TOpotna hoja za hodečimi performansi

Pohajkovanje po Ljubljani in vpraševanje o smislu, pomenu in namenu hoje kot umetniške prakse. Ko je leta 1833 Honoré de Balzac objavil nenavadno študijo Teorija hoje, se je začudeno vprašal, kako je mogoče, da se pred njim še nihče ni resno poglobil v fenomen človeške hoje. »Mar ni nekaj izrednega,« pravi, »da se ves čas, odkar človek hodi, še nihče ni spomnil vprašati, kako hodi, ali sploh hodi, ali bi lahko hodil bolje, kaj počne med hojo, ali nemara obstaja kak boljši način, kako preurediti, spremeniti ali analizirati svojo hojo«.

Ta vprašanja si bomo zastavili tudi mi, ko bomo skupaj hodili in razmišljali o hoji kot telesni tehniki ter o hodečih performansih – performativnih dogodkih, pri katerih so njihovi akterji koncipirali sprehajanje sebe ali gledalcev, ki tako postanejo soizvajalci in soudeleženci v dogodku. Od starogrških filozofov peripatetikov si bomo izposodili idejo razvijanja misli v gibanju, vsebinsko pa se bomo posvetili človeški hoji kot umetniški praksi.