Znižana cena vstopnice velja za dijake, študente, upokojence in samozaposlene v kulturi.
Ljubljana vse bolj pozablja na podobo mesta, katerega glavna sestavina je kulturna identiteta, ki se odraža tudi v arhitekturi. Pri tem je ključno, da kulturna dediščina, s katero morajo ljudje imeti osebni stik, ostaja živa.
Zeleni atrij mesta je zvočna raziskava zapuščenega prostora sredi mesta, kjer se razrašča zelena krajina. Združuje umetnost in arhitekturo in črpa navdih iz zgodovinske zgradbe, ki so jo po zasnovi Jožeta Plečnika začeli graditi leta 1925. Poigrava se s spomini na preteklost in jih vpleta v sedanji čas. Centralni stadion za Bežigradom je za javnost zaprt že od leta 2008. Namesto da bi prostor namenili javnosti, stadion propada, njegov pomen pa se vse bolj izgublja. Preko zvočnosti in zgodovinjenja želiva tako prebivalcem kot obiskovalcem Ljubljane približati degradirani prostor stadiona, ki ga je razpadajoči čas izkrivil pod različnimi koti. Stadion v svojem tihem propadanju visi v brezčasni praznini in vzbuja ideje o njegovem oživljanju. Odmevi drobcev ruševin, palic, vej in stekla praskajo po teksturi zraka in opominjajo na nekoč aktiven prostor.
Zvočni sprehod deluje kot glasbena intervencija, ki Plečnikovemu stadionu vdihne začasen smisel in ga oživi v njegovem resonančnem jedru. Spodbuja poglobljeno razmišljanje o ohranjanju kulturne dediščine in v ospredje postavi veččutno zaznavanje prostora, s poudarkom na akustičnih karakteristikah Plečnikovega stadiona in njegovega okolja, ki s svojim resonančnim telesom odigra vlogo instrumenta – stadion ne le kot prostor, temveč kot živa zvočna entiteta.
Ljubljana vse bolj pozablja na podobo mesta, katerega glavna sestavina je kulturna identiteta, ki se odraža tudi v arhitekturi. Pri tem je ključno, da kulturna dediščina, s katero morajo ljudje imeti osebni stik, ostaja živa.
Zeleni atrij mesta je zvočna raziskava zapuščenega prostora sredi mesta, kjer se razrašča zelena krajina. Združuje umetnost in arhitekturo in črpa navdih iz zgodovinske zgradbe, ki so jo po zasnovi Jožeta Plečnika začeli graditi leta 1925. Poigrava se s spomini na preteklost in jih vpleta v sedanji čas. Centralni stadion za Bežigradom je za javnost zaprt že od leta 2008. Namesto da bi prostor namenili javnosti, stadion propada, njegov pomen pa se vse bolj izgublja. Preko zvočnosti in zgodovinjenja želiva tako prebivalcem kot obiskovalcem Ljubljane približati degradirani prostor stadiona, ki ga je razpadajoči čas izkrivil pod različnimi koti. Stadion v svojem tihem propadanju visi v brezčasni praznini in vzbuja ideje o njegovem oživljanju. Odmevi drobcev ruševin, palic, vej in stekla praskajo po teksturi zraka in opominjajo na nekoč aktiven prostor.
Zvočni sprehod deluje kot glasbena intervencija, ki Plečnikovemu stadionu vdihne začasen smisel in ga oživi v njegovem resonančnem jedru. Spodbuja poglobljeno razmišljanje o ohranjanju kulturne dediščine in v ospredje postavi veččutno zaznavanje prostora, s poudarkom na akustičnih karakteristikah Plečnikovega stadiona in njegovega okolja, ki s svojim resonančnim telesom odigra vlogo instrumenta – stadion ne le kot prostor, temveč kot živa zvočna entiteta.
Nika van Berkel
Leta 2015 zaključila študij arhitekture na Fakulteti za arhitekturo Univerze v Ljubljani. Kmalu zatem se je iz Slovenije preselila na Nizozemsko, kjer ustvarja in biva. Njeno delo raziskuje meje med arhitekturo, krajino, zvokom in umetnostjo.
Karmen Ponikvar
Slovenska zvočna umetnica in raziskovalka elektronske in elektroakustične glasbe. Trenutno študira zvok na Inštitutu za sonologijo v Haagu na Nizozemskem, kjer raziskuje prostorskost zvoka in njegovo teksturo.
Kolofon / Colophon
Idejna zasnova, terensko snemanje in kompozicija: Nika van Berkel, Karmen Ponikvar Teoretično besedilo: Milos Kosec Spremljajoča beseda v zvočnem sprehodu: Zala Velkavrh, Karmen Stariha Glasovna interpretacija: Nataša Živkovič Fotografije dogodka: Matej Tomažin Posebne zahvale: Irena Pivka, Brane Zorman Produkcja: Cona, 2024 Koprodukcija premiere: Muzej za arhitekturo in oblikovanje
O, KAKŠEN SVET nevidenih vizij in slišanih tišin, ta neoprijemljiva dežela uma! Katera neizrekljiva bistva, ti neoprijemljivi spomini in nerazkazljiva sanjarjenja! In zasebnost vsega tega! Skrivno gledališče neslišnih monologov in predhodnih nasvetov, nevidna palača vseh razpoloženj, razmišljanj in skrivnosti, neskončno zatočišče razočaranj in odkritij. Celotno kraljestvo, kjer vsak izmed nas vladari osamljeno, sprašuje kar hoče, ukazuje kar more. Skrito zavetišče, kjer lahko raziskujemo zapleteno knjigo tega, kar smo storili in še lahko storimo. Introkozmos, ki je bolj jaz, kot karkoli lahko najdem v ogledalu. Ta zavest, ki je jaz med sebi, ki je vse, in hkrati nič — kaj je to?
In od kod je prišla?
In zakaj? [1]
Julian Jaynes nas v svoje delo Izvor zavesti v razpadu bikameralnega uma uvede s poetičnim nizom vprašanj o nevidnih vizijah in slišanih tišinah, ki raziskujejo zavest. Njegov uvod je služil kot navdih za prvotni performans na stopnišču Cukrarne. Stavbe, bogate z zgodovino, kjer so stene absorbirale zvočnost usod slovenskih modernih literatov.
Delo se sedaj premešča na novo lokacijo, park Navje v Ljubljani. Zvočni performans se prelevi v potopitev, v odmeve preteklosti, ko udeleženci s svojo aktivnostjo v parku ustvarjajo zvočno kuliso, ki iz nje izvabljajo shranjene pretekle vizije. Takó površine parka postanejo inštrument obiskovalcev, ki ozvočijo notranje glasove v/ iz besedil umetnikov, ki imajo zadnje počivališče na Navju in prožijo spomin na njih. S tem se odpira več vprašanj kot ponuja odgovorov, odražajoč Jaynesovo idejo o zavesti/spominu kot neoprijemljivem kraljestvu uma.
Tehnično jedro performansa vključuje zvočni senzor, programski algoritem in prilagojeno digitalizirano bazo besedil umetnikov Aškerca, Jurčiča, Groharja, Levstika, ki skupaj ustvarjajo kompleksno sonorično sliko iz zvočnih plasti in notranjih glasov.
O, KAKŠEN SVET nevidenih vizij in slišanih tišin, ta neoprijemljiva dežela uma! Katera neizrekljiva bistva, ti neoprijemljivi spomini in nerazkazljiva sanjarjenja! In zasebnost vsega tega! Skrivno gledališče neslišnih monologov in predhodnih nasvetov, nevidna palača vseh razpoloženj, razmišljanj in skrivnosti, neskončno zatočišče razočaranj in odkritij. Celotno kraljestvo, kjer vsak izmed nas vladari osamljeno, sprašuje kar hoče, ukazuje kar more. Skrito zavetišče, kjer lahko raziskujemo zapleteno knjigo tega, kar smo storili in še lahko storimo. Introkozmos, ki je bolj jaz, kot karkoli lahko najdem v ogledalu. Ta zavest, ki je jaz med sebi, ki je vse, in hkrati nič — kaj je to?
In od kod je prišla?
In zakaj? [1]
Julian Jaynes nas v svoje delo Izvor zavesti v razpadu bikameralnega uma uvede s poetičnim nizom vprašanj o nevidnih vizijah in slišanih tišinah, ki raziskujejo zavest. Njegov uvod je služil kot navdih za prvotni performans na stopnišču Cukrarne. Stavbe, bogate z zgodovino, kjer so stene absorbirale zvočnost usod slovenskih modernih literatov.
Delo se sedaj premešča na novo lokacijo, park Navje v Ljubljani. Zvočni performans se prelevi v potopitev, v odmeve preteklosti, ko udeleženci s svojo aktivnostjo v parku ustvarjajo zvočno kuliso, ki iz nje izvabljajo shranjene pretekle vizije. Takó površine parka postanejo inštrument obiskovalcev, ki ozvočijo notranje glasove v/ iz besedil umetnikov, ki imajo zadnje počivališče na Navju in prožijo spomin na njih. S tem se odpira več vprašanj kot ponuja odgovorov, odražajoč Jaynesovo idejo o zavesti/spominu kot neoprijemljivem kraljestvu uma.
Tehnično jedro performansa vključuje zvočni senzor, programski algoritem in prilagojeno digitalizirano bazo besedil umetnikov Aškerca, Jurčiča, Groharja, Levstika, ki skupaj ustvarjajo kompleksno sonorično sliko iz zvočnih plasti in notranjih glasov.
Spiro Mason [Dušan Zidar]
[Dušan Zidar] je diplomiral na Akademiji za likovno umetnost u Ljubljani, na Oddelku za kiparstvo, kjer je zaključil tudi postdiplomski študij. V svojih delih uporablja različne medije: skulpturo, risbo, noise, intermedijsko umetnost. Imel je več samostojnih in skupinskih razstav v Sloveniji in tujini. Od leta 2000 je profesor na Univerzi v Mariboru, Pedagoška fakulteta, Oddelek za likovno umetnost.
Rene Markovič
Zaposlen na Fakulteti za naravoslovje in matematiko ter na Fakulteti za elektrotehniko, računalništvo in informatiko Univerze v Mariboru. Pedagoško deluje tudi na Medicinski fakulteti in Pedagoški fakulteti Univerze v Mariboru. Doktoriral je na področju fizike in je raziskovalno aktiven na različnih področjih, kot so energetika, biofizika, analiza besedil, matematično modeliranje in podatkovno rudarjenje. Poleg tega se ukvarja tudi s strojnim učenjem in podatkovno analitiko.
Kolofon / Colophon
Zasnova in izvedba: Spiro Mason Programski algoritem: dr. Rene Markovič, [Uporaba sintetizatorja govora eBralec, ekipa eBralca (Amebis, Alpineon, IJS).]
O, KAKŠEN SVET nevidenih vizij in slišanih tišin, ta neoprijemljiva dežela uma! Katera neizrekljiva bistva, ti neoprijemljivi spomini in nerazkazljiva sanjarjenja! In zasebnost vsega tega! Skrivno gledališče neslišnih monologov in predhodnih nasvetov, nevidna palača vseh razpoloženj, razmišljanj in skrivnosti, neskončno zatočišče razočaranj in odkritij. Celotno kraljestvo, kjer vsak izmed nas vladari osamljeno, sprašuje kar hoče, ukazuje kar more. Skrito zavetišče, kjer lahko raziskujemo zapleteno knjigo tega, kar smo storili in še lahko storimo. Introkozmos, ki je bolj jaz, kot karkoli lahko najdem v ogledalu. Ta zavest, ki je jaz med sebi, ki je vse, in hkrati nič — kaj je to?
In od kod je prišla?
In zakaj? [1]
Julian Jaynes nas v svoje delo Izvor zavesti v razpadu bikameralnega uma uvede s poetičnim nizom vprašanj o nevidnih vizijah in slišanih tišinah, ki raziskujejo zavest. Njegov uvod je služil kot navdih za prvotni performans na stopnišču Cukrarne. Stavbe, bogate z zgodovino, kjer so stene absorbirale zvočnost usod slovenskih modernih literatov.
Delo se sedaj premešča na novo lokacijo, park Navje v Ljubljani. Zvočni performans se prelevi v potopitev, v odmeve preteklosti, ko udeleženci s svojo aktivnostjo v parku ustvarjajo zvočno kuliso, ki iz nje izvabljajo shranjene pretekle vizije. Takó površine parka postanejo inštrument obiskovalcev, ki ozvočijo notranje glasove v/ iz besedil umetnikov, ki imajo zadnje počivališče na Navju in prožijo spomin na njih. S tem se odpira več vprašanj kot ponuja odgovorov, odražajoč Jaynesovo idejo o zavesti/spominu kot neoprijemljivem kraljestvu uma.
Tehnično jedro performansa vključuje zvočni senzor, programski algoritem in prilagojeno digitalizirano bazo besedil umetnikov Aškerca, Jurčiča, Groharja, Levstika, ki skupaj ustvarjajo kompleksno sonorično sliko iz zvočnih plasti in notranjih glasov.
O, KAKŠEN SVET nevidenih vizij in slišanih tišin, ta neoprijemljiva dežela uma! Katera neizrekljiva bistva, ti neoprijemljivi spomini in nerazkazljiva sanjarjenja! In zasebnost vsega tega! Skrivno gledališče neslišnih monologov in predhodnih nasvetov, nevidna palača vseh razpoloženj, razmišljanj in skrivnosti, neskončno zatočišče razočaranj in odkritij. Celotno kraljestvo, kjer vsak izmed nas vladari osamljeno, sprašuje kar hoče, ukazuje kar more. Skrito zavetišče, kjer lahko raziskujemo zapleteno knjigo tega, kar smo storili in še lahko storimo. Introkozmos, ki je bolj jaz, kot karkoli lahko najdem v ogledalu. Ta zavest, ki je jaz med sebi, ki je vse, in hkrati nič — kaj je to?
In od kod je prišla?
In zakaj? [1]
Julian Jaynes nas v svoje delo Izvor zavesti v razpadu bikameralnega uma uvede s poetičnim nizom vprašanj o nevidnih vizijah in slišanih tišinah, ki raziskujejo zavest. Njegov uvod je služil kot navdih za prvotni performans na stopnišču Cukrarne. Stavbe, bogate z zgodovino, kjer so stene absorbirale zvočnost usod slovenskih modernih literatov.
Delo se sedaj premešča na novo lokacijo, park Navje v Ljubljani. Zvočni performans se prelevi v potopitev, v odmeve preteklosti, ko udeleženci s svojo aktivnostjo v parku ustvarjajo zvočno kuliso, ki iz nje izvabljajo shranjene pretekle vizije. Takó površine parka postanejo inštrument obiskovalcev, ki ozvočijo notranje glasove v/ iz besedil umetnikov, ki imajo zadnje počivališče na Navju in prožijo spomin na njih. S tem se odpira več vprašanj kot ponuja odgovorov, odražajoč Jaynesovo idejo o zavesti/spominu kot neoprijemljivem kraljestvu uma.
