega parka, in fantazijskega parka aleksandrink v Aleksandriji. Oba parka sta nastala v prvi polovici 20. stoletja v obdobju intenzivnih odnosov in migracij med državama.

Instalacija združuje zvočne posnetke ambienta Rafutskega parka tik pred njegovo prenovo in jih prepleta s seznamom eksotičnih in invazivnih rastlinskih vrst ter merili njihove edinstvenosti. Zvočni vrt je poseljen s časopisnimi naslovi in citati iz člankov o poskusih preprečevanja ženskih migracij v Egipt ter z odlomki pesmi, ki imaginarij aleksandrink povezujejo z mitom Lepe Vide.

Instalacija sooča te predstave in postavlja imaginarni vrt, v katerem drevesa in rastline postanejo sopripovedovalci, vrt pa materializacija zaraščenih pripovedi in podob.

Encouragements je zvočna razstava, ki raziskuje razmerja med glasom, poslušanjem in javnim prostorom. Delo temelji na subtilnih zvočnih intervencijah, ki vzpostavljajo intimne situacije znotraj vsakdanjih okolij ter obiskovalke_ce nagovarjajo k počasnejšemu, pozornejšemu poslušanju.

Bioakustična skupina Jata C v delu Kronolit, sestavljenem iz kompleksne večkanalne zvočne kompozicije in instalacije kamnitih plošč, raziskuje zvočnost in časovne razsežnosti kamnitih struktur ter njihovo trajnost in soodvisnost s človekom.

Zvočne materiale za kompozicijo so umetniki pridobili s pomočjo terenskih posnetkov različnih lokacij in kamnolomov. Instalacija, kot senzorni podaljšek človeških tipal, pa služi kot kamnit instrument, s katerim kompozicijo in same vibracije kamna preko transducerjev v povratni zanki vračajo v njegovo materialnost. Tekom produkcije dela so umetniki sodelovali z znanstveniki s področja mikropaleontologije, geologije in fizike ter podpornikom projekta, podjetjem Marmor Hotavlje.

beepblip [Ida Hiršenfelder], članica skupine Jata C, je o delu zapisala:

Misliti geološki čas, čas kotalečega kamna, čas litosfere, čas kontinentov je misliti lastno majhnost, prašnost, minljivost … Morda lahko prav s to mislijo zaobidemo norost človeškega izčrpavanja Zemlje, se čudimo njeni mogočni krhkosti, spoštujemo neštete entitete, ki so jo oblikovale v nestalnem prostoru in eonih časa. Kamenine gora so bile nekoč na dnu morja. Organsko komponento prsti so s presnovo proizvedle bakterije. Del apnenca na Zemlji so iz sebe iztisnili kokolitofori, enocelične alge. Tako kot mi so hkrati živi in mrtvi, hkrati organski in anorganski. Vemo, da je razlikovanje nepotrebno; in vendar je pomembno, kateri svet sveti svet.[1] Stežka najdemo prostor na planetu, ki ga ne bi upravljal človek ali vsaj vplival na njegove spremembe. Svetiti drugačen svet, v katerem vlada vzajemnost in ne oblastništvo, zahteva ponotranjenje drugačnih vprašanj. Jata C se vpraša: »Kako lahko slišimo kamen in njegove eone?«

[1] Donna J. Haraway. Staying with Trouble: Making Kin in the Chthulucene. Durham and London: Duke University Press, 2016, str. 35. “It matters what worlds world worlds. It matters what stories tell stories.”

Večkanalna zvočna instalacija

V zvočnem dogodku skupina Jata C v živo interpretira delo Kronolit po vnaprej zasnovani partituri, ki vključuje prostor za improvizacijo. Z uporabo večkanalnega prostorskega sistema zvok prehaja med skalami in zidovi, vibrira v kamnitih ploščah in ustvarja občutek neposredne prisotnosti geološkega časa.

Zvočni dogodek v živo

Instalacija v omogoča obiskovalcem vstop v kamniti resonančni prostor, kjer zvočna fabula odpira izkušnjo drugačne zaznave časa – počasnega, masivnega, vseobsegajočega. Skladba prepleta zvoke lomljenja, drobljenja, vibriranja in oddaljenega odmeva – vse to vpet v narativ o Zemlji, ki si ritme ne izposoja od človeka, temveč jih oblikuje v eonih.

Bioakustična skupina Jata C v delu Kronolit, sestavljenem iz kompleksne večkanalne zvočne kompozicije in instalacije kamnitih plošč, raziskuje zvočnost in časovne razsežnosti kamnitih struktur ter njihovo trajnost in soodvisnost s človekom.

