Vir dogodkov Cona

Bioakustična skupina Jata C v delu Kronolit, sestavljenem iz kompleksne večkanalne zvočne kompozicije in instalacije kamnitih plošč, raziskuje zvočnost in časovne razsežnosti kamnitih struktur ter njihovo trajnost in soodvisnost s človekom.

Zvočne materiale za kompozicijo so umetniki pridobili s pomočjo terenskih posnetkov različnih lokacij in kamnolomov. Instalacija, kot senzorni podaljšek človeških tipal, pa služi kot kamnit instrument, s katerim kompozicijo in same vibracije kamna preko transducerjev v povratni zanki vračajo v njegovo materialnost. Tekom produkcije dela so umetniki sodelovali z znanstveniki s področja mikropaleontologije, geologije in fizike ter podpornikom projekta, podjetjem Marmor Hotavlje.

beepblip [Ida Hiršenfelder], članica skupine Jata C, je o delu zapisala:

Misliti geološki čas, čas kotalečega kamna, čas litosfere, čas kontinentov je misliti lastno majhnost, prašnost, minljivost … Morda lahko prav s to mislijo zaobidemo norost človeškega izčrpavanja Zemlje, se čudimo njeni mogočni krhkosti, spoštujemo neštete entitete, ki so jo oblikovale v nestalnem prostoru in eonih časa. Kamenine gora so bile nekoč na dnu morja. Organsko komponento prsti so s presnovo proizvedle bakterije. Del apnenca na Zemlji so iz sebe iztisnili kokolitofori, enocelične alge. Tako kot mi so hkrati živi in mrtvi, hkrati organski in anorganski. Vemo, da je razlikovanje nepotrebno; in vendar je pomembno, kateri svet sveti svet.[1] Stežka najdemo prostor na planetu, ki ga ne bi upravljal človek ali vsaj vplival na njegove spremembe. Svetiti drugačen svet, v katerem vlada vzajemnost in ne oblastništvo, zahteva ponotranjenje drugačnih vprašanj. Jata C se vpraša: »Kako lahko slišimo kamen in njegove eone?«

[1] Donna J. Haraway. Staying with Trouble: Making Kin in the Chthulucene. Durham and London: Duke University Press, 2016, str. 35. “It matters what worlds world worlds. It matters what stories tell stories.”

Večkanalna zvočna instalacija

V zvočnem dogodku skupina Jata C v živo interpretira delo Kronolit po vnaprej zasnovani partituri, ki vključuje prostor za improvizacijo. Z uporabo večkanalnega prostorskega sistema zvok prehaja med skalami in zidovi, vibrira v kamnitih ploščah in ustvarja občutek neposredne prisotnosti geološkega časa.

Zvočni dogodek v živo

Instalacija v omogoča obiskovalcem vstop v kamniti resonančni prostor, kjer zvočna fabula odpira izkušnjo drugačne zaznave časa – počasnega, masivnega, vseobsegajočega. Skladba prepleta zvoke lomljenja, drobljenja, vibriranja in oddaljenega odmeva – vse to vpet v narativ o Zemlji, ki si ritme ne izposoja od človeka, temveč jih oblikuje v eonih.

Kolektivni sprehod – kopica besedilnih partitur in protokolov, ki so jih prispevali Pauline Oliveros, kolektiv Blank Noise in Elena Biserna – preizkuša format platforme, kjer skupaj premišljujemo slišane spolno zaznamovane izkušnje v javnem prostoru, ‘samoumevno poslušanje’ neprimernih, nesramnih in celo žaljivih opazk na račun spola, in enkrat za vselej opravimo z vedenjski vzorci, ki veljajo za primerne, varne in pričakovane, ko hodimo oziroma se sprehajamo.

Ker sta urbanistično načrtovanje in družbena organizacija prostora in časa sistema, ki soustvarjata razmerja moči, vključno s patriarhalnimi odnosi, je cilj sprehoda preizprašati obstoječa nesorazmerja, deliti izkušnje in skupaj domisliti prakse pozornosti, skrbi, resonance, solidarnosti, reapropriacije ali zavračanja, ki bi ponudile druge načine zasedbe javnega prostora. Feministični koraki so hkrati povabilo, da poslušamo svoje občutke in odnos do urbane drugosti, in poziv, da z vibracijami naših teles, s prisotnostjo, s koraki, z glasom, z besedami in s kriki dobimo nazaj javni prostor.

Delavnica Feministični koraki je prepletena z delavnico Sono-soro, ki predstavlja uvod v istoimenski zvočni sprehod Amande Gutiérrez. Delavnica Sono-soro je zasnovana na poslušanju in snemanju zvoka na podlagi partiture hoje ter odpira razmisleke o pozicionalnosti, presečnosti in skupni skrbi.

Zgodba razpira poglede na arhitekturo Edvarda Ravnikarja in njegovih sodelavcev pri gradnji Cankarjevega doma.

Avtorja sta v zvočno zgodbo vključila številne citate in misli arhitektov, pa tudi politikov in kulturnikov, povezanih z gradnjo Cankarjevega doma. Prepletata pa jo poezija in dramatika izbranih umetnikov. Subtilen in pomensko večplasten zvočni sprehod v kontekstu sedanjosti orisuje obdobje gradnje in samo arhitekturo stavbe ter omogoča poglobljeno razumevanje zgodovinskega in kulturnega konteksta.

Zvočna zgodba se dotika širšega Ravnikarjevega ustvarjalnega opusa, od snovanja Trga republike kot zahtevnega in dolgotrajnega prostorskega posega do njegovega pedagoškega dela na Šoli za arhitekturo v Ljubljani. V svoje razumevanje mestnega prostora je Ravnikar vključeval številne arhitekte in študente, ki so v dialogu s politiko in stroko postavili temelje kakovostnega oblikovanja prostora v modernistično mediteranskem duhu.