Tehnično jedro performansa vključuje zvočni senzor, programski algoritem in prilagojeno digitalizirano bazo besedil umetnikov Aškerca, Jurčiča, Groharja, Levstika, ki skupaj ustvarjajo kompleksno sonorično sliko iz zvočnih plasti in notranjih glasov.
Spiro Mason [Dušan Zidar]
[Dušan Zidar] je diplomiral na Akademiji za likovno umetnost u Ljubljani, na Oddelku za kiparstvo, kjer je zaključil tudi postdiplomski študij. V svojih delih uporablja različne medije: skulpturo, risbo, noise, intermedijsko umetnost. Imel je več samostojnih in skupinskih razstav v Sloveniji in tujini. Od leta 2000 je profesor na Univerzi v Mariboru, Pedagoška fakulteta, Oddelek za likovno umetnost.
Rene Markovič
Zaposlen na Fakulteti za naravoslovje in matematiko ter na Fakulteti za elektrotehniko, računalništvo in informatiko Univerze v Mariboru. Pedagoško deluje tudi na Medicinski fakulteti in Pedagoški fakulteti Univerze v Mariboru. Doktoriral je na področju fizike in je raziskovalno aktiven na različnih področjih, kot so energetika, biofizika, analiza besedil, matematično modeliranje in podatkovno rudarjenje. Poleg tega se ukvarja tudi s strojnim učenjem in podatkovno analitiko.
Kolofon / Colophon
Zasnova in izvedba: Spiro Mason Programski algoritem: dr. Rene Markovič, [Uporaba sintetizatorja govora eBralec, ekipa eBralca (Amebis, Alpineon, IJS).]
Lahko ljudje postanejo pokrajine? Gore-predniki, matere-potoki, očetje-hrasti. Ali znani kraji in znani ljudje v mislih postanejo eno? Je krajina res neslišna?
Landscape_people je cikel ukrajinskih ljudskih pesmi, ki ga umetnica razširja v polje elektroakustičnih zvokov. Zvoki so nastali v sodelovanju z Liubov Plavsko – ukrajinsko umetnico keramike, izumiteljico instrumentov in pevko. Vsaka pesem je posvečena območju, kjer je umetnica živela. Zvok glasu tvori glavno linijo pokrajine, vse naokrog pa gravitira k njej.
Lahko ljudje postanejo pokrajine? Gore-predniki, matere-potoki, očetje-hrasti. Ali znani kraji in znani ljudje v mislih postanejo eno? Je krajina res neslišna?
Landscape_people je cikel ukrajinskih ljudskih pesmi, ki ga umetnica razširja v polje elektroakustičnih zvokov. Zvoki so nastali v sodelovanju z Liubov Plavsko – ukrajinsko umetnico keramike, izumiteljico instrumentov in pevko. Vsaka pesem je posvečena območju, kjer je umetnica živela. Zvok glasu tvori glavno linijo pokrajine, vse naokrog pa gravitira k njej.
Tetiana Khoroshun
Skladateljica, oblikovalka zvoka, performerka in mentorica iz Ukrajine. Deluje na področjih elektronske, elektroakustične, sodobne in eksperimentalne glasbe. Je avtorica zvočnih performansov, zvočnih instalacij, glasbe za filmske, gledališke in plesne predstave, komorne in orkestrske glasbe. Je soavtorica in izvajalka v elektroakustičnem duetu Guma, skupini First_Tape ter skladateljica in oblikovalka zvoka v Daraba Studiu. Je vodja ansambla Sed Contra in članica Ukrajinskega združenja za elektroakustično glasbo.
Kolofon / Colophon
Umetnica: Tetiana Khoroshun Fotografija: Matej Tomažin
Kako prisluhniti mestu? Kako se zavedati, da je vsakdanji zvok mesta, ki nas objame, takoj ko odpremo okno ali stopimo na cesto, v resnici najdaljša in vse trajajoča glasbena kompozicija? Kako ob poslušanju mesta razumeti umetniško ustvarjanje akustične ekologije in psihogeografije, ki vključuje aktivno zavedanje zvoka okolice? Kako brati in poslušati tovrstna umetniška dela ter vanja participatorno posegati?
Izobraževalni program poteka ob festivalu korenite zvočne hoje TO)pot kot poseben sklop, namenjen izobraževanju mladih na področju slušne senzibilizacije in kritiško-poetične refleksije. Udeleženci in udeleženke bodo s poslušanjem in dokumentiranjem zrcalili festivalsko dogajanje ter razvijali sposobnost reflektiranja in čuječnosti do dogajanja, ki jih obdaja. Kolektivno zvočno delo udeleženk in udeležencev bo predstavljeno na valovih Radia Študent.
V sklopu delavnice bodo predavanja izvedle Irena Pivka, Saška Rakef in Marta Medvešek.
Kako prisluhniti mestu? Kako se zavedati, da je vsakdanji zvok mesta, ki nas objame, takoj ko odpremo okno ali stopimo na cesto, v resnici najdaljša in vse trajajoča glasbena kompozicija? Kako ob poslušanju mesta razumeti umetniško ustvarjanje akustične ekologije in psihogeografije, ki vključuje aktivno zavedanje zvoka okolice? Kako brati in poslušati tovrstna umetniška dela ter vanja participatorno posegati?
Izobraževalni program poteka ob festivalu korenite zvočne hoje TO)pot kot poseben sklop, namenjen izobraževanju mladih na področju slušne senzibilizacije in kritiško-poetične refleksije. Udeleženci in udeleženke bodo s poslušanjem in dokumentiranjem zrcalili festivalsko dogajanje ter razvijali sposobnost reflektiranja in čuječnosti do dogajanja, ki jih obdaja. Kolektivno zvočno delo udeleženk in udeležencev bo predstavljeno na valovih Radia Študent.
V sklopu delavnice bodo predavanja izvedle Irena Pivka, Saška Rakef in Marta Medvešek.
Zvočna dela udeleženk in udeležencev delavnice:
Lucka Zajc: Dovolj_1
Filip Jelovšek: Topotornotopot
Naomi Uma Zorman: mal zadihi
Tadej Grum: Terapija za ušesa
Ana Lorger: Pasivistka
Veronika Rakovec: js pa ti feminist
Lara Slekovec: Restart
Sava šumi [Urška Savič]
Fotografinja, piska in novinarka na področju kulture ter ustvarjalka radijskih oddaj in zvočnih pokrajin. Leta 2014 je diplomirala iz fotografije na FAMU v Pragi, magistrirala pa na oddelku za kiparstvo ALUO v Ljubljani. Kot samozaposlena v kulturi sodeluje z različnimi publikacijami, soustvarja večmedijske projekte, je del uredništva revije Fotografija in poučuje na oddelku za fotografijo ALUO. Med letoma 2015 in 2019 je bila aktivna uporabnica Avtonomne tovarne Rog.
Kolofon / Colophon
Avtorica in mentorica delavnice: Urška Savič Predavateljice: Irena Pivka, Saška Rakef, Marta Medvešek Fotografija: Matej Tomažin Partner delavnice: Radio Študent
Če bi drevesa jokala, bi jokali tudi mi je zvočni sprehod, aktivacija s hojo, ki umeri um in telo ter ju naredi dovzetna za zaznavanje agensov, ki so neizžalovani. Sprehod je posvečen Piki, pasji članici umetničine družine, ki je družino zapustila maja 2023. Uokvirja ga zvočni posnetek hoje, ki sta jo skupaj z umetnico prvič prehodili aprila 2008.
Umetnica žaluje. S ponavljanjem poti, kjer se prepusti spominom, da jo preplavijo.
V iskanju odgovorov na vprašanja, kaj je v naši družbi vredno žalovanja, kako se kolektivno spopadamo z ekološko žalostjo in kako lahko žalujemo za drug(ačn)imi telesi, se nam pridruži Lea Leskovec, gozdarka, ki deli svoja razmišljanja o doživljanju smrti v gozdovih.
Če bi drevesa jokala, bi jokali tudi mi je zvočni sprehod, aktivacija s hojo, ki umeri um in telo ter ju naredi dovzetna za zaznavanje agensov, ki so neizžalovani. Sprehod je posvečen Piki, pasji članici umetničine družine, ki je družino zapustila maja 2023. Uokvirja ga zvočni posnetek hoje, ki sta jo skupaj z umetnico prvič prehodili aprila 2008.
Umetnica žaluje. S ponavljanjem poti, kjer se prepusti spominom, da jo preplavijo.
V iskanju odgovorov na vprašanja, kaj je v naši družbi vredno žalovanja, kako se kolektivno spopadamo z ekološko žalostjo in kako lahko žalujemo za drug(ačn)imi telesi, se nam pridruži Lea Leskovec, gozdarka, ki deli svoja razmišljanja o doživljanju smrti v gozdovih.
Tery Žeželj
Zaključila je dodiplomski študij dramaturgije in scenskih umetnosti v Ljubljani ter magistrski študij sodobnega gledališča, plesa in dramaturgije na Univerzi v Utrechtu. Pri svojem raziskovalnem delu se posveča predvsem feminizmu, ekologiji in uprizoritvenim umetnostim. Zaposlena je kot asistentka na Univerzi v Novi Gorici.
Kolofon / Colophon
Umetnica: Tery Žeželj
Fotografija: Tery Žeželj
Zvočni sprehod je nastal v sodelovanju z: Leo Leskovec Zvok in tehnična podpora: Blaž Pavlica Producentka: Maja Vižin Produkcija: Bunker, Ljubljana, 2023 S podporo: Ministrstvo za kulturo RS, ACT – Art, Climate, Transition, Evropska unija – program Ustvarjalna Evropa: Kultura
Spekulativna zgodba zvočne pohodne predstave VRToglavi VRT izpostavlja težaven odnos ljudi in rastlin, v katerem se okoriščajo predvsem ljudje. Zgodovinski potek kolonializma in preseljevanje rastlin temeljita na podrejanju in izkoriščanju narave. V luči zavedanja ekološke krize in možnega boljšega scenarija za prihodnosti je nujno spremeniti ta odnos. V želji po približevanju svetu rastlin se VRToglavi VRT dotakne časovne dimenzije. Skozi prizmo potovanj teh dveh, tako različnih časovnosti ljudi in rastlin, ki navidezno ne ponujata možnega srečanja, spekulira razvoj prihodnjega, solidarnega sobivanja ljudi in rastlin. Rastline, najbolj poseljena vrsta tega planeta, živijo predvsem svojo časovnost in svoje, nam tako nedostopne poti. VRToglavi VRT nas popelje po poteh možnega scenarija prihodnosti našega prenapetega, hrupnega planeta, ki se zrcali v razvoju lokalnih zelenih poti. Se lahko kaj naučimo od rastlin za bolj solidarno prihodnost?
Publika doživlja zvočno delo preko posebej razvitih slušalk, ki kot orodje spekulirajo svet in slušno krajino prihodnosti. Svet postaja prehrupen, prenevaren za naša krhka ušesa, ki se niso uspela prilagoditi agresivnim frekvencam. Za preživetje v zunanjem prostoru bomo potrebovali slušalke, ki bodo utišale, a hkrati izostrile zvočno sliko in nas popeljale v želeno akustično pripoved.
Delo se predvaja na avtorskih AR (augmentirana realnost) slušalkah, ki so plod poglobljenega, inovativnega sodelovanja med umetnikom in razvijalci strojne ter programske opreme.AR slušalke omogočajo sočasno ojačano, binauralno poslušanje okolice in zvočno kompozicijo. Vsebujejo tudi FM sprejemni modul in vhod za EMS senzor.
Pot zvočnega sprehoda povezuje parka l’Orangerie v Strasbourgu in Tivoli v Ljubljani, oba zasnovana v času vladavine Napoleona. Naslovna fotografija je bila posneta v prekinjenem drevoredu, danes ujetim med cesto in železnico. Je del večjega kompleksa drevoredov v parku Tivoli, ki so jih zasnovali Francozi v obdobju Ilirskih provinc. Vokalistka, oblečena v narodno nošo, nosi avtorske AR slušalke in prisluškuje krajini.
Pričevanje udeleženke AR zvočnega sprehoda:
“Najlepša hvala umetnikoma in ekipi Apollonia za ta zelo navdihujoč “Zvočni sprehod” v Parc de l’Orangerie, tako čudovitem v tej zgodnji pomladi. Bilo je, kot da bi bila malo breztežna. 45 minut, pri čemer so meje med resničnostjo in fikcijo na videz bile zabrisane.”
Spekulativna zgodba zvočne pohodne predstave VRToglavi VRT izpostavlja težaven odnos ljudi in rastlin, v katerem se okoriščajo predvsem ljudje. Zgodovinski potek kolonializma in preseljevanje rastlin temeljita na podrejanju in izkoriščanju narave. V luči zavedanja ekološke krize in možnega boljšega scenarija za prihodnosti je nujno spremeniti ta odnos. V želji po približevanju svetu rastlin se VRToglavi VRT dotakne časovne dimenzije. Skozi prizmo potovanj teh dveh, tako različnih časovnosti ljudi in rastlin, ki navidezno ne ponujata možnega srečanja, spekulira razvoj prihodnjega, solidarnega sobivanja ljudi in rastlin. Rastline, najbolj poseljena vrsta tega planeta, živijo predvsem svojo časovnost in svoje, nam tako nedostopne poti. VRToglavi VRT nas popelje po poteh možnega scenarija prihodnosti našega prenapetega, hrupnega planeta, ki se zrcali v razvoju lokalnih zelenih poti. Se lahko kaj naučimo od rastlin za bolj solidarno prihodnost?
Publika doživlja zvočno delo preko posebej razvitih slušalk, ki kot orodje spekulirajo svet in slušno krajino prihodnosti. Svet postaja prehrupen, prenevaren za naša krhka ušesa, ki se niso uspela prilagoditi agresivnim frekvencam. Za preživetje v zunanjem prostoru bomo potrebovali slušalke, ki bodo utišale, a hkrati izostrile zvočno sliko in nas popeljale v želeno akustično pripoved.
Delo se predvaja na avtorskih AR (augmentirana realnost) slušalkah, ki so plod poglobljenega, inovativnega sodelovanja med umetnikom in razvijalci strojne ter programske opreme.AR slušalke omogočajo sočasno ojačano, binauralno poslušanje okolice in zvočno kompozicijo. Vsebujejo tudi FM sprejemni modul in vhod za EMS senzor.
Pot zvočnega sprehoda povezuje parka l’Orangerie v Strasbourgu in Tivoli v Ljubljani, oba zasnovana v času vladavine Napoleona. Naslovna fotografija je bila posneta v prekinjenem drevoredu, danes ujetim med cesto in železnico. Je del večjega kompleksa drevoredov v parku Tivoli, ki so jih zasnovali Francozi v obdobju Ilirskih provinc. Vokalistka, oblečena v narodno nošo, nosi avtorske AR slušalke in prisluškuje krajini.
