Vir dogodkov Cona

Esej je usmerjen v raziskovanje specifičnih elementov solinarstva v Sečoveljskih solinah. Ta pokrajina, v kateri že stoletja domuje tradicija pridobivanja soli, predstavlja ekosistem sobivanja med človekom in več-kot-človeškimi bitji ter elementi. V zadnjih desetletjih je solinarska dejavnost korenito upadla, kar je privedlo do nepovratnih sprememb v krajini.

V predstavitvi raziskujemo solinarstvo na križišču polj okoljske antropologije, ekoetnografije, ekofenomenologije in etike poslušanja, področij, na katerih sta tako hoja kot poslušanje prisotni kot relacijski praksi in raziskovalni metodi.

Z izkušanjem poslušanja-z in utelešanjem hoje-z si bomo skušali predstavljati, kako zvenijo štirje elementi, voda, ogenj, zrak in zemlja, ko kristalizirajo v sol.

Kolonialnost zaznavanja vpliva na sodobne kolonialne načine oblikovanja sveta, ki vodijo v ponovno vzpostavljanje ločnice med naravo in kulturo ter v prevlado vizualnosti in predstavnosti nad drugimi načini zaznavanja in izkušanja, kot so zvok, vonj ali dotik. Vse več je kritičnih umetniških praks, ki poskušajo vnovič vzpostaviti dekolonialne oblike lastnega obstoja skozi zaznavno izkušnjo, z obnavljanjem in posodabljanjem marginaliziranih čustvenih vzgibov ter s postavljanjem v ospredje medsebojno prepletenih ekokritičnih vprašanj in kritik tehnološke kolonialnosti.

Ti premiki načenjajo tradicionalne dekolonialne agende in jih širijo v celovitejši kritični pogled v prizadevanjih za razumevanje in naslovitev kompleksnosti krize, v kateri živimo.

Zvočni sprehod prepleta osebne spomine, sanjske pokrajine in brutalno resničnost vojne v Ukrajini. Zasnovan kot zvočni sprehod skozi mestni park se izmenjuje med realističnimi in nadrealnimi svetovi – resnične zgodbe pripoveduje skozi miselni svet ranjenega ukrajinskega vojaka. Posvečen je Parku Rastoče knjige in skozi večjezično pripovedovanje (v slovenščini in ukrajinščini) poslušalkam in poslušalcem približa raznolike literarne vire – ukrajinsko baročno poezijo Hryhorija Skovorode, slovensko modernistično prozo Ivana Cankarja, pristno krimskotatarsko pesem Alieja Kendzhe-Alija ter osebna pričevanja in zvočna okolja ljudi, ki trenutno živijo v Ukrajini in na zasedenih ukrajinskih ozemljih. Projekt osvetljuje napetosti med domom in izgnanstvom, koreninami in presaditvijo, preteklostjo in prihodnostjo. Združuje umetniški pristop z dokumentarno natančnostjo in poetično občutljivostjo.

Kako se spomniti dogodkov, ki jih želite pozabiti? Kako pripovedovati zgodbe, ki jih želite zamolčati? Kako postavljati vprašanja, na katera se bojite odgovorov? Kakšna je vloga zvoka in tišine pri zoperstavljanju nasilju, iskanju pravice in naših poskusih, da bi bili skupaj?

Zvočni sprehod je bil ustvarjen za potep po haaških sipinah. V njem so združeni osebni spomini, zgodovinski spomin kraja in premišljevanja o konceptu mesta miru in pravičnosti.

Garden of the Earthly Delights je voden zvočni sprehod aktivnega poslušanja, ki vabi udeležence, da se prepustijo veččutnemu odkrivanju in spoznavanju okolice. Prevprašuje in izpostavlja telesno zaznavanje kot sredstvo komunikacije z okoljem, kar predstavlja odmik od izključno znanstvenega razumevanja in ponuja doživetje intuitivne, čutne izkušnje.

V biti projekta je spoznanje, da nismo edini in še manj najpomembnejši, temveč del večjega ekosistema, v katerem imamo svoje mesto. Projekt izpostavlja, kako človeška percepcija, kljub našim fizičnim omejitvam, nosi v sebi znanje o svetu, ki ni človeški. Prepoznavanje vzorcev v rastlinah, živalih in naravnih tvorbah ni naučeno, temveč globoko zasidrano v naši čutni zavesti.

S to izkušnjo udeleženci presežejo pasivno opazovanje in se prepustijo praksam, ki spodbujajo intimnejši in vzajemen odnos z okoljem. Projekt hkrati poudarja užitek, potrebo in nujnost takšne povezanosti. Z vključevanjem zvočnih in vizualnih razpoznavnih točk, značilnih za posamezno prizorišče, udeležence navaja h globlji ekološki ozaveščenosti in spodbuja prepoznavanje nečloveških načinov razmišljanja in obstoja.