Nočni zvočni sprehod nas popelje v iskanje tišine in poslušanja neslišnega, v čas nočnih vešč jamamaj, ki predstavljajo sintropične vezi oddaljenih in bližnjih teritorijev. Nočni zvočni sprehod nas popelje v čarobni svet nočnih metuljev, ki kot simbionti predstavljajo sintropične vezi narave in kulture v parku Tivoli. Namen niza partitur poslušanja je intervenirati v prevladujočo perceptivno agendo in poudariti potencialnosti auralne zaznave. Sluh je tesno prepleten s sposobnostjo kompleksnega razumevanja stvarnosti ter sočutja, ki je osnova za vključujočo resonanco. Kako poslušati nevidno? Kako zaznati bitja, ki nočejo biti slišana?

Prisluškovanje dozdevno neslišnemu ter pohajkovanje po nočnih krajinah (ki so lahko tudi le redukcija vidnega polja in prisluškovanje drobnim impulzom lastnega telesa in anime) naslavlja zvočnost dozdevne tišine in bioakustiko iz smeri teritorija. Jamamaji so prebivalci visokoraslih listnatih gozdov, ki živijo visoko v krošnjah dreves. So nočni metulji, ki za seboj puščajo velike svetlozelene svilene zapredke. Dislocirani nočni prišleki so pred dobrim stoletjem ob poskusih lokalnega svilogojstva uspeli pobegniti v prostost okoliških drevesnih krošenj. Izvirajo z japonskih hribov, skozi odprto okno pa so se razširili po celinskem pasu jugovzhodne Evrope.

YAMAMAYU nočna pohajkovanja so zasnovana na avtoričinem trajajočem poetičnem raziskovanju jamamajev in vešč, eholokacije, sposobnosti nočnih vešč, da se z absorpcijo zvoka zaščitijo pred predatorjem, tišine, modalnosti premikajočih/mirujočih stanj in sofistikaciji osebnega auralnega polja z vidika teritorija.

Zgodba razpira poglede na arhitekturo Edvarda Ravnikarja in njegovih sodelavcev pri gradnji Cankarjevega doma.

Avtorja sta v zvočno zgodbo vključila številne citate in misli arhitektov, pa tudi politikov in kulturnikov, povezanih z gradnjo Cankarjevega doma. Prepletata pa jo poezija in dramatika izbranih umetnikov. Subtilen in pomensko večplasten zvočni sprehod v kontekstu sedanjosti orisuje obdobje gradnje in samo arhitekturo stavbe ter omogoča poglobljeno razumevanje zgodovinskega in kulturnega konteksta.

Zvočna zgodba se dotika širšega Ravnikarjevega ustvarjalnega opusa, od snovanja Trga republike kot zahtevnega in dolgotrajnega prostorskega posega do njegovega pedagoškega dela na Šoli za arhitekturo v Ljubljani. V svoje razumevanje mestnega prostora je Ravnikar vključeval številne arhitekte in študente, ki so v dialogu s politiko in stroko postavili temelje kakovostnega oblikovanja prostora v modernistično mediteranskem duhu.

Zgodba razpira poglede na arhitekturo Edvarda Ravnikarja in njegovih sodelavcev pri gradnji Cankarjevega doma.

Avtorja sta v zvočno zgodbo vključila številne citate in misli arhitektov, pa tudi politikov in kulturnikov, povezanih z gradnjo Cankarjevega doma. Prepletata pa jo poezija in dramatika izbranih umetnikov. Subtilen in pomensko večplasten zvočni sprehod v kontekstu sedanjosti orisuje obdobje gradnje in samo arhitekturo stavbe ter omogoča poglobljeno razumevanje zgodovinskega in kulturnega konteksta.

Zvočna zgodba se dotika širšega Ravnikarjevega ustvarjalnega opusa, od snovanja Trga republike kot zahtevnega in dolgotrajnega prostorskega posega do njegovega pedagoškega dela na Šoli za arhitekturo v Ljubljani. V svoje razumevanje mestnega prostora je Ravnikar vključeval številne arhitekte in študente, ki so v dialogu s politiko in stroko postavili temelje kakovostnega oblikovanja prostora v modernistično mediteranskem duhu.

Zgodba razpira poglede na arhitekturo Edvarda Ravnikarja in njegovih sodelavcev pri gradnji Cankarjevega doma.

Avtorja sta v zvočno zgodbo vključila številne citate in misli arhitektov, pa tudi politikov in kulturnikov, povezanih z gradnjo Cankarjevega doma. Prepletata pa jo poezija in dramatika izbranih umetnikov. Subtilen in pomensko večplasten zvočni sprehod v kontekstu sedanjosti orisuje obdobje gradnje in samo arhitekturo stavbe ter omogoča poglobljeno razumevanje zgodovinskega in kulturnega konteksta.

Zvočna zgodba se dotika širšega Ravnikarjevega ustvarjalnega opusa, od snovanja Trga republike kot zahtevnega in dolgotrajnega prostorskega posega do njegovega pedagoškega dela na Šoli za arhitekturo v Ljubljani. V svoje razumevanje mestnega prostora je Ravnikar vključeval številne arhitekte in študente, ki so v dialogu s politiko in stroko postavili temelje kakovostnega oblikovanja prostora v modernistično mediteranskem duhu.

Spekulativna zgodba zvočne pohodne predstave VRToglavi VRT izpostavlja težaven odnos ljudi in rastlin, v katerem se okoriščajo predvsem ljudje. Zgodovinski potek kolonializma in preseljevanje rastlin temeljita na podrejanju in izkoriščanju narave. V luči zavedanja ekološke krize in možnega boljšega scenarija za prihodnosti je nujno spremeniti ta odnos. V želji po približevanju svetu rastlin se VRToglavi VRT dotakne časovne dimenzije. Skozi prizmo potovanj teh dveh, tako različnih časovnosti ljudi in rastlin, ki navidezno ne ponujata možnega srečanja, spekulira razvoj prihodnjega, solidarnega sobivanja ljudi in rastlin. Rastline, najbolj poseljena vrsta tega planeta, živijo predvsem svojo časovnost in svoje, nam tako nedostopne poti. VRToglavi VRT nas popelje po poteh možnega scenarija prihodnosti našega prenapetega, hrupnega planeta, ki se zrcali v razvoju lokalnih zelenih poti. Se lahko kaj naučimo od rastlin za bolj solidarno prihodnost?