Pričevanje udeleženke AR zvočnega sprehoda:
“Najlepša hvala umetnikoma in ekipi Apollonia za ta zelo navdihujoč “Zvočni sprehod” v Parc de l’Orangerie, tako čudovitem v tej zgodnji pomladi. Bilo je, kot da bi bila malo breztežna. 45 minut, pri čemer so meje med resničnostjo in fikcijo na videz bile zabrisane.”
AVTORSKA AR TEHNOLOGIJA
Publika zvočno delo izkuša prek posebej razvitih avtorskih AR slušalk, ki delujejo kot umetniško-tehnološki vmesnik med poslušalcem, prostorom in kompozicijo. Slušalke so zasnovane kot spekulativno orodje, ki premišljuje prihodnje slušne krajine in možne načine orientacije v akustično preobremenjenem okolju. Izhajajo iz predpostavke, da sodobni zvočni prostor vedno bolj določajo hrup, frekvenčna nasičenost in agresivne zvočne obremenitve, zaradi katerih poslušanje vse bolj postaja vprašanje zaznave, zaščite in selekcije.
AR slušalke so rezultat poglobljenega sodelovanja med umetnikoma ter razvijalci strojne in programske opreme. Njihova zasnova omogoča sočasno binauralno poslušanje neposredne okolice in predvajanje zvočne kompozicije, s čimer se vzpostavlja plastena in dinamična zvočna situacija, v kateri se realni akustični prostor prepleta z umetno generirano ali posredovano zvočno naracijo. Pomembna lastnost sistema je, da okolja ne izključuje, temveč ga akustično modulira, filtrira in poudarja, zato poslušanje ni ločeno od prostora, ampak vanj ostaja aktivno vpeto.
Slušalke vključujejo FM-sprejemni modul, ki omogoča brezžični prenos oziroma sprejem zvočnega signala, ter vhod za EMS-senzor, s katerim je sistem mogoče povezati tudi z biometričnimi ali telesnimi impulzi. Naprava tako ne deluje zgolj kot predvajalnik, temveč kot razširjeni aparat za poslušanje, ki združuje ambientalno zaznavo, tehnološko posredovanje in kompozicijsko plastenje v enotno izkušnjo poslušanja. V tem smislu delo ne tematizira le prihodnosti zvoka, temveč tudi prihodnost poslušanja kot tehnično podprte, situirane in selektivne prakse.
Irena Pivka
Umetnica in producentka, deluje na širokem polju umetniškega ustvarjanja v okviru zavoda Cona in vodi Steklenik, galerijo za zvok, bioakustiko in umetnost. Avtorica se v zadnjih letih ukvarja predvsem s projekti, ki osvetljujejo navezo kraj–zvok–zemljevid–digitalno orodje. Razvijajoče umetniške izraze osredotoča na zvočno-geolokacijske predstave, v katerih s hojo in poslušanjem 'drugačnih' zvočnih krajin s soavtorjem Branetom Zormanom prostor uglasita z družbeno realnostjo.
Brane Zorman
Skladatelj, intermedijski umetnik, producent, svoja dela komponira za gledališke, plesne, intermedijske dogodke in predstave. Skoznje raziskuje možnosti obdelave, prezence, percepcije, umestitve in reinterpretacije zvoka, in z uporabo starih in novih tehnologij preči polja glasbenega, večmedijskega in vizualnega prostora. Brane Zorman v okviru Cone vodi Steklenik, galerijo za zvok, bioakustiko in umetnost.
Kolofon / Colophon
Koncept, tekst in oblikovanje slušalk: Irena Pivka Glasba in zvočna kompozicija, koncept slušalk: Brane Zorman Vokal: Alja Petric Interpretacija: Lučka Počkaj, Alja Petric, Toni Cahunek (slovenščina)Jana Wilcoxen, Alja Petric, Toni Cahunek (angleščina)Nataša Živkovič, Suzana Koncut, Loup Abramovici (francoščina) Lektura, prevod v angleščino: Melita Silič Lektura in pregled angleškega besedila: Jana Wilcoxen Prevod v francoščino: Anne-Cécile Lamy-Joswiak Pregled francoskega besedila: Suzana Koncut Fotografiranje, oblikovanje: Matej Tomažin Ilustracija: Jovana Djukić Razvoj strojne in programske opreme, aplikacija za android: Brane Ždralo Tiskanje vezij, sestavljanje elektronike: Zdravko Janšovec Montaža elektronike: Ivan Kvasič 3D tisk: Cveto Kunešević, 3Dimension Sestavljanje slušalk: Staš Vrenko Produkcija: CONA, 2023
VITAL ustvarja inovativni ekosistem, ki spoštuje okolje in na umetniški način prispeva k boju proti globalnemu segrevanju in onesnaževanju zraka.
Projekt VITAL je sofinanciran iz programa Ustvarjalna Evropa s triletno pogodbo “Strasbourg – Evropska prestolnica”, podpirata ga Ministrstvo za javno upravo Republike Slovenije in MOL kultura.
Viri besedila:
Gray, Ros in Sheikh, Shela (ur.). “The Wretched Earth: Botanical Conflicts and Artistic Interventions”. Third Text 32(2–3).Kunst, Bojana. “Rastlinsko življenje in prostori umetnosti: o nedostopnem in vzajemnem”. Ana Mizerit (ur.). Zasilni izhod [razstavni katalog]. Ljubljana: Moderna galerija, 2022.Thorsen, Line Marie (ur.). Moving Plants. Rønnebæksholm, Næstved: Narayana Press, 2017.Sagan, Dorion. “The Human is More than Human: Interspecies Communities and the New “Facts of Life”.” Theorizing the Contemporary, Fieldsights, 18. november 2011.Raja, Vicente. “Moving the Green: Plant Behavior in the Human World“. EuropeNow 45, november 2021.Sidebottom, Kay. “Education for a More-Than-Human World”. EuropeNow 45, november 2021.Marder, Michael. “Resist Like a Plant! On the Vegetal Life of Political Movements“. Peace Studies Journal 5(1), januar 2012.Brkič, Vanja. “Mestni park Tivoli: Tivolski drevoredi so bili Ljubljančanom od nekdaj v ponos“. Dnevnik, 10. oktober 2015.Strasbourg Park, https://data.strasbourg.eu/explore/dataset/lieux_arbres-remarquables/table/
Kako prisluhniti mestu? Kako se zavedati, da je vsakdanji zvok mesta, ki nas objame, takoj ko odpremo okno ali stopimo na cesto, v resnici najdaljša in vse trajajoča glasbena kompozicija? Kako ob poslušanju mesta razumeti umetniško ustvarjanje akustične ekologije in psihogeografije, ki vključuje aktivno zavedanje zvoka okolice? Kako brati in poslušati tovrstna umetniška dela ter vanja participatorno posegati?
Izobraževalni program poteka ob festivalu korenite zvočne hoje TO)pot kot poseben sklop, namenjen izobraževanju mladih na področju slušne senzibilizacije in kritiško-poetične refleksije. Udeleženci in udeleženke bodo s poslušanjem in dokumentiranjem zrcalili festivalsko dogajanje ter razvijali sposobnost reflektiranja in čuječnosti do dogajanja, ki jih obdaja. Kolektivno zvočno delo udeleženk in udeležencev bo predstavljeno na valovih Radia Študent.
V sklopu delavnice bodo predavanja izvedle Irena Pivka, Saška Rakef in Marta Medvešek.
Kako prisluhniti mestu? Kako se zavedati, da je vsakdanji zvok mesta, ki nas objame, takoj ko odpremo okno ali stopimo na cesto, v resnici najdaljša in vse trajajoča glasbena kompozicija? Kako ob poslušanju mesta razumeti umetniško ustvarjanje akustične ekologije in psihogeografije, ki vključuje aktivno zavedanje zvoka okolice? Kako brati in poslušati tovrstna umetniška dela ter vanja participatorno posegati?
Izobraževalni program poteka ob festivalu korenite zvočne hoje TO)pot kot poseben sklop, namenjen izobraževanju mladih na področju slušne senzibilizacije in kritiško-poetične refleksije. Udeleženci in udeleženke bodo s poslušanjem in dokumentiranjem zrcalili festivalsko dogajanje ter razvijali sposobnost reflektiranja in čuječnosti do dogajanja, ki jih obdaja. Kolektivno zvočno delo udeleženk in udeležencev bo predstavljeno na valovih Radia Študent.
V sklopu delavnice bodo predavanja izvedle Irena Pivka, Saška Rakef in Marta Medvešek.
Zvočna dela udeleženk in udeležencev delavnice:
Lucka Zajc: Dovolj_1
Filip Jelovšek: Topotornotopot
Naomi Uma Zorman: mal zadihi
Tadej Grum: Terapija za ušesa
Ana Lorger: Pasivistka
Veronika Rakovec: js pa ti feminist
Lara Slekovec: Restart
Sava šumi [Urška Savič]
Fotografinja, piska in novinarka na področju kulture ter ustvarjalka radijskih oddaj in zvočnih pokrajin. Leta 2014 je diplomirala iz fotografije na FAMU v Pragi, magistrirala pa na oddelku za kiparstvo ALUO v Ljubljani. Kot samozaposlena v kulturi sodeluje z različnimi publikacijami, soustvarja večmedijske projekte, je del uredništva revije Fotografija in poučuje na oddelku za fotografijo ALUO. Med letoma 2015 in 2019 je bila aktivna uporabnica Avtonomne tovarne Rog.
Kolofon / Colophon
Avtorica in mentorica delavnice: Urška Savič Predavateljice: Irena Pivka, Saška Rakef, Marta Medvešek Fotografija: Matej Tomažin Partner delavnice: Radio Študent
Čakanje – prisilna pavza v našem vsakdanu. Vmesni čas, ne-čas, na prvi pogled banalno dejanje, ki naše telo postavi v posebno stanje, nas prisili, da se ustavimo, in nas postavlja v razmerja moči ali ranljivosti, odvisno od konteksta in namena čakanja.
V naših (pre)zaposlenih življenjih je čakanje ovira. Ni v skladu z ritmom naše družbe, v kateri želimo vedno biti postreženi prvi, čim hitreje priti do cilja, vse doseči kar najhitreje. Čakanje ustvarja tesnobo in poruši naš individualistični pristop do življenja. Prisili nas, da se ustavimo.
Čakajoči sprehod obiskovalce v sklopu vodenega sprehoda po načelu lova na zaklad povabi, da se na poti preko različnih postaj prepustijo pričakovanju neznanega, se (za spremembo) mirno postavijo v vrsto, sedejo, postojijo, se sprehodijo in prepustijo predlogom, ki želijo olajšati trenutke mučnega čakanja, hkrati pa preizprašujejo čakanje samo.
Čakanje – prisilna pavza v našem vsakdanu. Vmesni čas, ne-čas, na prvi pogled banalno dejanje, ki naše telo postavi v posebno stanje, nas prisili, da se ustavimo, in nas postavlja v razmerja moči ali ranljivosti, odvisno od konteksta in namena čakanja.
V naših (pre)zaposlenih življenjih je čakanje ovira. Ni v skladu z ritmom naše družbe, v kateri želimo vedno biti postreženi prvi, čim hitreje priti do cilja, vse doseči kar najhitreje. Čakanje ustvarja tesnobo in poruši naš individualistični pristop do življenja. Prisili nas, da se ustavimo.
Čakajoči sprehod obiskovalce v sklopu vodenega sprehoda po načelu lova na zaklad povabi, da se na poti preko različnih postaj prepustijo pričakovanju neznanega, se (za spremembo) mirno postavijo v vrsto, sedejo, postojijo, se sprehodijo in prepustijo predlogom, ki želijo olajšati trenutke mučnega čakanja, hkrati pa preizprašujejo čakanje samo.
Urša Sekirnik
Deluje kot plesalka in ustvarjalka na področju sodobnih scenskih umetnosti. V njenih projektih je vključevanje publike v proces in izvedbo eno izmed glavnih polj zanimanja, zato se v zadnjih letih osredotoča na ustvarjanje participatornih predstav.
Jou Serra
Deluje na presečišču performativnih in participatornih praks, v katerih raziskuje izkušnjo občinstva ter telesno in prostorsko zaznavo.
Kolofon / Colophon
Umetnici: Urša Sekirnik, Jou Serra Fotografija: Matej Tomažin
Produkcija: Emanat
Koprodukcija: Antic Teatre, Espai de creació, Barcelona; l’Estruch – Espai de creació de les arts en viu, Sabadell; Festival Escena Poblenou, Barcelona
Partnerji: KUD NUM; Bunker / Stara mestna elektrarna; SVŠGUGL; Associació cultural La Visiva, Barcelona; La Poderosa, Barcelona; Javni sklad za kulturne dejavnosti
Finančna podpora: Mestna občina Ljubljana; Ministrstvo za kulturo RS
Čakanje – prisilna pavza v našem vsakdanu. Vmesni čas, ne-čas, na prvi pogled banalno dejanje, ki naše telo postavi v posebno stanje, nas prisili, da se ustavimo, in nas postavlja v razmerja moči ali ranljivosti, odvisno od konteksta in namena čakanja.
V naših (pre)zaposlenih življenjih je čakanje ovira. Ni v skladu z ritmom naše družbe, v kateri želimo vedno biti postreženi prvi, čim hitreje priti do cilja, vse doseči kar najhitreje. Čakanje ustvarja tesnobo in poruši naš individualistični pristop do življenja. Prisili nas, da se ustavimo.
Čakajoči sprehod obiskovalce v sklopu vodenega sprehoda po načelu lova na zaklad povabi, da se na poti preko različnih postaj prepustijo pričakovanju neznanega, se (za spremembo) mirno postavijo v vrsto, sedejo, postojijo, se sprehodijo in prepustijo predlogom, ki želijo olajšati trenutke mučnega čakanja, hkrati pa preizprašujejo čakanje samo.
Čakanje – prisilna pavza v našem vsakdanu. Vmesni čas, ne-čas, na prvi pogled banalno dejanje, ki naše telo postavi v posebno stanje, nas prisili, da se ustavimo, in nas postavlja v razmerja moči ali ranljivosti, odvisno od konteksta in namena čakanja.
V naših (pre)zaposlenih življenjih je čakanje ovira. Ni v skladu z ritmom naše družbe, v kateri želimo vedno biti postreženi prvi, čim hitreje priti do cilja, vse doseči kar najhitreje. Čakanje ustvarja tesnobo in poruši naš individualistični pristop do življenja. Prisili nas, da se ustavimo.
Čakajoči sprehod obiskovalce v sklopu vodenega sprehoda po načelu lova na zaklad povabi, da se na poti preko različnih postaj prepustijo pričakovanju neznanega, se (za spremembo) mirno postavijo v vrsto, sedejo, postojijo, se sprehodijo in prepustijo predlogom, ki želijo olajšati trenutke mučnega čakanja, hkrati pa preizprašujejo čakanje samo.
Urša Sekirnik
Deluje kot plesalka in ustvarjalka na področju sodobnih scenskih umetnosti. V njenih projektih je vključevanje publike v proces in izvedbo eno izmed glavnih polj zanimanja, zato se v zadnjih letih osredotoča na ustvarjanje participatornih predstav.