»Ko neizrekljivo pride na dan, postane politična gesta.« Ta izjava Annie Ernaux je izhodišče za predstavitev, ki se osredotoča na to, kako lahko študije zvoka podpirajo ali razgrajujejo ekopolitične urbane diskurze. V središču razmisleka je podgana kot utelešenje podzemlja, skritega in marginaliziranega. Podgana tu ni le žival, temveč metafora za »temno« plat urbanega življenja, ki jo – namesto da bi jo priznali kot soobstoječo – pogosto obravnavamo kot grožnjo.

Statistični podatki o urbani akustiki kažejo, da med zvoki prevladujejo hrup, veter, ptičje petje in pasji lajež, medtem ko so zvoki, povezani z obrobjem, infrastrukturo, odpadki in gibanjem nezaželenih oblik življenja, redko vključeni v raziskave in razprave. Odrinjeni so onkraj meja vidnosti in slišnosti. Predstavitev zastavlja vprašanje, kaj spregledamo in česa ne slišimo, kadar oblikujemo predpostavke za raziskovanje zvočne krajine.

Pojem temne zvočne krajine, izpeljan iz modela temne ekologije Timothyja Mortona, opisuje področje skritih, spregledanih in nezaželenih zvokov, ki pa razkrivajo globlje mehanizme izključevanja, predsodkov in nadzora nad prostorom. V tem kontekstu postane človeška akustična ekologija pomembno raziskovalno polje. Projekt odpira vprašanje, kaj lahko pridobimo, če se naučimo prisluhniti tistemu, kar je bilo doslej preslišano ali spregledano, ter ali lahko vključitev »temnih« zvokov razširi razumevanje mesta in njegovih okoljskih odnosov.

Projekt Ena ptičica mi je prišepnila se vključuje v porajajočo se razpravo o etiki snemanja in prevajanja nečloveških vrst ter sporazumevanja z njimi. V dinamiko moči med snemalko in snemanim subjektom se vmešava zvočno sodelovanje s ščebetanjem skupnosti škorcev (Sturnus vulgaris), ki naseljujejo največji londonski javni trg, Lincoln’s Inn Fields. Škorci so znani po tem, da posnemajo oglašanje drugih ptic in neptičje zvoke, kot so trobljenje avtomobilskih hup, zvonjenje mobilnih telefonov in človeški govor. Njihov mojstrski mimezis odpira vprašanja o tem, kako so škorci udeleženi v ustnih zgodovinah človeških soustvarjalcev zvoka. Kakšna je škorčja etika? Se škorci sploh ukvarjajo z etiko?

Z mešanico performativnih in spekulativnih praks, med katerimi je tudi spremenljiva zborovska delavnica v sodelovanju s škorci, Logan in Thompson raziskujeta, kje se začne in konča delovanje ljudi in nečloveških bitij.

Hkrati s predvajanjem odlomkov iz svoje skladbe, prikazovanjem fotografij s potovanja in predstavljanjem svojih izsledkov La Pesch prevede primerek klasične glasbe iz 19. stoletja v raziskovalni, sodobni čezvrstni pristop. Osredotoči se na tri obrate, do katerih je prišlo v obdobju od B. Smetane do danes.

Najprej se sprašuje, kateri dogodki so omogočili bolj odprte pristope h komponiranju ter vključevanje več-kot-človeških bitij v ta proces. Raziskuje vlogo živali v glasbi, začenši s trenutkom, ko se je Johnu Cageu na nastopu leta 1952 spontano pridružil pes, ter pripoveduje o tem, kako je njen pes vplival na njeno skladanje.

Nadalje skozi primerjavo lastne skladbe s Smetanovim izvirnikom ilustrira razlike med komponiranjem orkestralne glasbe s programskim načrtom in komponiranjem s terenskimi posnetki.

Na koncu predlaga ustrezen narativni obrat v konkretni glasbi, akustični ekologiji in terenskem snemanju, saj je neizogibno pristranski umetnik vedno udeležen v vsakem pristopu k okolju, zato je treba to specifično perspektivo jasno izpostaviti in jo s tem omogočiti prevpraševanju.

Izhodišče za moja prevpraševanja je zapuščeno območje solin ob Ulcinju, najjužnejšem črnogorskem obmorskem mestu. Izhajajoč iz statične krajine v kontekstu gledališča, ki se premika s povezovanjem vozlišč in redefinicijo odnosov med njimi, se sprašujem, kako naj razumemo teren, kadar proces humanizacije nanj ne deluje več. Kako je teren človeku dostopen, dojemljiv, če ni oblikovan, in čigava estetska merila veljajo v tem primeru?