Publika doživlja zvočno delo preko posebej razvitih slušalk, ki kot orodje spekulirajo svet in slušno krajino prihodnosti. Svet postaja prehrupen, prenevaren za naša krhka ušesa, ki se niso uspela prilagoditi agresivnim frekvencam. Za preživetje v zunanjem prostoru bomo potrebovali slušalke, ki bodo utišale, a hkrati izostrile zvočno sliko in nas popeljale v želeno akustično pripoved.

Delo se predvaja na avtorskih AR (augmentirana realnost) slušalkah, ki so plod poglobljenega, inovativnega sodelovanja med umetnikom in razvijalci strojne ter programske opreme. AR slušalke omogočajo sočasno ojačano, binauralno poslušanje okolice in zvočno kompozicijo. Vsebujejo tudi FM sprejemni modul in vhod za EMS senzor.

Pot zvočnega sprehoda povezuje parka l’Orangerie v Strasbourgu in Tivoli v Ljubljani, oba zasnovana v času vladavine Napoleona. Naslovna fotografija je bila posneta v prekinjenem drevoredu, danes ujetim med cesto in železnico. Je del večjega kompleksa drevoredov v parku Tivoli, ki so jih zasnovali Francozi v obdobju Ilirskih provinc. Vokalistka, oblečena v narodno nošo, nosi avtorske AR slušalke in prisluškuje krajini.

Pričevanje udeleženke AR zvočnega sprehoda:

Spekulativna zgodba zvočne pohodne predstave VRToglavi VRT izpostavlja težaven odnos ljudi in rastlin, v katerem se okoriščajo predvsem ljudje. Zgodovinski potek kolonializma in preseljevanje rastlin temeljita na podrejanju in izkoriščanju narave. V luči zavedanja ekološke krize in možnega boljšega scenarija za prihodnosti je nujno spremeniti ta odnos. V želji po približevanju svetu rastlin se VRToglavi VRT dotakne časovne dimenzije. Skozi prizmo potovanj teh dveh, tako različnih časovnosti ljudi in rastlin, ki navidezno ne ponujata možnega srečanja, spekulira razvoj prihodnjega, solidarnega sobivanja ljudi in rastlin. Rastline, najbolj poseljena vrsta tega planeta, živijo predvsem svojo časovnost in svoje, nam tako nedostopne poti. VRToglavi VRT nas popelje po poteh možnega scenarija prihodnosti našega prenapetega, hrupnega planeta, ki se zrcali v razvoju lokalnih zelenih poti. Se lahko kaj naučimo od rastlin za bolj solidarno prihodnost?

Publika doživlja zvočno delo preko posebej razvitih slušalk, ki kot orodje spekulirajo svet in slušno krajino prihodnosti. Svet postaja prehrupen, prenevaren za naša krhka ušesa, ki se niso uspela prilagoditi agresivnim frekvencam. Za preživetje v zunanjem prostoru bomo potrebovali slušalke, ki bodo utišale, a hkrati izostrile zvočno sliko in nas popeljale v želeno akustično pripoved.

Delo se predvaja na avtorskih AR (augmentirana realnost) slušalkah, ki so plod poglobljenega, inovativnega sodelovanja med umetnikom in razvijalci strojne ter programske opreme. AR slušalke omogočajo sočasno ojačano, binauralno poslušanje okolice in zvočno kompozicijo. Vsebujejo tudi FM sprejemni modul in vhod za EMS senzor.

Pot zvočnega sprehoda povezuje parka l’Orangerie v Strasbourgu in Tivoli v Ljubljani, oba zasnovana v času vladavine Napoleona. Naslovna fotografija je bila posneta v prekinjenem drevoredu, danes ujetim med cesto in železnico. Je del večjega kompleksa drevoredov v parku Tivoli, ki so jih zasnovali Francozi v obdobju Ilirskih provinc. Vokalistka, oblečena v narodno nošo, nosi avtorske AR slušalke in prisluškuje krajini.

Pričevanje udeleženke AR zvočnega sprehoda:

Spekulativna zgodba zvočne pohodne predstave VRToglavi VRT izpostavlja težaven odnos ljudi in rastlin, v katerem se okoriščajo predvsem ljudje. Zgodovinski potek kolonializma in preseljevanje rastlin temeljita na podrejanju in izkoriščanju narave. V luči zavedanja ekološke krize in možnega boljšega scenarija za prihodnosti je nujno spremeniti ta odnos. V želji po približevanju svetu rastlin se VRToglavi VRT dotakne časovne dimenzije. Skozi prizmo potovanj teh dveh, tako različnih časovnosti ljudi in rastlin, ki navidezno ne ponujata možnega srečanja, spekulira razvoj prihodnjega, solidarnega sobivanja ljudi in rastlin. Rastline, najbolj poseljena vrsta tega planeta, živijo predvsem svojo časovnost in svoje, nam tako nedostopne poti. VRToglavi VRT nas popelje po poteh možnega scenarija prihodnosti našega prenapetega, hrupnega planeta, ki se zrcali v razvoju lokalnih zelenih poti. Se lahko kaj naučimo od rastlin za bolj solidarno prihodnost?

Publika doživlja zvočno delo preko posebej razvitih slušalk, ki kot orodje spekulirajo svet in slušno krajino prihodnosti. Svet postaja prehrupen, prenevaren za naša krhka ušesa, ki se niso uspela prilagoditi agresivnim frekvencam. Za preživetje v zunanjem prostoru bomo potrebovali slušalke, ki bodo utišale, a hkrati izostrile zvočno sliko in nas popeljale v želeno akustično pripoved.

Delo se predvaja na avtorskih AR (augmentirana realnost) slušalkah, ki so plod poglobljenega, inovativnega sodelovanja med umetnikom in razvijalci strojne ter programske opreme. AR slušalke omogočajo sočasno ojačano, binauralno poslušanje okolice in zvočno kompozicijo. Vsebujejo tudi FM sprejemni modul in vhod za EMS senzor.