Jou Serra
Deluje na presečišču performativnih in participatornih praks, v katerih raziskuje izkušnjo občinstva ter telesno in prostorsko zaznavo.
Kolofon / Colophon
Umetnici: Urša Sekirnik, Jou Serra Fotografija: Matej Tomažin
Produkcija: Emanat
Koprodukcija: Antic Teatre, Espai de creació, Barcelona; l’Estruch – Espai de creació de les arts en viu, Sabadell; Festival Escena Poblenou, Barcelona
Partnerji: KUD NUM; Bunker / Stara mestna elektrarna; SVŠGUGL; Associació cultural La Visiva, Barcelona; La Poderosa, Barcelona; Javni sklad za kulturne dejavnosti
Finančna podpora: Mestna občina Ljubljana; Ministrstvo za kulturo RS
Spekulativna zgodba zvočne pohodne predstave VRToglavi VRT izpostavlja težaven odnos ljudi in rastlin, v katerem se okoriščajo predvsem ljudje. Zgodovinski potek kolonializma in preseljevanje rastlin temeljita na podrejanju in izkoriščanju narave. V luči zavedanja ekološke krize in možnega boljšega scenarija za prihodnosti je nujno spremeniti ta odnos. V želji po približevanju svetu rastlin se VRToglavi VRT dotakne časovne dimenzije. Skozi prizmo potovanj teh dveh, tako različnih časovnosti ljudi in rastlin, ki navidezno ne ponujata možnega srečanja, spekulira razvoj prihodnjega, solidarnega sobivanja ljudi in rastlin. Rastline, najbolj poseljena vrsta tega planeta, živijo predvsem svojo časovnost in svoje, nam tako nedostopne poti. VRToglavi VRT nas popelje po poteh možnega scenarija prihodnosti našega prenapetega, hrupnega planeta, ki se zrcali v razvoju lokalnih zelenih poti. Se lahko kaj naučimo od rastlin za bolj solidarno prihodnost?
Publika doživlja zvočno delo preko posebej razvitih slušalk, ki kot orodje spekulirajo svet in slušno krajino prihodnosti. Svet postaja prehrupen, prenevaren za naša krhka ušesa, ki se niso uspela prilagoditi agresivnim frekvencam. Za preživetje v zunanjem prostoru bomo potrebovali slušalke, ki bodo utišale, a hkrati izostrile zvočno sliko in nas popeljale v želeno akustično pripoved.
Delo se predvaja na avtorskih AR (augmentirana realnost) slušalkah, ki so plod poglobljenega, inovativnega sodelovanja med umetnikom in razvijalci strojne ter programske opreme.AR slušalke omogočajo sočasno ojačano, binauralno poslušanje okolice in zvočno kompozicijo. Vsebujejo tudi FM sprejemni modul in vhod za EMS senzor.
Pot zvočnega sprehoda povezuje parka l’Orangerie v Strasbourgu in Tivoli v Ljubljani, oba zasnovana v času vladavine Napoleona. Naslovna fotografija je bila posneta v prekinjenem drevoredu, danes ujetim med cesto in železnico. Je del večjega kompleksa drevoredov v parku Tivoli, ki so jih zasnovali Francozi v obdobju Ilirskih provinc. Vokalistka, oblečena v narodno nošo, nosi avtorske AR slušalke in prisluškuje krajini.
Pričevanje udeleženke AR zvočnega sprehoda:
“Najlepša hvala umetnikoma in ekipi Apollonia za ta zelo navdihujoč “Zvočni sprehod” v Parc de l’Orangerie, tako čudovitem v tej zgodnji pomladi. Bilo je, kot da bi bila malo breztežna. 45 minut, pri čemer so meje med resničnostjo in fikcijo na videz bile zabrisane.”
Spekulativna zgodba zvočne pohodne predstave VRToglavi VRT izpostavlja težaven odnos ljudi in rastlin, v katerem se okoriščajo predvsem ljudje. Zgodovinski potek kolonializma in preseljevanje rastlin temeljita na podrejanju in izkoriščanju narave. V luči zavedanja ekološke krize in možnega boljšega scenarija za prihodnosti je nujno spremeniti ta odnos. V želji po približevanju svetu rastlin se VRToglavi VRT dotakne časovne dimenzije. Skozi prizmo potovanj teh dveh, tako različnih časovnosti ljudi in rastlin, ki navidezno ne ponujata možnega srečanja, spekulira razvoj prihodnjega, solidarnega sobivanja ljudi in rastlin. Rastline, najbolj poseljena vrsta tega planeta, živijo predvsem svojo časovnost in svoje, nam tako nedostopne poti. VRToglavi VRT nas popelje po poteh možnega scenarija prihodnosti našega prenapetega, hrupnega planeta, ki se zrcali v razvoju lokalnih zelenih poti. Se lahko kaj naučimo od rastlin za bolj solidarno prihodnost?
Publika doživlja zvočno delo preko posebej razvitih slušalk, ki kot orodje spekulirajo svet in slušno krajino prihodnosti. Svet postaja prehrupen, prenevaren za naša krhka ušesa, ki se niso uspela prilagoditi agresivnim frekvencam. Za preživetje v zunanjem prostoru bomo potrebovali slušalke, ki bodo utišale, a hkrati izostrile zvočno sliko in nas popeljale v želeno akustično pripoved.
Delo se predvaja na avtorskih AR (augmentirana realnost) slušalkah, ki so plod poglobljenega, inovativnega sodelovanja med umetnikom in razvijalci strojne ter programske opreme.AR slušalke omogočajo sočasno ojačano, binauralno poslušanje okolice in zvočno kompozicijo. Vsebujejo tudi FM sprejemni modul in vhod za EMS senzor.
Pot zvočnega sprehoda povezuje parka l’Orangerie v Strasbourgu in Tivoli v Ljubljani, oba zasnovana v času vladavine Napoleona. Naslovna fotografija je bila posneta v prekinjenem drevoredu, danes ujetim med cesto in železnico. Je del večjega kompleksa drevoredov v parku Tivoli, ki so jih zasnovali Francozi v obdobju Ilirskih provinc. Vokalistka, oblečena v narodno nošo, nosi avtorske AR slušalke in prisluškuje krajini.
Pričevanje udeleženke AR zvočnega sprehoda:
“Najlepša hvala umetnikoma in ekipi Apollonia za ta zelo navdihujoč “Zvočni sprehod” v Parc de l’Orangerie, tako čudovitem v tej zgodnji pomladi. Bilo je, kot da bi bila malo breztežna. 45 minut, pri čemer so meje med resničnostjo in fikcijo na videz bile zabrisane.”
AVTORSKA AR TEHNOLOGIJA
Publika zvočno delo izkuša prek posebej razvitih avtorskih AR slušalk, ki delujejo kot umetniško-tehnološki vmesnik med poslušalcem, prostorom in kompozicijo. Slušalke so zasnovane kot spekulativno orodje, ki premišljuje prihodnje slušne krajine in možne načine orientacije v akustično preobremenjenem okolju. Izhajajo iz predpostavke, da sodobni zvočni prostor vedno bolj določajo hrup, frekvenčna nasičenost in agresivne zvočne obremenitve, zaradi katerih poslušanje vse bolj postaja vprašanje zaznave, zaščite in selekcije.
AR slušalke so rezultat poglobljenega sodelovanja med umetnikoma ter razvijalci strojne in programske opreme. Njihova zasnova omogoča sočasno binauralno poslušanje neposredne okolice in predvajanje zvočne kompozicije, s čimer se vzpostavlja plastena in dinamična zvočna situacija, v kateri se realni akustični prostor prepleta z umetno generirano ali posredovano zvočno naracijo. Pomembna lastnost sistema je, da okolja ne izključuje, temveč ga akustično modulira, filtrira in poudarja, zato poslušanje ni ločeno od prostora, ampak vanj ostaja aktivno vpeto.
Slušalke vključujejo FM-sprejemni modul, ki omogoča brezžični prenos oziroma sprejem zvočnega signala, ter vhod za EMS-senzor, s katerim je sistem mogoče povezati tudi z biometričnimi ali telesnimi impulzi. Naprava tako ne deluje zgolj kot predvajalnik, temveč kot razširjeni aparat za poslušanje, ki združuje ambientalno zaznavo, tehnološko posredovanje in kompozicijsko plastenje v enotno izkušnjo poslušanja. V tem smislu delo ne tematizira le prihodnosti zvoka, temveč tudi prihodnost poslušanja kot tehnično podprte, situirane in selektivne prakse.
Irena Pivka
Umetnica in producentka, deluje na širokem polju umetniškega ustvarjanja v okviru zavoda Cona in vodi Steklenik, galerijo za zvok, bioakustiko in umetnost. Avtorica se v zadnjih letih ukvarja predvsem s projekti, ki osvetljujejo navezo kraj–zvok–zemljevid–digitalno orodje. Razvijajoče umetniške izraze osredotoča na zvočno-geolokacijske predstave, v katerih s hojo in poslušanjem 'drugačnih' zvočnih krajin s soavtorjem Branetom Zormanom prostor uglasita z družbeno realnostjo.
Brane Zorman
Skladatelj, intermedijski umetnik, producent, svoja dela komponira za gledališke, plesne, intermedijske dogodke in predstave. Skoznje raziskuje možnosti obdelave, prezence, percepcije, umestitve in reinterpretacije zvoka, in z uporabo starih in novih tehnologij preči polja glasbenega, večmedijskega in vizualnega prostora. Brane Zorman v okviru Cone vodi Steklenik, galerijo za zvok, bioakustiko in umetnost.
Kolofon / Colophon
Koncept, tekst in oblikovanje slušalk: Irena Pivka Glasba in zvočna kompozicija, koncept slušalk: Brane Zorman Vokal: Alja Petric Interpretacija: Lučka Počkaj, Alja Petric, Toni Cahunek (slovenščina)Jana Wilcoxen, Alja Petric, Toni Cahunek (angleščina)Nataša Živkovič, Suzana Koncut, Loup Abramovici (francoščina) Lektura, prevod v angleščino: Melita Silič Lektura in pregled angleškega besedila: Jana Wilcoxen Prevod v francoščino: Anne-Cécile Lamy-Joswiak Pregled francoskega besedila: Suzana Koncut Fotografiranje, oblikovanje: Matej Tomažin Ilustracija: Jovana Djukić Razvoj strojne in programske opreme, aplikacija za android: Brane Ždralo Tiskanje vezij, sestavljanje elektronike: Zdravko Janšovec Montaža elektronike: Ivan Kvasič 3D tisk: Cveto Kunešević, 3Dimension Sestavljanje slušalk: Staš Vrenko Produkcija: CONA, 2023
VITAL ustvarja inovativni ekosistem, ki spoštuje okolje in na umetniški način prispeva k boju proti globalnemu segrevanju in onesnaževanju zraka.
Projekt VITAL je sofinanciran iz programa Ustvarjalna Evropa s triletno pogodbo “Strasbourg – Evropska prestolnica”, podpirata ga Ministrstvo za javno upravo Republike Slovenije in MOL kultura.
Viri besedila:
Gray, Ros in Sheikh, Shela (ur.). “The Wretched Earth: Botanical Conflicts and Artistic Interventions”. Third Text 32(2–3).Kunst, Bojana. “Rastlinsko življenje in prostori umetnosti: o nedostopnem in vzajemnem”. Ana Mizerit (ur.). Zasilni izhod [razstavni katalog]. Ljubljana: Moderna galerija, 2022.Thorsen, Line Marie (ur.). Moving Plants. Rønnebæksholm, Næstved: Narayana Press, 2017.Sagan, Dorion. “The Human is More than Human: Interspecies Communities and the New “Facts of Life”.” Theorizing the Contemporary, Fieldsights, 18. november 2011.Raja, Vicente. “Moving the Green: Plant Behavior in the Human World“. EuropeNow 45, november 2021.Sidebottom, Kay. “Education for a More-Than-Human World”. EuropeNow 45, november 2021.Marder, Michael. “Resist Like a Plant! On the Vegetal Life of Political Movements“. Peace Studies Journal 5(1), januar 2012.Brkič, Vanja. “Mestni park Tivoli: Tivolski drevoredi so bili Ljubljančanom od nekdaj v ponos“. Dnevnik, 10. oktober 2015.Strasbourg Park, https://data.strasbourg.eu/explore/dataset/lieux_arbres-remarquables/table/
Spekulativna zgodba zvočne pohodne predstave VRToglavi VRT izpostavlja težaven odnos ljudi in rastlin, v katerem se okoriščajo predvsem ljudje. Zgodovinski potek kolonializma in preseljevanje rastlin temeljita na podrejanju in izkoriščanju narave. V luči zavedanja ekološke krize in možnega boljšega scenarija za prihodnosti je nujno spremeniti ta odnos. V želji po približevanju svetu rastlin se VRToglavi VRT dotakne časovne dimenzije. Skozi prizmo potovanj teh dveh, tako različnih časovnosti ljudi in rastlin, ki navidezno ne ponujata možnega srečanja, spekulira razvoj prihodnjega, solidarnega sobivanja ljudi in rastlin. Rastline, najbolj poseljena vrsta tega planeta, živijo predvsem svojo časovnost in svoje, nam tako nedostopne poti. VRToglavi VRT nas popelje po poteh možnega scenarija prihodnosti našega prenapetega, hrupnega planeta, ki se zrcali v razvoju lokalnih zelenih poti. Se lahko kaj naučimo od rastlin za bolj solidarno prihodnost?
Publika doživlja zvočno delo preko posebej razvitih slušalk, ki kot orodje spekulirajo svet in slušno krajino prihodnosti. Svet postaja prehrupen, prenevaren za naša krhka ušesa, ki se niso uspela prilagoditi agresivnim frekvencam. Za preživetje v zunanjem prostoru bomo potrebovali slušalke, ki bodo utišale, a hkrati izostrile zvočno sliko in nas popeljale v želeno akustično pripoved.
Delo se predvaja na avtorskih AR (augmentirana realnost) slušalkah, ki so plod poglobljenega, inovativnega sodelovanja med umetnikom in razvijalci strojne ter programske opreme.AR slušalke omogočajo sočasno ojačano, binauralno poslušanje okolice in zvočno kompozicijo. Vsebujejo tudi FM sprejemni modul in vhod za EMS senzor.
Pot zvočnega sprehoda povezuje parka l’Orangerie v Strasbourgu in Tivoli v Ljubljani, oba zasnovana v času vladavine Napoleona. Naslovna fotografija je bila posneta v prekinjenem drevoredu, danes ujetim med cesto in železnico. Je del večjega kompleksa drevoredov v parku Tivoli, ki so jih zasnovali Francozi v obdobju Ilirskih provinc. Vokalistka, oblečena v narodno nošo, nosi avtorske AR slušalke in prisluškuje krajini.
Pričevanje udeleženke AR zvočnega sprehoda:
“Najlepša hvala umetnikoma in ekipi Apollonia za ta zelo navdihujoč “Zvočni sprehod” v Parc de l’Orangerie, tako čudovitem v tej zgodnji pomladi. Bilo je, kot da bi bila malo breztežna. 45 minut, pri čemer so meje med resničnostjo in fikcijo na videz bile zabrisane.”