Zvočne materiale za kompozicijo so umetniki pridobili s pomočjo terenskih posnetkov različnih lokacij in kamnolomov. Instalacija, kot senzorni podaljšek človeških tipal, pa služi kot kamnit instrument, s katerim kompozicijo in same vibracije kamna preko transducerjev v povratni zanki vračajo v njegovo materialnost. Tekom produkcije dela so umetniki sodelovali z znanstveniki s področja mikropaleontologije, geologije in fizike ter podpornikom projekta, podjetjem Marmor Hotavlje.

beepblip [Ida Hiršenfelder], članica skupine Jata C, je o delu zapisala:

Misliti geološki čas, čas kotalečega kamna, čas litosfere, čas kontinentov je misliti lastno majhnost, prašnost, minljivost … Morda lahko prav s to mislijo zaobidemo norost človeškega izčrpavanja Zemlje, se čudimo njeni mogočni krhkosti, spoštujemo neštete entitete, ki so jo oblikovale v nestalnem prostoru in eonih časa. Kamenine gora so bile nekoč na dnu morja. Organsko komponento prsti so s presnovo proizvedle bakterije. Del apnenca na Zemlji so iz sebe iztisnili kokolitofori, enocelične alge. Tako kot mi so hkrati živi in mrtvi, hkrati organski in anorganski. Vemo, da je razlikovanje nepotrebno; in vendar je pomembno, kateri svet sveti svet.[1] Stežka najdemo prostor na planetu, ki ga ne bi upravljal človek ali vsaj vplival na njegove spremembe. Svetiti drugačen svet, v katerem vlada vzajemnost in ne oblastništvo, zahteva ponotranjenje drugačnih vprašanj. Jata C se vpraša: »Kako lahko slišimo kamen in njegove eone?«

[1] Donna J. Haraway. Staying with Trouble: Making Kin in the Chthulucene. Durham and London: Duke University Press, 2016, str. 35. “It matters what worlds world worlds. It matters what stories tell stories.”

Večkanalna zvočna instalacija

V zvočnem dogodku skupina Jata C v živo interpretira delo Kronolit po vnaprej zasnovani partituri, ki vključuje prostor za improvizacijo. Z uporabo večkanalnega prostorskega sistema zvok prehaja med skalami in zidovi, vibrira v kamnitih ploščah in ustvarja občutek neposredne prisotnosti geološkega časa.

Zvočni dogodek v živo

Instalacija v omogoča obiskovalcem vstop v kamniti resonančni prostor, kjer zvočna fabula odpira izkušnjo drugačne zaznave časa – počasnega, masivnega, vseobsegajočega. Skladba prepleta zvoke lomljenja, drobljenja, vibriranja in oddaljenega odmeva – vse to vpet v narativ o Zemlji, ki si ritme ne izposoja od človeka, temveč jih oblikuje v eonih.

Prehod v tretje tisočletje našega štetja let doživljam kot prehod v kulturo, ki ne bo odvisna od vzorcev oziroma matrik, ki so usodno zaznamovale zadnja tisočletja patriarhalno-monoteističnih kultur. Ena od teh nesrečnih matrik je stalno prelivanje krvi v obliki krutih vojn in drugih oblik žrtvovanja človeške svobode. Nič manj strašna ni matrika človeškega vladanja nad silami in bitji narave in iz nje izhajajoči ekocid.

Ker želim prispevati k nastanku bistveno drugačne človeške kulture, sem se odločil, da svoja tovrstna prizadevanja predlagam za projekt 2006–2023. To pomeni, da sem se zavezal, da bom v tem obdobju izčistil načrt nove vrste kulture na Zemlji in ga objavil do leta 2023.

Ker sem prepričan, da je nova vrsta civilizacije na Zemlji možna samo pod pogojem, da je uglašena s kreacijo Zemljine celote, jo imenujem kultura Gaje – Gaja oziroma Gea kot starogrško ime za Zemljo. Grki Zemlje niso razumeli zgolj kot v materijo odet planet, temveč tudi kot obliko zavesti božanske narave.

Projekt sem udejanil v obliki Geokulturnega manifesta, ki sem ga z lesnim ogljem zapisal na steno Muzeja sodobne umetnosti v Ljubljani v okviru razstave Zasilni izhod (2021–2022). V istem obdobju sem v treh jezikih izdal knjigo Ustvarimo kulturo Gaje – Gaia Kultur erschaffen – Creating Gaia Culture.

Praktično želim na primeru mestnega tkiva Ljubljane pokazati, kako se kultura Gaje že uresničuje, četudi se mestne prebivalke in prebivalci tega pogosto ne zavedajo.