Pot zvočnega sprehoda povezuje parka l’Orangerie v Strasbourgu in Tivoli v Ljubljani, oba zasnovana v času vladavine Napoleona. Naslovna fotografija je bila posneta v prekinjenem drevoredu, danes ujetim med cesto in železnico. Je del večjega kompleksa drevoredov v parku Tivoli, ki so jih zasnovali Francozi v obdobju Ilirskih provinc. Vokalistka, oblečena v narodno nošo, nosi avtorske AR slušalke in prisluškuje krajini.

Pričevanje udeleženke AR zvočnega sprehoda:

Spekulativna zgodba zvočne pohodne predstave VRToglavi VRT izpostavlja težaven odnos ljudi in rastlin, v katerem se okoriščajo predvsem ljudje. Zgodovinski potek kolonializma in preseljevanje rastlin temeljita na podrejanju in izkoriščanju narave. V luči zavedanja ekološke krize in možnega boljšega scenarija za prihodnosti je nujno spremeniti ta odnos. V želji po približevanju svetu rastlin se VRToglavi VRT dotakne časovne dimenzije. Skozi prizmo potovanj teh dveh, tako različnih časovnosti ljudi in rastlin, ki navidezno ne ponujata možnega srečanja, spekulira razvoj prihodnjega, solidarnega sobivanja ljudi in rastlin. Rastline, najbolj poseljena vrsta tega planeta, živijo predvsem svojo časovnost in svoje, nam tako nedostopne poti. VRToglavi VRT nas popelje po poteh možnega scenarija prihodnosti našega prenapetega, hrupnega planeta, ki se zrcali v razvoju lokalnih zelenih poti. Se lahko kaj naučimo od rastlin za bolj solidarno prihodnost?

Publika doživlja zvočno delo preko posebej razvitih slušalk, ki kot orodje spekulirajo svet in slušno krajino prihodnosti. Svet postaja prehrupen, prenevaren za naša krhka ušesa, ki se niso uspela prilagoditi agresivnim frekvencam. Za preživetje v zunanjem prostoru bomo potrebovali slušalke, ki bodo utišale, a hkrati izostrile zvočno sliko in nas popeljale v želeno akustično pripoved.

Delo se predvaja na avtorskih AR (augmentirana realnost) slušalkah, ki so plod poglobljenega, inovativnega sodelovanja med umetnikom in razvijalci strojne ter programske opreme. AR slušalke omogočajo sočasno ojačano, binauralno poslušanje okolice in zvočno kompozicijo. Vsebujejo tudi FM sprejemni modul in vhod za EMS senzor.

Pot zvočnega sprehoda povezuje parka l’Orangerie v Strasbourgu in Tivoli v Ljubljani, oba zasnovana v času vladavine Napoleona. Naslovna fotografija je bila posneta v prekinjenem drevoredu, danes ujetim med cesto in železnico. Je del večjega kompleksa drevoredov v parku Tivoli, ki so jih zasnovali Francozi v obdobju Ilirskih provinc. Vokalistka, oblečena v narodno nošo, nosi avtorske AR slušalke in prisluškuje krajini.

Pričevanje udeleženke AR zvočnega sprehoda:

Spekulativna zgodba zvočne pohodne predstave VRToglavi VRT izpostavlja težaven odnos ljudi in rastlin, v katerem se okoriščajo predvsem ljudje. Zgodovinski potek kolonializma in preseljevanje rastlin temeljita na podrejanju in izkoriščanju narave. V luči zavedanja ekološke krize in možnega boljšega scenarija za prihodnosti je nujno spremeniti ta odnos. V želji po približevanju svetu rastlin se VRToglavi VRT dotakne časovne dimenzije. Skozi prizmo potovanj teh dveh, tako različnih časovnosti ljudi in rastlin, ki navidezno ne ponujata možnega srečanja, spekulira razvoj prihodnjega, solidarnega sobivanja ljudi in rastlin. Rastline, najbolj poseljena vrsta tega planeta, živijo predvsem svojo časovnost in svoje, nam tako nedostopne poti. VRToglavi VRT nas popelje po poteh možnega scenarija prihodnosti našega prenapetega, hrupnega planeta, ki se zrcali v razvoju lokalnih zelenih poti. Se lahko kaj naučimo od rastlin za bolj solidarno prihodnost?

Publika doživlja zvočno delo preko posebej razvitih slušalk, ki kot orodje spekulirajo svet in slušno krajino prihodnosti. Svet postaja prehrupen, prenevaren za naša krhka ušesa, ki se niso uspela prilagoditi agresivnim frekvencam. Za preživetje v zunanjem prostoru bomo potrebovali slušalke, ki bodo utišale, a hkrati izostrile zvočno sliko in nas popeljale v želeno akustično pripoved.

Delo se predvaja na avtorskih AR (augmentirana realnost) slušalkah, ki so plod poglobljenega, inovativnega sodelovanja med umetnikom in razvijalci strojne ter programske opreme. AR slušalke omogočajo sočasno ojačano, binauralno poslušanje okolice in zvočno kompozicijo. Vsebujejo tudi FM sprejemni modul in vhod za EMS senzor.

Pot zvočnega sprehoda povezuje parka l’Orangerie v Strasbourgu in Tivoli v Ljubljani, oba zasnovana v času vladavine Napoleona. Naslovna fotografija je bila posneta v prekinjenem drevoredu, danes ujetim med cesto in železnico. Je del večjega kompleksa drevoredov v parku Tivoli, ki so jih zasnovali Francozi v obdobju Ilirskih provinc. Vokalistka, oblečena v narodno nošo, nosi avtorske AR slušalke in prisluškuje krajini.