Spekulativna zgodba zvočne pohodne predstave VRToglavi VRT izpostavlja težaven odnos ljudi in rastlin, v katerem se okoriščajo predvsem ljudje. Zgodovinski potek kolonializma in preseljevanje rastlin temeljita na podrejanju in izkoriščanju narave. V luči zavedanja ekološke krize in možnega boljšega scenarija za prihodnosti je nujno spremeniti ta odnos. V želji po približevanju svetu rastlin se VRToglavi VRT dotakne časovne dimenzije. Skozi prizmo potovanj teh dveh, tako različnih časovnosti ljudi in rastlin, ki navidezno ne ponujata možnega srečanja, spekulira razvoj prihodnjega, solidarnega sobivanja ljudi in rastlin. Rastline, najbolj poseljena vrsta tega planeta, živijo predvsem svojo časovnost in svoje, nam tako nedostopne poti. VRToglavi VRT nas popelje po poteh možnega scenarija prihodnosti našega prenapetega, hrupnega planeta, ki se zrcali v razvoju lokalnih zelenih poti. Se lahko kaj naučimo od rastlin za bolj solidarno prihodnost?
Publika doživlja zvočno delo preko posebej razvitih slušalk, ki kot orodje spekulirajo svet in slušno krajino prihodnosti. Svet postaja prehrupen, prenevaren za naša krhka ušesa, ki se niso uspela prilagoditi agresivnim frekvencam. Za preživetje v zunanjem prostoru bomo potrebovali slušalke, ki bodo utišale, a hkrati izostrile zvočno sliko in nas popeljale v želeno akustično pripoved.
Delo se predvaja na avtorskih AR (augmentirana realnost) slušalkah, ki so plod poglobljenega, inovativnega sodelovanja med umetnikom in razvijalci strojne ter programske opreme.AR slušalke omogočajo sočasno ojačano, binauralno poslušanje okolice in zvočno kompozicijo. Vsebujejo tudi FM sprejemni modul in vhod za EMS senzor.
Pot zvočnega sprehoda povezuje parka l’Orangerie v Strasbourgu in Tivoli v Ljubljani, oba zasnovana v času vladavine Napoleona. Naslovna fotografija je bila posneta v prekinjenem drevoredu, danes ujetim med cesto in železnico. Je del večjega kompleksa drevoredov v parku Tivoli, ki so jih zasnovali Francozi v obdobju Ilirskih provinc. Vokalistka, oblečena v narodno nošo, nosi avtorske AR slušalke in prisluškuje krajini.
Pričevanje udeleženke AR zvočnega sprehoda:
“Najlepša hvala umetnikoma in ekipi Apollonia za ta zelo navdihujoč “Zvočni sprehod” v Parc de l’Orangerie, tako čudovitem v tej zgodnji pomladi. Bilo je, kot da bi bila malo breztežna. 45 minut, pri čemer so meje med resničnostjo in fikcijo na videz bile zabrisane.”
AVTORSKA AR TEHNOLOGIJA
Publika zvočno delo izkuša prek posebej razvitih avtorskih AR slušalk, ki delujejo kot umetniško-tehnološki vmesnik med poslušalcem, prostorom in kompozicijo. Slušalke so zasnovane kot spekulativno orodje, ki premišljuje prihodnje slušne krajine in možne načine orientacije v akustično preobremenjenem okolju. Izhajajo iz predpostavke, da sodobni zvočni prostor vedno bolj določajo hrup, frekvenčna nasičenost in agresivne zvočne obremenitve, zaradi katerih poslušanje vse bolj postaja vprašanje zaznave, zaščite in selekcije.
AR slušalke so rezultat poglobljenega sodelovanja med umetnikoma ter razvijalci strojne in programske opreme. Njihova zasnova omogoča sočasno binauralno poslušanje neposredne okolice in predvajanje zvočne kompozicije, s čimer se vzpostavlja plastena in dinamična zvočna situacija, v kateri se realni akustični prostor prepleta z umetno generirano ali posredovano zvočno naracijo. Pomembna lastnost sistema je, da okolja ne izključuje, temveč ga akustično modulira, filtrira in poudarja, zato poslušanje ni ločeno od prostora, ampak vanj ostaja aktivno vpeto.
Slušalke vključujejo FM-sprejemni modul, ki omogoča brezžični prenos oziroma sprejem zvočnega signala, ter vhod za EMS-senzor, s katerim je sistem mogoče povezati tudi z biometričnimi ali telesnimi impulzi. Naprava tako ne deluje zgolj kot predvajalnik, temveč kot razširjeni aparat za poslušanje, ki združuje ambientalno zaznavo, tehnološko posredovanje in kompozicijsko plastenje v enotno izkušnjo poslušanja. V tem smislu delo ne tematizira le prihodnosti zvoka, temveč tudi prihodnost poslušanja kot tehnično podprte, situirane in selektivne prakse.
Irena Pivka
Umetnica in producentka, deluje na širokem polju umetniškega ustvarjanja v okviru zavoda Cona in vodi Steklenik, galerijo za zvok, bioakustiko in umetnost. Avtorica se v zadnjih letih ukvarja predvsem s projekti, ki osvetljujejo navezo kraj–zvok–zemljevid–digitalno orodje. Razvijajoče umetniške izraze osredotoča na zvočno-geolokacijske predstave, v katerih s hojo in poslušanjem 'drugačnih' zvočnih krajin s soavtorjem Branetom Zormanom prostor uglasita z družbeno realnostjo.
Brane Zorman
Skladatelj, intermedijski umetnik, producent, svoja dela komponira za gledališke, plesne, intermedijske dogodke in predstave. Skoznje raziskuje možnosti obdelave, prezence, percepcije, umestitve in reinterpretacije zvoka, in z uporabo starih in novih tehnologij preči polja glasbenega, večmedijskega in vizualnega prostora. Brane Zorman v okviru Cone vodi Steklenik, galerijo za zvok, bioakustiko in umetnost.
Kolofon / Colophon
Koncept, tekst in oblikovanje slušalk: Irena Pivka Glasba in zvočna kompozicija, koncept slušalk: Brane Zorman Vokal: Alja Petric Interpretacija: Lučka Počkaj, Alja Petric, Toni Cahunek (slovenščina)Jana Wilcoxen, Alja Petric, Toni Cahunek (angleščina)Nataša Živkovič, Suzana Koncut, Loup Abramovici (francoščina) Lektura, prevod v angleščino: Melita Silič Lektura in pregled angleškega besedila: Jana Wilcoxen Prevod v francoščino: Anne-Cécile Lamy-Joswiak Pregled francoskega besedila: Suzana Koncut Fotografiranje, oblikovanje: Matej Tomažin Ilustracija: Jovana Djukić Razvoj strojne in programske opreme, aplikacija za android: Brane Ždralo Tiskanje vezij, sestavljanje elektronike: Zdravko Janšovec Montaža elektronike: Ivan Kvasič 3D tisk: Cveto Kunešević, 3Dimension Sestavljanje slušalk: Staš Vrenko Produkcija: CONA, 2023
VITAL ustvarja inovativni ekosistem, ki spoštuje okolje in na umetniški način prispeva k boju proti globalnemu segrevanju in onesnaževanju zraka.
Projekt VITAL je sofinanciran iz programa Ustvarjalna Evropa s triletno pogodbo “Strasbourg – Evropska prestolnica”, podpirata ga Ministrstvo za javno upravo Republike Slovenije in MOL kultura.
Viri besedila:
Gray, Ros in Sheikh, Shela (ur.). “The Wretched Earth: Botanical Conflicts and Artistic Interventions”. Third Text 32(2–3).Kunst, Bojana. “Rastlinsko življenje in prostori umetnosti: o nedostopnem in vzajemnem”. Ana Mizerit (ur.). Zasilni izhod [razstavni katalog]. Ljubljana: Moderna galerija, 2022.Thorsen, Line Marie (ur.). Moving Plants. Rønnebæksholm, Næstved: Narayana Press, 2017.Sagan, Dorion. “The Human is More than Human: Interspecies Communities and the New “Facts of Life”.” Theorizing the Contemporary, Fieldsights, 18. november 2011.Raja, Vicente. “Moving the Green: Plant Behavior in the Human World“. EuropeNow 45, november 2021.Sidebottom, Kay. “Education for a More-Than-Human World”. EuropeNow 45, november 2021.Marder, Michael. “Resist Like a Plant! On the Vegetal Life of Political Movements“. Peace Studies Journal 5(1), januar 2012.Brkič, Vanja. “Mestni park Tivoli: Tivolski drevoredi so bili Ljubljančanom od nekdaj v ponos“. Dnevnik, 10. oktober 2015.Strasbourg Park, https://data.strasbourg.eu/explore/dataset/lieux_arbres-remarquables/table/
Ambisonični zvočni dogodek in večkanalna zvočna instalacija
Zvočno delo Duh dreves |Dotik spekulira o zvočni komponenti življenja dreves in prevprašuje preplet posameznega dela rastline s kolonijo organizmov in skupnostjo gozda. Zvočni posnetki dajejo glas življenju drevesa v njegovem letnem in življenjskem ciklu, ki se začne in konča s tišino. Tišino pred spomladanskim pretokom drevesnih sokov in tišino po uničenju zaradi klimatskih sprememb, suše, požarov. Brane Zorman je z delom Duh dreves I Dotik med tremi prejemniki nagrade Palma Ars Acustica 2022. O konceptualizaciji dela v pdf knjižici (mogoč je nakup tiskane verzije) na tej povezavi.
Avtor namenja posebno pozornost dotiku drevesa; kot obliki skrbi in zavedanja sobivanja z rastlinami in na drugi strani destruktivnemu dotiku okoljskega uničenja. Od zvokov dotikanja debla, drgnjenja vej, drobljenja odpadlega lubja, listov, vetra v krošnjah, vode, ki napaja korenine, avtor zvočno prehaja skozi fizični obstoj drevesa. Vse tja do lomljenja vej, podiranja dreves in ognja, ki kot opozorilo pred prihajajočo sušo grobo zareže v habitat gozda.
Zvočni dogodek v živo
Brane Zorman v živo izvaja predelano verzijo skladbe Duh dreves | Dotik, ki je nastajala v različnih fazah in intenziteti skozi dve leti. Dogodek temelji na prostorski ambisonični tehnologiji in uporabi Silent Disco opreme, ki vključuje več mikro FM oddajnikov in slušalk kratkega dometa na različnih frekvencah. Zvok obiskovalke_ce obda z vseh strani, ustvarjajoč intenzivno sonično izkušnjo, kjer se zvoki prelivajo, premikajo in preoblikujejo v 360° sferičnem prostoru. Ambisonični sistem omogoča umetniku, da manipulira s prostorskimi plastmi zvoka ter jih hkrati posreduje tudi prek običajnih stereo slušalk. Poslušanje tako postane večdimenzionalno doživetje, ki briše meje med poslušalcem in zvočnim prostorom.
Umetniška instalacija
Instalacija prikazuje, raziskuje in beleži spremembe električne prevodnosti, ki so posledica intenzivnega sušenja posameznih rezin debla. Prek toplotnih, električnih in nihajnih senzorjev in pretvornikov pretvarja parametre v vizualno in slišno obliko. Rezine se sušijo in pokajo. Naseljujejo jih mikrobi, plesni, drevesne gobe in v tem procesu razkrajanja spreminjajo svojo obliko. Na simbolnem nivoju nas novo nastale drevesne strukture soočajo s pomanjkanjem vode in vlage. Skladba s posnetimi in obdelanimi zvoki dreves, ki nastajajo tako znotraj samega organizma kot tudi ob dotiku človeka in okolja, ustvarja čustveno in dramatično glasbeno fabulo, nabito z naravnimi in ojačanimi zvoki, ki se energično spajajo in prepletajo. Dinamična osemkanalna prostorska postavitev vsrka poslušalca v središče zvočnega dogajanja.
Ambisonični zvočni dogodek in večkanalna zvočna instalacija
Zvočno delo Duh dreves |Dotik spekulira o zvočni komponenti življenja dreves in prevprašuje preplet posameznega dela rastline s kolonijo organizmov in skupnostjo gozda. Zvočni posnetki dajejo glas življenju drevesa v njegovem letnem in življenjskem ciklu, ki se začne in konča s tišino. Tišino pred spomladanskim pretokom drevesnih sokov in tišino po uničenju zaradi klimatskih sprememb, suše, požarov. Brane Zorman je z delom Duh dreves I Dotik med tremi prejemniki nagrade Palma Ars Acustica 2022. O konceptualizaciji dela v pdf knjižici (mogoč je nakup tiskane verzije) na tej povezavi.
Avtor namenja posebno pozornost dotiku drevesa; kot obliki skrbi in zavedanja sobivanja z rastlinami in na drugi strani destruktivnemu dotiku okoljskega uničenja. Od zvokov dotikanja debla, drgnjenja vej, drobljenja odpadlega lubja, listov, vetra v krošnjah, vode, ki napaja korenine, avtor zvočno prehaja skozi fizični obstoj drevesa. Vse tja do lomljenja vej, podiranja dreves in ognja, ki kot opozorilo pred prihajajočo sušo grobo zareže v habitat gozda.
Zvočni dogodek v živo
Brane Zorman v živo izvaja predelano verzijo skladbe Duh dreves | Dotik, ki je nastajala v različnih fazah in intenziteti skozi dve leti. Dogodek temelji na prostorski ambisonični tehnologiji in uporabi Silent Disco opreme, ki vključuje več mikro FM oddajnikov in slušalk kratkega dometa na različnih frekvencah. Zvok obiskovalke_ce obda z vseh strani, ustvarjajoč intenzivno sonično izkušnjo, kjer se zvoki prelivajo, premikajo in preoblikujejo v 360° sferičnem prostoru. Ambisonični sistem omogoča umetniku, da manipulira s prostorskimi plastmi zvoka ter jih hkrati posreduje tudi prek običajnih stereo slušalk. Poslušanje tako postane večdimenzionalno doživetje, ki briše meje med poslušalcem in zvočnim prostorom.
Umetniška instalacija
Instalacija prikazuje, raziskuje in beleži spremembe električne prevodnosti, ki so posledica intenzivnega sušenja posameznih rezin debla. Prek toplotnih, električnih in nihajnih senzorjev in pretvornikov pretvarja parametre v vizualno in slišno obliko. Rezine se sušijo in pokajo. Naseljujejo jih mikrobi, plesni, drevesne gobe in v tem procesu razkrajanja spreminjajo svojo obliko. Na simbolnem nivoju nas novo nastale drevesne strukture soočajo s pomanjkanjem vode in vlage. Skladba s posnetimi in obdelanimi zvoki dreves, ki nastajajo tako znotraj samega organizma kot tudi ob dotiku človeka in okolja, ustvarja čustveno in dramatično glasbeno fabulo, nabito z naravnimi in ojačanimi zvoki, ki se energično spajajo in prepletajo. Dinamična osemkanalna prostorska postavitev vsrka poslušalca v središče zvočnega dogajanja.
Brane Zorman
Skladatelj, zvočni in intermedijski umetnik, zvočni manipulator, producent in kurator. Zvočna dela komponira za gledališke, intermedijske in plesne predstave. V odnosu do zvoka in prostora razvija različne strategije, tehnike, dinamične in interaktivne module, snema in reinterpretira zvočne krajine in z uporabo sofisticiranih orodij kreira elektronske in akustične zvočne skulpture.
Kolofon / Colophon
Umetnik: Brane Zorman Svetovanje: Valentina Cvetkovič, Boris Semenič Kuriranje: Irena Pivka Izvedba vibracijskega senzorja: Gregor Krpič Delo na terenu (Trzin): Morales d.o.o., Rok Rudigaj, Boštjan Divjak Prevod in lektura: Melita Silič Naslovna fotografija: Irena Pivka, Brane Zorman Fotografija koncerta: Sunčan Stone Organizacija: Irena Pivka Odnosi z javnostmi: Matej Tomažin Produkcija: Cona, zavod za procesiranje sodobne umetnosti, 2021 Prizorišča: Steklenik, galerija za zvok, bioakustiko in umetnost, MGLC, Švicarija, Program Ars, festival IZIS, Festival ARS Electronica Partnerji: MGLC Švicarija Zahvala: Zavod Kersnikova 4
Zvočni sprehod Memodrom je kompost spominov najlepšega mesta na svetu. Sprehaja vas – brez predhodne najave – po spominski spirali, v kateri je mesto ob reki labirint in zvok sprožilec situacij, ki jim je izhodišče pozaba.
Memodrom vzpostavlja vzporedno doživljanje mesta, v katerem javna infrastruktura ni nosilec funkcij v prostoru. Obstaja zgolj kot kulisa za dogajanje v zvočnem prostoru. Namesto potopitvene ustvarjamo izstopitveno izkušnjo. Memodrom malikuje vašo pravico do pozabe.
V manj kot eni uri vas izpostavi zvočnim spominom generacij, ki so Ljubljano doživljale s pomočjo starejših nosilcev zvoka. Z ‘datotečnim’ načinom reprodukcije jih bomo skupaj priklicali v spomin. Od zimzelenih glasbenih hitov, javnih osebnosti, ki so jih ključniki zaobšli, do domnevno najbolj invazivnih prebivalcev mesta.
Želite tudi vi odložiti katerega od svojih spominov? Memodrom čaka na vaš klic.
Zvočni sprehod Memodrom je kompost spominov najlepšega mesta na svetu. Sprehaja vas – brez predhodne najave – po spominski spirali, v kateri je mesto ob reki labirint in zvok sprožilec situacij, ki jim je izhodišče pozaba.
Memodrom vzpostavlja vzporedno doživljanje mesta, v katerem javna infrastruktura ni nosilec funkcij v prostoru. Obstaja zgolj kot kulisa za dogajanje v zvočnem prostoru. Namesto potopitvene ustvarjamo izstopitveno izkušnjo. Memodrom malikuje vašo pravico do pozabe.
V manj kot eni uri vas izpostavi zvočnim spominom generacij, ki so Ljubljano doživljale s pomočjo starejših nosilcev zvoka. Z ‘datotečnim’ načinom reprodukcije jih bomo skupaj priklicali v spomin. Od zimzelenih glasbenih hitov, javnih osebnosti, ki so jih ključniki zaobšli, do domnevno najbolj invazivnih prebivalcev mesta.
Želite tudi vi odložiti katerega od svojih spominov? Memodrom čaka na vaš klic.
Augenmas [Dare Pejič]
Nepoklicni avtor, pisec besedil in producent. Njegovo prvo avtorsko delo, radijska igra Action+drama, je bilo izbrano za najboljšo radijsko igro na Radiu Študent. Z občasnimi izleti v zvočne eksperimente (kot član zvočnega kolektiva Theremidi Orchestra) ter kratki karieri selektorja glasbe je ostal zvest mediju teksta v najrazličnejših žanrih. Njegovo zanimanje za zvočne sprehode se napaja iz medijske arheologije.
beepblip [Ida Hiršenfelder]
Zvočna umetnica in arhivistka, ki živi in dela v Ljubljani. Komponira potopitvene psihogeografske zvočne krajine z uporabo analogne elektronike, naredi-sama modularnih sintetizatorjev zvoka, terenskih posnetkov in računalniške manipulacije. Zanima jo bioakustika, eksperimentalna glasba in zvočno prostorjenje. Bila je članica zvočnega kolektiva Theremidi Orchestra (2011–2017), trenutno pa je članica skupine Jata C, ki raziskuje bioakustiko in zvočne ekologije. Študirala je sonologijo na Kraljevem konservatoriju v Haagu.
Kolofon / Colophon
Idejna zasnova: Augenmas Scenarij in režija: Augenmas in beepblip Kompozicija in terensko snemanje: beepblip Dramaturgija: Jasmina Založnik Besedilni pregled: Primož Jesenko Glasovna interpretacija: Lina Akif in Blaž Šef
Uporabljena avtorska glasba: Avgusta Danilova, Moj mili kraj (1918); Jani Golob, Moja dežela (1986); Brane Zorman, Don’t Take Our Freedom To Us! (2020) in za namen satire priredba skladb Majde Sepe, Šuštarski most (1969), Mešanega Pevskega Zbora Don Bosko Celje, Slovenska zemlja, Jakob Aljaž (2017) in Magnifica, Ko enkrat bom umrl(1995). Uporabili smo tudi zvočne vzorce iz portala Freesound.org sledečih ustvarjalcev z različnimi CC licencami: joedeshon, bruno.auzet, Harris85, soundslikewillem, tjandrasounds, cabled_mess, OGsoundFX, Nox_Sound, CyrileneRossouw, Robinhood76, hugobeaumont, Bertrof, thgurdy, 13FPanská_Tolar_David, PierrotDu25, Osiruswaltz.
Zvočni sprehod Memodrom je kompost spominov najlepšega mesta na svetu. Sprehaja vas – brez predhodne najave – po spominski spirali, v kateri je mesto ob reki labirint in zvok sprožilec situacij, ki jim je izhodišče pozaba.
Memodrom vzpostavlja vzporedno doživljanje mesta, v katerem javna infrastruktura ni nosilec funkcij v prostoru. Obstaja zgolj kot kulisa za dogajanje v zvočnem prostoru. Namesto potopitvene ustvarjamo izstopitveno izkušnjo. Memodrom malikuje vašo pravico do pozabe.
V manj kot eni uri vas izpostavi zvočnim spominom generacij, ki so Ljubljano doživljale s pomočjo starejših nosilcev zvoka. Z ‘datotečnim’ načinom reprodukcije jih bomo skupaj priklicali v spomin. Od zimzelenih glasbenih hitov, javnih osebnosti, ki so jih ključniki zaobšli, do domnevno najbolj invazivnih prebivalcev mesta.
Želite tudi vi odložiti katerega od svojih spominov? Memodrom čaka na vaš klic.
Zvočni sprehod Memodrom je kompost spominov najlepšega mesta na svetu. Sprehaja vas – brez predhodne najave – po spominski spirali, v kateri je mesto ob reki labirint in zvok sprožilec situacij, ki jim je izhodišče pozaba.
Memodrom vzpostavlja vzporedno doživljanje mesta, v katerem javna infrastruktura ni nosilec funkcij v prostoru. Obstaja zgolj kot kulisa za dogajanje v zvočnem prostoru. Namesto potopitvene ustvarjamo izstopitveno izkušnjo. Memodrom malikuje vašo pravico do pozabe.
V manj kot eni uri vas izpostavi zvočnim spominom generacij, ki so Ljubljano doživljale s pomočjo starejših nosilcev zvoka. Z ‘datotečnim’ načinom reprodukcije jih bomo skupaj priklicali v spomin. Od zimzelenih glasbenih hitov, javnih osebnosti, ki so jih ključniki zaobšli, do domnevno najbolj invazivnih prebivalcev mesta.
Želite tudi vi odložiti katerega od svojih spominov? Memodrom čaka na vaš klic.
Augenmas [Dare Pejič]
Nepoklicni avtor, pisec besedil in producent. Njegovo prvo avtorsko delo, radijska igra Action+drama, je bilo izbrano za najboljšo radijsko igro na Radiu Študent. Z občasnimi izleti v zvočne eksperimente (kot član zvočnega kolektiva Theremidi Orchestra) ter kratki karieri selektorja glasbe je ostal zvest mediju teksta v najrazličnejših žanrih. Njegovo zanimanje za zvočne sprehode se napaja iz medijske arheologije.
beepblip [Ida Hiršenfelder]
Zvočna umetnica in arhivistka, ki živi in dela v Ljubljani. Komponira potopitvene psihogeografske zvočne krajine z uporabo analogne elektronike, naredi-sama modularnih sintetizatorjev zvoka, terenskih posnetkov in računalniške manipulacije. Zanima jo bioakustika, eksperimentalna glasba in zvočno prostorjenje. Bila je članica zvočnega kolektiva Theremidi Orchestra (2011–2017), trenutno pa je članica skupine Jata C, ki raziskuje bioakustiko in zvočne ekologije. Študirala je sonologijo na Kraljevem konservatoriju v Haagu.
Kolofon / Colophon
Idejna zasnova: Augenmas Scenarij in režija: Augenmas in beepblip Kompozicija in terensko snemanje: beepblip Dramaturgija: Jasmina Založnik Besedilni pregled: Primož Jesenko Glasovna interpretacija: Lina Akif in Blaž Šef
Uporabljena avtorska glasba: Avgusta Danilova, Moj mili kraj (1918); Jani Golob, Moja dežela (1986); Brane Zorman, Don’t Take Our Freedom To Us! (2020) in za namen satire priredba skladb Majde Sepe, Šuštarski most (1969), Mešanega Pevskega Zbora Don Bosko Celje, Slovenska zemlja, Jakob Aljaž (2017) in Magnifica, Ko enkrat bom umrl(1995). Uporabili smo tudi zvočne vzorce iz portala Freesound.org sledečih ustvarjalcev z različnimi CC licencami: joedeshon, bruno.auzet, Harris85, soundslikewillem, tjandrasounds, cabled_mess, OGsoundFX, Nox_Sound, CyrileneRossouw, Robinhood76, hugobeaumont, Bertrof, thgurdy, 13FPanská_Tolar_David, PierrotDu25, Osiruswaltz.
Spekulativna zgodba zvočne pohodne predstave VRToglavi VRT izpostavlja težaven odnos ljudi in rastlin, v katerem se okoriščajo predvsem ljudje. Zgodovinski potek kolonializma in preseljevanje rastlin temeljita na podrejanju in izkoriščanju narave. V luči zavedanja ekološke krize in možnega boljšega scenarija za prihodnosti je nujno spremeniti ta odnos. V želji po približevanju svetu rastlin se VRToglavi VRT dotakne časovne dimenzije. Skozi prizmo potovanj teh dveh, tako različnih časovnosti ljudi in rastlin, ki navidezno ne ponujata možnega srečanja, spekulira razvoj prihodnjega, solidarnega sobivanja ljudi in rastlin. Rastline, najbolj poseljena vrsta tega planeta, živijo predvsem svojo časovnost in svoje, nam tako nedostopne poti. VRToglavi VRT nas popelje po poteh možnega scenarija prihodnosti našega prenapetega, hrupnega planeta, ki se zrcali v razvoju lokalnih zelenih poti. Se lahko kaj naučimo od rastlin za bolj solidarno prihodnost?
Publika doživlja zvočno delo preko posebej razvitih slušalk, ki kot orodje spekulirajo svet in slušno krajino prihodnosti. Svet postaja prehrupen, prenevaren za naša krhka ušesa, ki se niso uspela prilagoditi agresivnim frekvencam. Za preživetje v zunanjem prostoru bomo potrebovali slušalke, ki bodo utišale, a hkrati izostrile zvočno sliko in nas popeljale v želeno akustično pripoved.
Delo se predvaja na avtorskih AR (augmentirana realnost) slušalkah, ki so plod poglobljenega, inovativnega sodelovanja med umetnikom in razvijalci strojne ter programske opreme.AR slušalke omogočajo sočasno ojačano, binauralno poslušanje okolice in zvočno kompozicijo. Vsebujejo tudi FM sprejemni modul in vhod za EMS senzor.
Pot zvočnega sprehoda povezuje parka l’Orangerie v Strasbourgu in Tivoli v Ljubljani, oba zasnovana v času vladavine Napoleona. Naslovna fotografija je bila posneta v prekinjenem drevoredu, danes ujetim med cesto in železnico. Je del večjega kompleksa drevoredov v parku Tivoli, ki so jih zasnovali Francozi v obdobju Ilirskih provinc. Vokalistka, oblečena v narodno nošo, nosi avtorske AR slušalke in prisluškuje krajini.
Pričevanje udeleženke AR zvočnega sprehoda:
“Najlepša hvala umetnikoma in ekipi Apollonia za ta zelo navdihujoč “Zvočni sprehod” v Parc de l’Orangerie, tako čudovitem v tej zgodnji pomladi. Bilo je, kot da bi bila malo breztežna. 45 minut, pri čemer so meje med resničnostjo in fikcijo na videz bile zabrisane.”
Spekulativna zgodba zvočne pohodne predstave VRToglavi VRT izpostavlja težaven odnos ljudi in rastlin, v katerem se okoriščajo predvsem ljudje. Zgodovinski potek kolonializma in preseljevanje rastlin temeljita na podrejanju in izkoriščanju narave. V luči zavedanja ekološke krize in možnega boljšega scenarija za prihodnosti je nujno spremeniti ta odnos. V želji po približevanju svetu rastlin se VRToglavi VRT dotakne časovne dimenzije. Skozi prizmo potovanj teh dveh, tako različnih časovnosti ljudi in rastlin, ki navidezno ne ponujata možnega srečanja, spekulira razvoj prihodnjega, solidarnega sobivanja ljudi in rastlin. Rastline, najbolj poseljena vrsta tega planeta, živijo predvsem svojo časovnost in svoje, nam tako nedostopne poti. VRToglavi VRT nas popelje po poteh možnega scenarija prihodnosti našega prenapetega, hrupnega planeta, ki se zrcali v razvoju lokalnih zelenih poti. Se lahko kaj naučimo od rastlin za bolj solidarno prihodnost?
Publika doživlja zvočno delo preko posebej razvitih slušalk, ki kot orodje spekulirajo svet in slušno krajino prihodnosti. Svet postaja prehrupen, prenevaren za naša krhka ušesa, ki se niso uspela prilagoditi agresivnim frekvencam. Za preživetje v zunanjem prostoru bomo potrebovali slušalke, ki bodo utišale, a hkrati izostrile zvočno sliko in nas popeljale v želeno akustično pripoved.