Pričevanje udeleženke AR zvočnega sprehoda:

Spekulativna zgodba zvočne pohodne predstave VRToglavi VRT izpostavlja težaven odnos ljudi in rastlin, v katerem se okoriščajo predvsem ljudje. Zgodovinski potek kolonializma in preseljevanje rastlin temeljita na podrejanju in izkoriščanju narave. V luči zavedanja ekološke krize in možnega boljšega scenarija za prihodnosti je nujno spremeniti ta odnos. V želji po približevanju svetu rastlin se VRToglavi VRT dotakne časovne dimenzije. Skozi prizmo potovanj teh dveh, tako različnih časovnosti ljudi in rastlin, ki navidezno ne ponujata možnega srečanja, spekulira razvoj prihodnjega, solidarnega sobivanja ljudi in rastlin. Rastline, najbolj poseljena vrsta tega planeta, živijo predvsem svojo časovnost in svoje, nam tako nedostopne poti. VRToglavi VRT nas popelje po poteh možnega scenarija prihodnosti našega prenapetega, hrupnega planeta, ki se zrcali v razvoju lokalnih zelenih poti. Se lahko kaj naučimo od rastlin za bolj solidarno prihodnost?

Publika doživlja zvočno delo preko posebej razvitih slušalk, ki kot orodje spekulirajo svet in slušno krajino prihodnosti. Svet postaja prehrupen, prenevaren za naša krhka ušesa, ki se niso uspela prilagoditi agresivnim frekvencam. Za preživetje v zunanjem prostoru bomo potrebovali slušalke, ki bodo utišale, a hkrati izostrile zvočno sliko in nas popeljale v želeno akustično pripoved.

Delo se predvaja na avtorskih AR (augmentirana realnost) slušalkah, ki so plod poglobljenega, inovativnega sodelovanja med umetnikom in razvijalci strojne ter programske opreme. AR slušalke omogočajo sočasno ojačano, binauralno poslušanje okolice in zvočno kompozicijo. Vsebujejo tudi FM sprejemni modul in vhod za EMS senzor.

Pot zvočnega sprehoda povezuje parka l’Orangerie v Strasbourgu in Tivoli v Ljubljani, oba zasnovana v času vladavine Napoleona. Naslovna fotografija je bila posneta v prekinjenem drevoredu, danes ujetim med cesto in železnico. Je del večjega kompleksa drevoredov v parku Tivoli, ki so jih zasnovali Francozi v obdobju Ilirskih provinc. Vokalistka, oblečena v narodno nošo, nosi avtorske AR slušalke in prisluškuje krajini.

Pričevanje udeleženke AR zvočnega sprehoda:

Spekulativna zgodba zvočne pohodne predstave VRToglavi VRT izpostavlja težaven odnos ljudi in rastlin, v katerem se okoriščajo predvsem ljudje. Zgodovinski potek kolonializma in preseljevanje rastlin temeljita na podrejanju in izkoriščanju narave. V luči zavedanja ekološke krize in možnega boljšega scenarija za prihodnosti je nujno spremeniti ta odnos. V želji po približevanju svetu rastlin se VRToglavi VRT dotakne časovne dimenzije. Skozi prizmo potovanj teh dveh, tako različnih časovnosti ljudi in rastlin, ki navidezno ne ponujata možnega srečanja, spekulira razvoj prihodnjega, solidarnega sobivanja ljudi in rastlin. Rastline, najbolj poseljena vrsta tega planeta, živijo predvsem svojo časovnost in svoje, nam tako nedostopne poti. VRToglavi VRT nas popelje po poteh možnega scenarija prihodnosti našega prenapetega, hrupnega planeta, ki se zrcali v razvoju lokalnih zelenih poti. Se lahko kaj naučimo od rastlin za bolj solidarno prihodnost?

Publika doživlja zvočno delo preko posebej razvitih slušalk, ki kot orodje spekulirajo svet in slušno krajino prihodnosti. Svet postaja prehrupen, prenevaren za naša krhka ušesa, ki se niso uspela prilagoditi agresivnim frekvencam. Za preživetje v zunanjem prostoru bomo potrebovali slušalke, ki bodo utišale, a hkrati izostrile zvočno sliko in nas popeljale v želeno akustično pripoved.

Delo se predvaja na avtorskih AR (augmentirana realnost) slušalkah, ki so plod poglobljenega, inovativnega sodelovanja med umetnikom in razvijalci strojne ter programske opreme. AR slušalke omogočajo sočasno ojačano, binauralno poslušanje okolice in zvočno kompozicijo. Vsebujejo tudi FM sprejemni modul in vhod za EMS senzor.

Pot zvočnega sprehoda povezuje parka l’Orangerie v Strasbourgu in Tivoli v Ljubljani, oba zasnovana v času vladavine Napoleona. Naslovna fotografija je bila posneta v prekinjenem drevoredu, danes ujetim med cesto in železnico. Je del večjega kompleksa drevoredov v parku Tivoli, ki so jih zasnovali Francozi v obdobju Ilirskih provinc. Vokalistka, oblečena v narodno nošo, nosi avtorske AR slušalke in prisluškuje krajini.

Pričevanje udeleženke AR zvočnega sprehoda:

Spekulativna zgodba zvočne pohodne predstave VRToglavi VRT izpostavlja težaven odnos ljudi in rastlin, v katerem se okoriščajo predvsem ljudje. Zgodovinski potek kolonializma in preseljevanje rastlin temeljita na podrejanju in izkoriščanju narave. V luči zavedanja ekološke krize in možnega boljšega scenarija za prihodnosti je nujno spremeniti ta odnos. V želji po približevanju svetu rastlin se VRToglavi VRT dotakne časovne dimenzije. Skozi prizmo potovanj teh dveh, tako različnih časovnosti ljudi in rastlin, ki navidezno ne ponujata možnega srečanja, spekulira razvoj prihodnjega, solidarnega sobivanja ljudi in rastlin. Rastline, najbolj poseljena vrsta tega planeta, živijo predvsem svojo časovnost in svoje, nam tako nedostopne poti. VRToglavi VRT nas popelje po poteh možnega scenarija prihodnosti našega prenapetega, hrupnega planeta, ki se zrcali v razvoju lokalnih zelenih poti. Se lahko kaj naučimo od rastlin za bolj solidarno prihodnost?