Delo se predvaja na avtorskih AR (augmentirana realnost) slušalkah, ki so plod poglobljenega, inovativnega sodelovanja med umetnikom in razvijalci strojne ter programske opreme.AR slušalke omogočajo sočasno ojačano, binauralno poslušanje okolice in zvočno kompozicijo. Vsebujejo tudi FM sprejemni modul in vhod za EMS senzor.
Pot zvočnega sprehoda povezuje parka l’Orangerie v Strasbourgu in Tivoli v Ljubljani, oba zasnovana v času vladavine Napoleona. Naslovna fotografija je bila posneta v prekinjenem drevoredu, danes ujetim med cesto in železnico. Je del večjega kompleksa drevoredov v parku Tivoli, ki so jih zasnovali Francozi v obdobju Ilirskih provinc. Vokalistka, oblečena v narodno nošo, nosi avtorske AR slušalke in prisluškuje krajini.
Pričevanje udeleženke AR zvočnega sprehoda:
“Najlepša hvala umetnikoma in ekipi Apollonia za ta zelo navdihujoč “Zvočni sprehod” v Parc de l’Orangerie, tako čudovitem v tej zgodnji pomladi. Bilo je, kot da bi bila malo breztežna. 45 minut, pri čemer so meje med resničnostjo in fikcijo na videz bile zabrisane.”
AVTORSKA AR TEHNOLOGIJA
Publika zvočno delo izkuša prek posebej razvitih avtorskih AR slušalk, ki delujejo kot umetniško-tehnološki vmesnik med poslušalcem, prostorom in kompozicijo. Slušalke so zasnovane kot spekulativno orodje, ki premišljuje prihodnje slušne krajine in možne načine orientacije v akustično preobremenjenem okolju. Izhajajo iz predpostavke, da sodobni zvočni prostor vedno bolj določajo hrup, frekvenčna nasičenost in agresivne zvočne obremenitve, zaradi katerih poslušanje vse bolj postaja vprašanje zaznave, zaščite in selekcije.
AR slušalke so rezultat poglobljenega sodelovanja med umetnikoma ter razvijalci strojne in programske opreme. Njihova zasnova omogoča sočasno binauralno poslušanje neposredne okolice in predvajanje zvočne kompozicije, s čimer se vzpostavlja plastena in dinamična zvočna situacija, v kateri se realni akustični prostor prepleta z umetno generirano ali posredovano zvočno naracijo. Pomembna lastnost sistema je, da okolja ne izključuje, temveč ga akustično modulira, filtrira in poudarja, zato poslušanje ni ločeno od prostora, ampak vanj ostaja aktivno vpeto.
Slušalke vključujejo FM-sprejemni modul, ki omogoča brezžični prenos oziroma sprejem zvočnega signala, ter vhod za EMS-senzor, s katerim je sistem mogoče povezati tudi z biometričnimi ali telesnimi impulzi. Naprava tako ne deluje zgolj kot predvajalnik, temveč kot razširjeni aparat za poslušanje, ki združuje ambientalno zaznavo, tehnološko posredovanje in kompozicijsko plastenje v enotno izkušnjo poslušanja. V tem smislu delo ne tematizira le prihodnosti zvoka, temveč tudi prihodnost poslušanja kot tehnično podprte, situirane in selektivne prakse.
Irena Pivka
Umetnica in producentka, deluje na širokem polju umetniškega ustvarjanja v okviru zavoda Cona in vodi Steklenik, galerijo za zvok, bioakustiko in umetnost. Avtorica se v zadnjih letih ukvarja predvsem s projekti, ki osvetljujejo navezo kraj–zvok–zemljevid–digitalno orodje. Razvijajoče umetniške izraze osredotoča na zvočno-geolokacijske predstave, v katerih s hojo in poslušanjem 'drugačnih' zvočnih krajin s soavtorjem Branetom Zormanom prostor uglasita z družbeno realnostjo.
Brane Zorman
Skladatelj, intermedijski umetnik, producent, svoja dela komponira za gledališke, plesne, intermedijske dogodke in predstave. Skoznje raziskuje možnosti obdelave, prezence, percepcije, umestitve in reinterpretacije zvoka, in z uporabo starih in novih tehnologij preči polja glasbenega, večmedijskega in vizualnega prostora. Brane Zorman v okviru Cone vodi Steklenik, galerijo za zvok, bioakustiko in umetnost.
Kolofon / Colophon
Koncept, tekst in oblikovanje slušalk: Irena Pivka Glasba in zvočna kompozicija, koncept slušalk: Brane Zorman Vokal: Alja Petric Interpretacija: Lučka Počkaj, Alja Petric, Toni Cahunek (slovenščina)Jana Wilcoxen, Alja Petric, Toni Cahunek (angleščina)Nataša Živkovič, Suzana Koncut, Loup Abramovici (francoščina) Lektura, prevod v angleščino: Melita Silič Lektura in pregled angleškega besedila: Jana Wilcoxen Prevod v francoščino: Anne-Cécile Lamy-Joswiak Pregled francoskega besedila: Suzana Koncut Fotografiranje, oblikovanje: Matej Tomažin Ilustracija: Jovana Djukić Razvoj strojne in programske opreme, aplikacija za android: Brane Ždralo Tiskanje vezij, sestavljanje elektronike: Zdravko Janšovec Montaža elektronike: Ivan Kvasič 3D tisk: Cveto Kunešević, 3Dimension Sestavljanje slušalk: Staš Vrenko Produkcija: CONA, 2023
VITAL ustvarja inovativni ekosistem, ki spoštuje okolje in na umetniški način prispeva k boju proti globalnemu segrevanju in onesnaževanju zraka.
Projekt VITAL je sofinanciran iz programa Ustvarjalna Evropa s triletno pogodbo “Strasbourg – Evropska prestolnica”, podpirata ga Ministrstvo za javno upravo Republike Slovenije in MOL kultura.
Viri besedila:
Gray, Ros in Sheikh, Shela (ur.). “The Wretched Earth: Botanical Conflicts and Artistic Interventions”. Third Text 32(2–3).Kunst, Bojana. “Rastlinsko življenje in prostori umetnosti: o nedostopnem in vzajemnem”. Ana Mizerit (ur.). Zasilni izhod [razstavni katalog]. Ljubljana: Moderna galerija, 2022.Thorsen, Line Marie (ur.). Moving Plants. Rønnebæksholm, Næstved: Narayana Press, 2017.Sagan, Dorion. “The Human is More than Human: Interspecies Communities and the New “Facts of Life”.” Theorizing the Contemporary, Fieldsights, 18. november 2011.Raja, Vicente. “Moving the Green: Plant Behavior in the Human World“. EuropeNow 45, november 2021.Sidebottom, Kay. “Education for a More-Than-Human World”. EuropeNow 45, november 2021.Marder, Michael. “Resist Like a Plant! On the Vegetal Life of Political Movements“. Peace Studies Journal 5(1), januar 2012.Brkič, Vanja. “Mestni park Tivoli: Tivolski drevoredi so bili Ljubljančanom od nekdaj v ponos“. Dnevnik, 10. oktober 2015.Strasbourg Park, https://data.strasbourg.eu/explore/dataset/lieux_arbres-remarquables/table/
Spekulativna zgodba zvočne pohodne predstave VRToglavi VRT izpostavlja težaven odnos ljudi in rastlin, v katerem se okoriščajo predvsem ljudje. Zgodovinski potek kolonializma in preseljevanje rastlin temeljita na podrejanju in izkoriščanju narave. V luči zavedanja ekološke krize in možnega boljšega scenarija za prihodnosti je nujno spremeniti ta odnos. V želji po približevanju svetu rastlin se VRToglavi VRT dotakne časovne dimenzije. Skozi prizmo potovanj teh dveh, tako različnih časovnosti ljudi in rastlin, ki navidezno ne ponujata možnega srečanja, spekulira razvoj prihodnjega, solidarnega sobivanja ljudi in rastlin. Rastline, najbolj poseljena vrsta tega planeta, živijo predvsem svojo časovnost in svoje, nam tako nedostopne poti. VRToglavi VRT nas popelje po poteh možnega scenarija prihodnosti našega prenapetega, hrupnega planeta, ki se zrcali v razvoju lokalnih zelenih poti. Se lahko kaj naučimo od rastlin za bolj solidarno prihodnost?
Publika doživlja zvočno delo preko posebej razvitih slušalk, ki kot orodje spekulirajo svet in slušno krajino prihodnosti. Svet postaja prehrupen, prenevaren za naša krhka ušesa, ki se niso uspela prilagoditi agresivnim frekvencam. Za preživetje v zunanjem prostoru bomo potrebovali slušalke, ki bodo utišale, a hkrati izostrile zvočno sliko in nas popeljale v želeno akustično pripoved.
Delo se predvaja na avtorskih AR (augmentirana realnost) slušalkah, ki so plod poglobljenega, inovativnega sodelovanja med umetnikom in razvijalci strojne ter programske opreme.AR slušalke omogočajo sočasno ojačano, binauralno poslušanje okolice in zvočno kompozicijo. Vsebujejo tudi FM sprejemni modul in vhod za EMS senzor.
Pot zvočnega sprehoda povezuje parka l’Orangerie v Strasbourgu in Tivoli v Ljubljani, oba zasnovana v času vladavine Napoleona. Naslovna fotografija je bila posneta v prekinjenem drevoredu, danes ujetim med cesto in železnico. Je del večjega kompleksa drevoredov v parku Tivoli, ki so jih zasnovali Francozi v obdobju Ilirskih provinc. Vokalistka, oblečena v narodno nošo, nosi avtorske AR slušalke in prisluškuje krajini.
Pričevanje udeleženke AR zvočnega sprehoda:
“Najlepša hvala umetnikoma in ekipi Apollonia za ta zelo navdihujoč “Zvočni sprehod” v Parc de l’Orangerie, tako čudovitem v tej zgodnji pomladi. Bilo je, kot da bi bila malo breztežna. 45 minut, pri čemer so meje med resničnostjo in fikcijo na videz bile zabrisane.”
Spekulativna zgodba zvočne pohodne predstave VRToglavi VRT izpostavlja težaven odnos ljudi in rastlin, v katerem se okoriščajo predvsem ljudje. Zgodovinski potek kolonializma in preseljevanje rastlin temeljita na podrejanju in izkoriščanju narave. V luči zavedanja ekološke krize in možnega boljšega scenarija za prihodnosti je nujno spremeniti ta odnos. V želji po približevanju svetu rastlin se VRToglavi VRT dotakne časovne dimenzije. Skozi prizmo potovanj teh dveh, tako različnih časovnosti ljudi in rastlin, ki navidezno ne ponujata možnega srečanja, spekulira razvoj prihodnjega, solidarnega sobivanja ljudi in rastlin. Rastline, najbolj poseljena vrsta tega planeta, živijo predvsem svojo časovnost in svoje, nam tako nedostopne poti. VRToglavi VRT nas popelje po poteh možnega scenarija prihodnosti našega prenapetega, hrupnega planeta, ki se zrcali v razvoju lokalnih zelenih poti. Se lahko kaj naučimo od rastlin za bolj solidarno prihodnost?
Publika doživlja zvočno delo preko posebej razvitih slušalk, ki kot orodje spekulirajo svet in slušno krajino prihodnosti. Svet postaja prehrupen, prenevaren za naša krhka ušesa, ki se niso uspela prilagoditi agresivnim frekvencam. Za preživetje v zunanjem prostoru bomo potrebovali slušalke, ki bodo utišale, a hkrati izostrile zvočno sliko in nas popeljale v želeno akustično pripoved.
Delo se predvaja na avtorskih AR (augmentirana realnost) slušalkah, ki so plod poglobljenega, inovativnega sodelovanja med umetnikom in razvijalci strojne ter programske opreme.AR slušalke omogočajo sočasno ojačano, binauralno poslušanje okolice in zvočno kompozicijo. Vsebujejo tudi FM sprejemni modul in vhod za EMS senzor.
Pot zvočnega sprehoda povezuje parka l’Orangerie v Strasbourgu in Tivoli v Ljubljani, oba zasnovana v času vladavine Napoleona. Naslovna fotografija je bila posneta v prekinjenem drevoredu, danes ujetim med cesto in železnico. Je del večjega kompleksa drevoredov v parku Tivoli, ki so jih zasnovali Francozi v obdobju Ilirskih provinc. Vokalistka, oblečena v narodno nošo, nosi avtorske AR slušalke in prisluškuje krajini.
Pričevanje udeleženke AR zvočnega sprehoda:
“Najlepša hvala umetnikoma in ekipi Apollonia za ta zelo navdihujoč “Zvočni sprehod” v Parc de l’Orangerie, tako čudovitem v tej zgodnji pomladi. Bilo je, kot da bi bila malo breztežna. 45 minut, pri čemer so meje med resničnostjo in fikcijo na videz bile zabrisane.”
AVTORSKA AR TEHNOLOGIJA
Publika zvočno delo izkuša prek posebej razvitih avtorskih AR slušalk, ki delujejo kot umetniško-tehnološki vmesnik med poslušalcem, prostorom in kompozicijo. Slušalke so zasnovane kot spekulativno orodje, ki premišljuje prihodnje slušne krajine in možne načine orientacije v akustično preobremenjenem okolju. Izhajajo iz predpostavke, da sodobni zvočni prostor vedno bolj določajo hrup, frekvenčna nasičenost in agresivne zvočne obremenitve, zaradi katerih poslušanje vse bolj postaja vprašanje zaznave, zaščite in selekcije.
AR slušalke so rezultat poglobljenega sodelovanja med umetnikoma ter razvijalci strojne in programske opreme. Njihova zasnova omogoča sočasno binauralno poslušanje neposredne okolice in predvajanje zvočne kompozicije, s čimer se vzpostavlja plastena in dinamična zvočna situacija, v kateri se realni akustični prostor prepleta z umetno generirano ali posredovano zvočno naracijo. Pomembna lastnost sistema je, da okolja ne izključuje, temveč ga akustično modulira, filtrira in poudarja, zato poslušanje ni ločeno od prostora, ampak vanj ostaja aktivno vpeto.
Slušalke vključujejo FM-sprejemni modul, ki omogoča brezžični prenos oziroma sprejem zvočnega signala, ter vhod za EMS-senzor, s katerim je sistem mogoče povezati tudi z biometričnimi ali telesnimi impulzi. Naprava tako ne deluje zgolj kot predvajalnik, temveč kot razširjeni aparat za poslušanje, ki združuje ambientalno zaznavo, tehnološko posredovanje in kompozicijsko plastenje v enotno izkušnjo poslušanja. V tem smislu delo ne tematizira le prihodnosti zvoka, temveč tudi prihodnost poslušanja kot tehnično podprte, situirane in selektivne prakse.
Irena Pivka
Umetnica in producentka, deluje na širokem polju umetniškega ustvarjanja v okviru zavoda Cona in vodi Steklenik, galerijo za zvok, bioakustiko in umetnost. Avtorica se v zadnjih letih ukvarja predvsem s projekti, ki osvetljujejo navezo kraj–zvok–zemljevid–digitalno orodje. Razvijajoče umetniške izraze osredotoča na zvočno-geolokacijske predstave, v katerih s hojo in poslušanjem 'drugačnih' zvočnih krajin s soavtorjem Branetom Zormanom prostor uglasita z družbeno realnostjo.