Publika doživlja zvočno delo preko posebej razvitih slušalk, ki kot orodje spekulirajo svet in slušno krajino prihodnosti. Svet postaja prehrupen, prenevaren za naša krhka ušesa, ki se niso uspela prilagoditi agresivnim frekvencam. Za preživetje v zunanjem prostoru bomo potrebovali slušalke, ki bodo utišale, a hkrati izostrile zvočno sliko in nas popeljale v želeno akustično pripoved.

Delo se predvaja na avtorskih AR (augmentirana realnost) slušalkah, ki so plod poglobljenega, inovativnega sodelovanja med umetnikom in razvijalci strojne ter programske opreme. AR slušalke omogočajo sočasno ojačano, binauralno poslušanje okolice in zvočno kompozicijo. Vsebujejo tudi FM sprejemni modul in vhod za EMS senzor.

Pot zvočnega sprehoda povezuje parka l’Orangerie v Strasbourgu in Tivoli v Ljubljani, oba zasnovana v času vladavine Napoleona. Naslovna fotografija je bila posneta v prekinjenem drevoredu, danes ujetim med cesto in železnico. Je del večjega kompleksa drevoredov v parku Tivoli, ki so jih zasnovali Francozi v obdobju Ilirskih provinc. Vokalistka, oblečena v narodno nošo, nosi avtorske AR slušalke in prisluškuje krajini.

Pričevanje udeleženke AR zvočnega sprehoda:

Spekulativna zgodba zvočne pohodne predstave VRToglavi VRT izpostavlja težaven odnos ljudi in rastlin, v katerem se okoriščajo predvsem ljudje. Zgodovinski potek kolonializma in preseljevanje rastlin temeljita na podrejanju in izkoriščanju narave. V luči zavedanja ekološke krize in možnega boljšega scenarija za prihodnosti je nujno spremeniti ta odnos. V želji po približevanju svetu rastlin se VRToglavi VRT dotakne časovne dimenzije. Skozi prizmo potovanj teh dveh, tako različnih časovnosti ljudi in rastlin, ki navidezno ne ponujata možnega srečanja, spekulira razvoj prihodnjega, solidarnega sobivanja ljudi in rastlin. Rastline, najbolj poseljena vrsta tega planeta, živijo predvsem svojo časovnost in svoje, nam tako nedostopne poti. VRToglavi VRT nas popelje po poteh možnega scenarija prihodnosti našega prenapetega, hrupnega planeta, ki se zrcali v razvoju lokalnih zelenih poti. Se lahko kaj naučimo od rastlin za bolj solidarno prihodnost?

Publika doživlja zvočno delo preko posebej razvitih slušalk, ki kot orodje spekulirajo svet in slušno krajino prihodnosti. Svet postaja prehrupen, prenevaren za naša krhka ušesa, ki se niso uspela prilagoditi agresivnim frekvencam. Za preživetje v zunanjem prostoru bomo potrebovali slušalke, ki bodo utišale, a hkrati izostrile zvočno sliko in nas popeljale v želeno akustično pripoved.

Delo se predvaja na avtorskih AR (augmentirana realnost) slušalkah, ki so plod poglobljenega, inovativnega sodelovanja med umetnikom in razvijalci strojne ter programske opreme. AR slušalke omogočajo sočasno ojačano, binauralno poslušanje okolice in zvočno kompozicijo. Vsebujejo tudi FM sprejemni modul in vhod za EMS senzor.

Pot zvočnega sprehoda povezuje parka l’Orangerie v Strasbourgu in Tivoli v Ljubljani, oba zasnovana v času vladavine Napoleona. Naslovna fotografija je bila posneta v prekinjenem drevoredu, danes ujetim med cesto in železnico. Je del večjega kompleksa drevoredov v parku Tivoli, ki so jih zasnovali Francozi v obdobju Ilirskih provinc. Vokalistka, oblečena v narodno nošo, nosi avtorske AR slušalke in prisluškuje krajini.

Pričevanje udeleženke AR zvočnega sprehoda:

Zvok nepokošenega, divjega travnika, šumenje vetra z bližnje krošnje, petje ptic v grmovju in ščebet lastovk sosednje hiše se prepleta z večernim oglašanjem murnov in brenčanjem zaspanega čmrlja … med blazinami. Kot široko, mehko naročje, kjer se zvok večernega, poletnega travnika prepleta z dihanjem in bitjem srca ljube osebe. Dnevna počivalnica, urejena kot prostor z mehkimi, zvočnimi blazinami, spodbuja udeležence k tihemu, aktivnemu poslušanju. Glasbena kompozicija, predvajana na večkanalnem dvonivojskem ozvočenju, se dopolnjuje z zvočnimi blazinami in omogoča počitek dojenčkom, malčkom in njihovim skrbnikom.

Bioakustična skupina Jata C v delu Kronolit, sestavljenem iz kompleksne večkanalne zvočne kompozicije in instalacije kamnitih plošč, raziskuje zvočnost in časovne razsežnosti kamnitih struktur ter njihovo trajnost in soodvisnost s človekom.

Zvočne materiale za kompozicijo so umetniki pridobili s pomočjo terenskih posnetkov različnih lokacij in kamnolomov. Instalacija, kot senzorni podaljšek človeških tipal, pa služi kot kamnit instrument, s katerim kompozicijo in same vibracije kamna preko transducerjev v povratni zanki vračajo v njegovo materialnost. Tekom produkcije dela so umetniki sodelovali z znanstveniki s področja mikropaleontologije, geologije in fizike ter podpornikom projekta, podjetjem Marmor Hotavlje.

beepblip [Ida Hiršenfelder], članica skupine Jata C, je o delu zapisala:

Misliti geološki čas, čas kotalečega kamna, čas litosfere, čas kontinentov je misliti lastno majhnost, prašnost, minljivost … Morda lahko prav s to mislijo zaobidemo norost človeškega izčrpavanja Zemlje, se čudimo njeni mogočni krhkosti, spoštujemo neštete entitete, ki so jo oblikovale v nestalnem prostoru in eonih časa. Kamenine gora so bile nekoč na dnu morja. Organsko komponento prsti so s presnovo proizvedle bakterije. Del apnenca na Zemlji so iz sebe iztisnili kokolitofori, enocelične alge. Tako kot mi so hkrati živi in mrtvi, hkrati organski in anorganski. Vemo, da je razlikovanje nepotrebno; in vendar je pomembno, kateri svet sveti svet.[1] Stežka najdemo prostor na planetu, ki ga ne bi upravljal človek ali vsaj vplival na njegove spremembe. Svetiti drugačen svet, v katerem vlada vzajemnost in ne oblastništvo, zahteva ponotranjenje drugačnih vprašanj. Jata C se vpraša: »Kako lahko slišimo kamen in njegove eone?«

[1] Donna J. Haraway. Staying with Trouble: Making Kin in the Chthulucene. Durham and London: Duke University Press, 2016, str. 35. “It matters what worlds world worlds. It matters what stories tell stories.”

Večkanalna zvočna instalacija

V zvočnem dogodku skupina Jata C v živo interpretira delo Kronolit po vnaprej zasnovani partituri, ki vključuje prostor za improvizacijo. Z uporabo večkanalnega prostorskega sistema zvok prehaja med skalami in zidovi, vibrira v kamnitih ploščah in ustvarja občutek neposredne prisotnosti geološkega časa.

Zvočni dogodek v živo

Instalacija v omogoča obiskovalcem vstop v kamniti resonančni prostor, kjer zvočna fabula odpira izkušnjo drugačne zaznave časa – počasnega, masivnega, vseobsegajočega. Skladba prepleta zvoke lomljenja, drobljenja, vibriranja in oddaljenega odmeva – vse to vpet v narativ o Zemlji, ki si ritme ne izposoja od človeka, temveč jih oblikuje v eonih.

Delo Robertine Šebjanič prikazuje zvočnost morja v navpičnem pasu globoko pod in nad gladino. S pomenljivim naslovom umetnica naslavlja eno najglobljih točk v južnem Jadranu ter prinaša sporočilo o empatiji in solidarnosti v sobivanju z vsemi več-kot-človeškimi bitji in ekosistemi. Poetično zvočno-vizualno delo vabi k potopitveni izkušnji doživljanja razstave. Umetnica v svojem celotnem opusu raziskovalnih zvočno-vizualnih del spodbuja obiskovalke_ce k razmisleku o našem vplivu na morja.

Linija | +1233 m –1233 m je poetično zvočno-vizualno delo, ki prikazuje zvočnost morja v navpičnem pasu globoko pod in nad gladino morja ter spodbuja obiskovalko_ca k razmisleku o novih ekoloških realnostih v času antropocena. Vertikalno gibanje med plastmi v morju je ena največjih selitvenih poti v morskem svetu, ki jo vsak dan opravi na milijone živali v vseh svetovnih oceanih in morjih. Poteka dnevno in sezonsko, kar pomeni neprestano sinhronizirano gibanje med površinskimi in globokimi plastmi oceana. V pričujočem projektu avtorica simbolično naslavlja tovrstno gibanje z eno najglobljih točk v južnem Jadranu (–1233 m).

Jedro pričujočega intermedijskega dela tvori koncept empatije in solidarnosti v sobivanju z entitetami, ki so več kot človeške. Kot protiutež temu umetnica poudarja pomembnost odnosa do okolja, ki si ga delimo z Drugim, in spodbuja kritičen razmislek o njegovi ekološki ranljivosti.

Delo je oblikovano iz nabora podatkov o temperaturi, slanosti in trdoti voda južnega Jadrana v zadnjih 30 letih ter meritev, ki jih je umetnica izvedla med letoma 2021 in 2022 ter jih preučila s pomočjo sodelavcev Inštituta za morske in obalne raziskave Univerze v Dubrovniku ter strokovnjakinje za umetno inteligenco Tanje Minarik. S sonifikacijo podatkovnih baz bio-geo-kemičnih vplivov na dnevne vertikalne migracije in z uporabo lastnih zvočnih posnetkov, pridobljenih pod in nad vodno gladino, umetnica razkriva neraziskana sonorična okolja morskih globin ter jih v dialogu prepleta z zračnostjo krajine nad morsko gladino.

Delo Robertine Šebjanič prikazuje zvočnost morja v navpičnem pasu globoko pod in nad gladino. S pomenljivim naslovom umetnica naslavlja eno najglobljih točk v južnem Jadranu ter prinaša sporočilo o empatiji in solidarnosti v sobivanju z vsemi več-kot-človeškimi bitji in ekosistemi. Poetično zvočno-vizualno delo vabi k potopitveni izkušnji doživljanja razstave. Umetnica v svojem celotnem opusu raziskovalnih zvočno-vizualnih del spodbuja obiskovalke_ce k razmisleku o našem vplivu na morja.

Linija | +1233 m –1233 m je poetično zvočno-vizualno delo, ki prikazuje zvočnost morja v navpičnem pasu globoko pod in nad gladino morja ter spodbuja obiskovalko_ca k razmisleku o novih ekoloških realnostih v času antropocena. Vertikalno gibanje med plastmi v morju je ena največjih selitvenih poti v morskem svetu, ki jo vsak dan opravi na milijone živali v vseh svetovnih oceanih in morjih. Poteka dnevno in sezonsko, kar pomeni neprestano sinhronizirano gibanje med površinskimi in globokimi plastmi oceana. V pričujočem projektu avtorica simbolično naslavlja tovrstno gibanje z eno najglobljih točk v južnem Jadranu (–1233 m).

Jedro pričujočega intermedijskega dela tvori koncept empatije in solidarnosti v sobivanju z entitetami, ki so več kot človeške. Kot protiutež temu umetnica poudarja pomembnost odnosa do okolja, ki si ga delimo z Drugim, in spodbuja kritičen razmislek o njegovi ekološki ranljivosti.