Brane Zorman
Skladatelj, intermedijski umetnik, producent, svoja dela komponira za gledališke, plesne, intermedijske dogodke in predstave. Skoznje raziskuje možnosti obdelave, prezence, percepcije, umestitve in reinterpretacije zvoka, in z uporabo starih in novih tehnologij preči polja glasbenega, večmedijskega in vizualnega prostora. Brane Zorman v okviru Cone vodi Steklenik, galerijo za zvok, bioakustiko in umetnost.
Kolofon / Colophon
Koncept, tekst in oblikovanje slušalk: Irena Pivka Glasba in zvočna kompozicija, koncept slušalk: Brane Zorman Vokal: Alja Petric Interpretacija: Lučka Počkaj, Alja Petric, Toni Cahunek (slovenščina)Jana Wilcoxen, Alja Petric, Toni Cahunek (angleščina)Nataša Živkovič, Suzana Koncut, Loup Abramovici (francoščina) Lektura, prevod v angleščino: Melita Silič Lektura in pregled angleškega besedila: Jana Wilcoxen Prevod v francoščino: Anne-Cécile Lamy-Joswiak Pregled francoskega besedila: Suzana Koncut Fotografiranje, oblikovanje: Matej Tomažin Ilustracija: Jovana Djukić Razvoj strojne in programske opreme, aplikacija za android: Brane Ždralo Tiskanje vezij, sestavljanje elektronike: Zdravko Janšovec Montaža elektronike: Ivan Kvasič 3D tisk: Cveto Kunešević, 3Dimension Sestavljanje slušalk: Staš Vrenko Produkcija: CONA, 2023
VITAL ustvarja inovativni ekosistem, ki spoštuje okolje in na umetniški način prispeva k boju proti globalnemu segrevanju in onesnaževanju zraka.
Projekt VITAL je sofinanciran iz programa Ustvarjalna Evropa s triletno pogodbo “Strasbourg – Evropska prestolnica”, podpirata ga Ministrstvo za javno upravo Republike Slovenije in MOL kultura.
Viri besedila:
Gray, Ros in Sheikh, Shela (ur.). “The Wretched Earth: Botanical Conflicts and Artistic Interventions”. Third Text 32(2–3).Kunst, Bojana. “Rastlinsko življenje in prostori umetnosti: o nedostopnem in vzajemnem”. Ana Mizerit (ur.). Zasilni izhod [razstavni katalog]. Ljubljana: Moderna galerija, 2022.Thorsen, Line Marie (ur.). Moving Plants. Rønnebæksholm, Næstved: Narayana Press, 2017.Sagan, Dorion. “The Human is More than Human: Interspecies Communities and the New “Facts of Life”.” Theorizing the Contemporary, Fieldsights, 18. november 2011.Raja, Vicente. “Moving the Green: Plant Behavior in the Human World“. EuropeNow 45, november 2021.Sidebottom, Kay. “Education for a More-Than-Human World”. EuropeNow 45, november 2021.Marder, Michael. “Resist Like a Plant! On the Vegetal Life of Political Movements“. Peace Studies Journal 5(1), januar 2012.Brkič, Vanja. “Mestni park Tivoli: Tivolski drevoredi so bili Ljubljančanom od nekdaj v ponos“. Dnevnik, 10. oktober 2015.Strasbourg Park, https://data.strasbourg.eu/explore/dataset/lieux_arbres-remarquables/table/
Spekulativna zgodba zvočne pohodne predstave VRToglavi VRT izpostavlja težaven odnos ljudi in rastlin, v katerem se okoriščajo predvsem ljudje. Zgodovinski potek kolonializma in preseljevanje rastlin temeljita na podrejanju in izkoriščanju narave. V luči zavedanja ekološke krize in možnega boljšega scenarija za prihodnosti je nujno spremeniti ta odnos. V želji po približevanju svetu rastlin se VRToglavi VRT dotakne časovne dimenzije. Skozi prizmo potovanj teh dveh, tako različnih časovnosti ljudi in rastlin, ki navidezno ne ponujata možnega srečanja, spekulira razvoj prihodnjega, solidarnega sobivanja ljudi in rastlin. Rastline, najbolj poseljena vrsta tega planeta, živijo predvsem svojo časovnost in svoje, nam tako nedostopne poti. VRToglavi VRT nas popelje po poteh možnega scenarija prihodnosti našega prenapetega, hrupnega planeta, ki se zrcali v razvoju lokalnih zelenih poti. Se lahko kaj naučimo od rastlin za bolj solidarno prihodnost?
Publika doživlja zvočno delo preko posebej razvitih slušalk, ki kot orodje spekulirajo svet in slušno krajino prihodnosti. Svet postaja prehrupen, prenevaren za naša krhka ušesa, ki se niso uspela prilagoditi agresivnim frekvencam. Za preživetje v zunanjem prostoru bomo potrebovali slušalke, ki bodo utišale, a hkrati izostrile zvočno sliko in nas popeljale v želeno akustično pripoved.
Delo se predvaja na avtorskih AR (augmentirana realnost) slušalkah, ki so plod poglobljenega, inovativnega sodelovanja med umetnikom in razvijalci strojne ter programske opreme.AR slušalke omogočajo sočasno ojačano, binauralno poslušanje okolice in zvočno kompozicijo. Vsebujejo tudi FM sprejemni modul in vhod za EMS senzor.
Pot zvočnega sprehoda povezuje parka l’Orangerie v Strasbourgu in Tivoli v Ljubljani, oba zasnovana v času vladavine Napoleona. Naslovna fotografija je bila posneta v prekinjenem drevoredu, danes ujetim med cesto in železnico. Je del večjega kompleksa drevoredov v parku Tivoli, ki so jih zasnovali Francozi v obdobju Ilirskih provinc. Vokalistka, oblečena v narodno nošo, nosi avtorske AR slušalke in prisluškuje krajini.
Pričevanje udeleženke AR zvočnega sprehoda:
“Najlepša hvala umetnikoma in ekipi Apollonia za ta zelo navdihujoč “Zvočni sprehod” v Parc de l’Orangerie, tako čudovitem v tej zgodnji pomladi. Bilo je, kot da bi bila malo breztežna. 45 minut, pri čemer so meje med resničnostjo in fikcijo na videz bile zabrisane.”
Spekulativna zgodba zvočne pohodne predstave VRToglavi VRT izpostavlja težaven odnos ljudi in rastlin, v katerem se okoriščajo predvsem ljudje. Zgodovinski potek kolonializma in preseljevanje rastlin temeljita na podrejanju in izkoriščanju narave. V luči zavedanja ekološke krize in možnega boljšega scenarija za prihodnosti je nujno spremeniti ta odnos. V želji po približevanju svetu rastlin se VRToglavi VRT dotakne časovne dimenzije. Skozi prizmo potovanj teh dveh, tako različnih časovnosti ljudi in rastlin, ki navidezno ne ponujata možnega srečanja, spekulira razvoj prihodnjega, solidarnega sobivanja ljudi in rastlin. Rastline, najbolj poseljena vrsta tega planeta, živijo predvsem svojo časovnost in svoje, nam tako nedostopne poti. VRToglavi VRT nas popelje po poteh možnega scenarija prihodnosti našega prenapetega, hrupnega planeta, ki se zrcali v razvoju lokalnih zelenih poti. Se lahko kaj naučimo od rastlin za bolj solidarno prihodnost?
Publika doživlja zvočno delo preko posebej razvitih slušalk, ki kot orodje spekulirajo svet in slušno krajino prihodnosti. Svet postaja prehrupen, prenevaren za naša krhka ušesa, ki se niso uspela prilagoditi agresivnim frekvencam. Za preživetje v zunanjem prostoru bomo potrebovali slušalke, ki bodo utišale, a hkrati izostrile zvočno sliko in nas popeljale v želeno akustično pripoved.
Delo se predvaja na avtorskih AR (augmentirana realnost) slušalkah, ki so plod poglobljenega, inovativnega sodelovanja med umetnikom in razvijalci strojne ter programske opreme.AR slušalke omogočajo sočasno ojačano, binauralno poslušanje okolice in zvočno kompozicijo. Vsebujejo tudi FM sprejemni modul in vhod za EMS senzor.
Pot zvočnega sprehoda povezuje parka l’Orangerie v Strasbourgu in Tivoli v Ljubljani, oba zasnovana v času vladavine Napoleona. Naslovna fotografija je bila posneta v prekinjenem drevoredu, danes ujetim med cesto in železnico. Je del večjega kompleksa drevoredov v parku Tivoli, ki so jih zasnovali Francozi v obdobju Ilirskih provinc. Vokalistka, oblečena v narodno nošo, nosi avtorske AR slušalke in prisluškuje krajini.
Pričevanje udeleženke AR zvočnega sprehoda:
“Najlepša hvala umetnikoma in ekipi Apollonia za ta zelo navdihujoč “Zvočni sprehod” v Parc de l’Orangerie, tako čudovitem v tej zgodnji pomladi. Bilo je, kot da bi bila malo breztežna. 45 minut, pri čemer so meje med resničnostjo in fikcijo na videz bile zabrisane.”
AVTORSKA AR TEHNOLOGIJA
Publika zvočno delo izkuša prek posebej razvitih avtorskih AR slušalk, ki delujejo kot umetniško-tehnološki vmesnik med poslušalcem, prostorom in kompozicijo. Slušalke so zasnovane kot spekulativno orodje, ki premišljuje prihodnje slušne krajine in možne načine orientacije v akustično preobremenjenem okolju. Izhajajo iz predpostavke, da sodobni zvočni prostor vedno bolj določajo hrup, frekvenčna nasičenost in agresivne zvočne obremenitve, zaradi katerih poslušanje vse bolj postaja vprašanje zaznave, zaščite in selekcije.
AR slušalke so rezultat poglobljenega sodelovanja med umetnikoma ter razvijalci strojne in programske opreme. Njihova zasnova omogoča sočasno binauralno poslušanje neposredne okolice in predvajanje zvočne kompozicije, s čimer se vzpostavlja plastena in dinamična zvočna situacija, v kateri se realni akustični prostor prepleta z umetno generirano ali posredovano zvočno naracijo. Pomembna lastnost sistema je, da okolja ne izključuje, temveč ga akustično modulira, filtrira in poudarja, zato poslušanje ni ločeno od prostora, ampak vanj ostaja aktivno vpeto.
Slušalke vključujejo FM-sprejemni modul, ki omogoča brezžični prenos oziroma sprejem zvočnega signala, ter vhod za EMS-senzor, s katerim je sistem mogoče povezati tudi z biometričnimi ali telesnimi impulzi. Naprava tako ne deluje zgolj kot predvajalnik, temveč kot razširjeni aparat za poslušanje, ki združuje ambientalno zaznavo, tehnološko posredovanje in kompozicijsko plastenje v enotno izkušnjo poslušanja. V tem smislu delo ne tematizira le prihodnosti zvoka, temveč tudi prihodnost poslušanja kot tehnično podprte, situirane in selektivne prakse.
Irena Pivka
Umetnica in producentka, deluje na širokem polju umetniškega ustvarjanja v okviru zavoda Cona in vodi Steklenik, galerijo za zvok, bioakustiko in umetnost. Avtorica se v zadnjih letih ukvarja predvsem s projekti, ki osvetljujejo navezo kraj–zvok–zemljevid–digitalno orodje. Razvijajoče umetniške izraze osredotoča na zvočno-geolokacijske predstave, v katerih s hojo in poslušanjem 'drugačnih' zvočnih krajin s soavtorjem Branetom Zormanom prostor uglasita z družbeno realnostjo.
Brane Zorman
Skladatelj, intermedijski umetnik, producent, svoja dela komponira za gledališke, plesne, intermedijske dogodke in predstave. Skoznje raziskuje možnosti obdelave, prezence, percepcije, umestitve in reinterpretacije zvoka, in z uporabo starih in novih tehnologij preči polja glasbenega, večmedijskega in vizualnega prostora. Brane Zorman v okviru Cone vodi Steklenik, galerijo za zvok, bioakustiko in umetnost.
Kolofon / Colophon
Koncept, tekst in oblikovanje slušalk: Irena Pivka Glasba in zvočna kompozicija, koncept slušalk: Brane Zorman Vokal: Alja Petric Interpretacija: Lučka Počkaj, Alja Petric, Toni Cahunek (slovenščina)Jana Wilcoxen, Alja Petric, Toni Cahunek (angleščina)Nataša Živkovič, Suzana Koncut, Loup Abramovici (francoščina) Lektura, prevod v angleščino: Melita Silič Lektura in pregled angleškega besedila: Jana Wilcoxen Prevod v francoščino: Anne-Cécile Lamy-Joswiak Pregled francoskega besedila: Suzana Koncut Fotografiranje, oblikovanje: Matej Tomažin Ilustracija: Jovana Djukić Razvoj strojne in programske opreme, aplikacija za android: Brane Ždralo Tiskanje vezij, sestavljanje elektronike: Zdravko Janšovec Montaža elektronike: Ivan Kvasič 3D tisk: Cveto Kunešević, 3Dimension Sestavljanje slušalk: Staš Vrenko Produkcija: CONA, 2023
VITAL ustvarja inovativni ekosistem, ki spoštuje okolje in na umetniški način prispeva k boju proti globalnemu segrevanju in onesnaževanju zraka.
Projekt VITAL je sofinanciran iz programa Ustvarjalna Evropa s triletno pogodbo “Strasbourg – Evropska prestolnica”, podpirata ga Ministrstvo za javno upravo Republike Slovenije in MOL kultura.
Viri besedila:
Gray, Ros in Sheikh, Shela (ur.). “The Wretched Earth: Botanical Conflicts and Artistic Interventions”. Third Text 32(2–3).Kunst, Bojana. “Rastlinsko življenje in prostori umetnosti: o nedostopnem in vzajemnem”. Ana Mizerit (ur.). Zasilni izhod [razstavni katalog]. Ljubljana: Moderna galerija, 2022.Thorsen, Line Marie (ur.). Moving Plants. Rønnebæksholm, Næstved: Narayana Press, 2017.Sagan, Dorion. “The Human is More than Human: Interspecies Communities and the New “Facts of Life”.” Theorizing the Contemporary, Fieldsights, 18. november 2011.Raja, Vicente. “Moving the Green: Plant Behavior in the Human World“. EuropeNow 45, november 2021.Sidebottom, Kay. “Education for a More-Than-Human World”. EuropeNow 45, november 2021.Marder, Michael. “Resist Like a Plant! On the Vegetal Life of Political Movements“. Peace Studies Journal 5(1), januar 2012.Brkič, Vanja. “Mestni park Tivoli: Tivolski drevoredi so bili Ljubljančanom od nekdaj v ponos“. Dnevnik, 10. oktober 2015.Strasbourg Park, https://data.strasbourg.eu/explore/dataset/lieux_arbres-remarquables/table/