Delo je oblikovano iz nabora podatkov o temperaturi, slanosti in trdoti voda južnega Jadrana v zadnjih 30 letih ter meritev, ki jih je umetnica izvedla med letoma 2021 in 2022 ter jih preučila s pomočjo sodelavcev Inštituta za morske in obalne raziskave Univerze v Dubrovniku ter strokovnjakinje za umetno inteligenco Tanje Minarik. S sonifikacijo podatkovnih baz bio-geo-kemičnih vplivov na dnevne vertikalne migracije in z uporabo lastnih zvočnih posnetkov, pridobljenih pod in nad vodno gladino, umetnica razkriva neraziskana sonorična okolja morskih globin ter jih v dialogu prepleta z zračnostjo krajine nad morsko gladino.

Delo Robertine Šebjanič prikazuje zvočnost morja v navpičnem pasu globoko pod in nad gladino. S pomenljivim naslovom umetnica naslavlja eno najglobljih točk v južnem Jadranu ter prinaša sporočilo o empatiji in solidarnosti v sobivanju z vsemi več-kot-človeškimi bitji in ekosistemi. Poetično zvočno-vizualno delo vabi k potopitveni izkušnji doživljanja razstave. Umetnica v svojem celotnem opusu raziskovalnih zvočno-vizualnih del spodbuja obiskovalke_ce k razmisleku o našem vplivu na morja.

Linija | +1233 m –1233 m je poetično zvočno-vizualno delo, ki prikazuje zvočnost morja v navpičnem pasu globoko pod in nad gladino morja ter spodbuja obiskovalko_ca k razmisleku o novih ekoloških realnostih v času antropocena. Vertikalno gibanje med plastmi v morju je ena največjih selitvenih poti v morskem svetu, ki jo vsak dan opravi na milijone živali v vseh svetovnih oceanih in morjih. Poteka dnevno in sezonsko, kar pomeni neprestano sinhronizirano gibanje med površinskimi in globokimi plastmi oceana. V pričujočem projektu avtorica simbolično naslavlja tovrstno gibanje z eno najglobljih točk v južnem Jadranu (–1233 m).

Jedro pričujočega intermedijskega dela tvori koncept empatije in solidarnosti v sobivanju z entitetami, ki so več kot človeške. Kot protiutež temu umetnica poudarja pomembnost odnosa do okolja, ki si ga delimo z Drugim, in spodbuja kritičen razmislek o njegovi ekološki ranljivosti.

Delo je oblikovano iz nabora podatkov o temperaturi, slanosti in trdoti voda južnega Jadrana v zadnjih 30 letih ter meritev, ki jih je umetnica izvedla med letoma 2021 in 2022 ter jih preučila s pomočjo sodelavcev Inštituta za morske in obalne raziskave Univerze v Dubrovniku ter strokovnjakinje za umetno inteligenco Tanje Minarik. S sonifikacijo podatkovnih baz bio-geo-kemičnih vplivov na dnevne vertikalne migracije in z uporabo lastnih zvočnih posnetkov, pridobljenih pod in nad vodno gladino, umetnica razkriva neraziskana sonorična okolja morskih globin ter jih v dialogu prepleta z zračnostjo krajine nad morsko gladino.

Bioakustična skupina Jata C v delu Kronolit, sestavljenem iz kompleksne večkanalne zvočne kompozicije in instalacije kamnitih plošč, raziskuje zvočnost in časovne razsežnosti kamnitih struktur ter njihovo trajnost in soodvisnost s človekom.

Zvočne materiale za kompozicijo so umetniki pridobili s pomočjo terenskih posnetkov različnih lokacij in kamnolomov. Instalacija, kot senzorni podaljšek človeških tipal, pa služi kot kamnit instrument, s katerim kompozicijo in same vibracije kamna preko transducerjev v povratni zanki vračajo v njegovo materialnost. Tekom produkcije dela so umetniki sodelovali z znanstveniki s področja mikropaleontologije, geologije in fizike ter podpornikom projekta, podjetjem Marmor Hotavlje.

beepblip [Ida Hiršenfelder], članica skupine Jata C, je o delu zapisala:

Misliti geološki čas, čas kotalečega kamna, čas litosfere, čas kontinentov je misliti lastno majhnost, prašnost, minljivost … Morda lahko prav s to mislijo zaobidemo norost človeškega izčrpavanja Zemlje, se čudimo njeni mogočni krhkosti, spoštujemo neštete entitete, ki so jo oblikovale v nestalnem prostoru in eonih časa. Kamenine gora so bile nekoč na dnu morja. Organsko komponento prsti so s presnovo proizvedle bakterije. Del apnenca na Zemlji so iz sebe iztisnili kokolitofori, enocelične alge. Tako kot mi so hkrati živi in mrtvi, hkrati organski in anorganski. Vemo, da je razlikovanje nepotrebno; in vendar je pomembno, kateri svet sveti svet.[1] Stežka najdemo prostor na planetu, ki ga ne bi upravljal človek ali vsaj vplival na njegove spremembe. Svetiti drugačen svet, v katerem vlada vzajemnost in ne oblastništvo, zahteva ponotranjenje drugačnih vprašanj. Jata C se vpraša: »Kako lahko slišimo kamen in njegove eone?«

[1] Donna J. Haraway. Staying with Trouble: Making Kin in the Chthulucene. Durham and London: Duke University Press, 2016, str. 35. “It matters what worlds world worlds. It matters what stories tell stories.”

Večkanalna zvočna instalacija

V zvočnem dogodku skupina Jata C v živo interpretira delo Kronolit po vnaprej zasnovani partituri, ki vključuje prostor za improvizacijo. Z uporabo večkanalnega prostorskega sistema zvok prehaja med skalami in zidovi, vibrira v kamnitih ploščah in ustvarja občutek neposredne prisotnosti geološkega časa.

Zvočni dogodek v živo

Instalacija v omogoča obiskovalcem vstop v kamniti resonančni prostor, kjer zvočna fabula odpira izkušnjo drugačne zaznave časa – počasnega, masivnega, vseobsegajočega. Skladba prepleta zvoke lomljenja, drobljenja, vibriranja in oddaljenega odmeva – vse to vpet v narativ o Zemlji, ki si ritme ne izposoja od človeka, temveč jih oblikuje v eonih.