Je pusta pokrajina res tako prazna, kot jo vidimo, ali je v njej kaj bolj elementarnega? Ojačane zvočne iteracije s praga okoljskih kontingenc predstavljam kot podlago za tezo, da je določeno stanje zapuščenosti funkcionalno v smislu, da se je prav zaradi odsotnosti človeških akterjev novo območje dediščine razvilo v habitat. Terenski sprehod, za razliko od terenskega dela, ni obremenjen z antropocentrično intencionalnostjo.

Številni zvoki moderne zvočne krajine so za zgodovino nekaj novega in kot taki tudi za človeško uho. Antropofonija se je močno razširila zaradi elektromehanske in digitalne tehnologije (npr. motoriziranega prometa, sistemov izmeničnega toka). Kljub temu jeziki ohranjajo sposobnost tvorjenja besed, ki se nanašajo na nove zvoke iz okolja, npr. z onomatopejami, kot so piskanje, brnenje, drdranje itn.

Da bi raziskal, kako se je posnemanje zvokov razvijalo s spreminjanjem zvočne krajine, je avtor preučil šest urbanih zvočnih virov (sireno, avtomobil, ventilator itd.) in v finskem jezikovnem korpusu KORP v9 identificiral dvanajst onomatopejskih glagolov, razširjenih med govorci za posnemanje glasov, ki jih omenjeni viri oddajajo. Glagole je nato analiziral z vidika etimologije in v kontekstu rabe, da bi osvetlil jezikovne prilagoditve.

Študija je pokazala, da jezik na splošno raje reciklira že obstoječe glagole s pomenskimi premiki, ki temeljijo na metaforični razširitvi in ali zvočno-čustvenih podobnostih, kot pa da bi ustvarjal nove.

Sprehod poslušanja je vabilo ljudem, da počastimo najstarejša zveneča bitja na Zemlji. Kako bi lahko utelesili zvočni in družbeni značaj teh insektov? Predlagano je uprizarjanje izraznega roja insektov, ki zadoni v zvokih kobilic in škržatov ter opozarja na nujnost pozornosti in poslušanja njihovih sezonskih pojavitev.

ZvočniRoj: insekti je izvirna zvočna kompozicija, ki temelji na zvokih insektov in se izvaja kolektivno. Delo je zasnovano kot participatorna performativna prostorska difuzija, ki združuje družbeno poslušanje in gibanje z namenom, da udeleženke_ci skupaj ustvarijo koherentno zveneče telo. Vsi so povabljeni, da se pridružijo roju.

Raziskovanje zvokov, ki se v naravnem in urbanem okolju prenašajo po zraku, je spodbudilo razvoj ekoakustike. Toda ob slišnih zvočnih krajinah, ki smo jih zdaj že vajeni snemati in razčlenjevati, obstaja še ena, manj očitna plast: svet vibracij, ki se prenašajo preko substrata – t. i. vibracijska krajina.

Tovrstne vibracije, ki jih z našimi čutili neposredno ne zaznavamo, so ključnega pomena za številne živali, zlasti žuželke. Medtem ko ima človek morda posluh za zvočno krajino, imajo mnoge živali enako močan posluh za vibracijsko krajino. Ta starodavni sistem sporazumevanja je zaznamoval zgodnje evolucijske interakcije in morda smo zanj še vedno dovzetni tudi mi, čeprav niti sami ne moremo reči ali razumeti, do kakšne mere.

Na performativnem predavanju avtorja predstavita ekotremologijo – disciplino, ki preučuje substratne vibracije z namenom odkrivanja ekoloških procesov in njihovega potenciala za podporo varstveni biologiji. Predstavitev vključuje tudi poslušanje posnetkov različnih slovenskih vibracijskih krajin, nastalih v okviru njunega raziskovanja.

V novem stanovanjskem kompleksu nedaleč od središča Bratislave so spokojno tišino meščanskega življenja pred nekaj leti zmotili nepričakovani vsiljivci: škržati.

Cicada orni – za to mesto tuja vrsta – si je tu, kot so potrdili entomologi, ustvarila prvo stalno kolonijo. Njihovo oglušujoče cvrčanje je spremenilo zvočno krajino vročih popoldnevov in naznanilo premik k novi podnebni stvarnosti. Blaga poletja so preteklost; zdaj je čas skrajnosti, spremlja jih vreščanje škržatov kot opozorilo.

Predavanje pripoveduje zgodbo o zvočnem odkritju, do katerega je prišlo nekega lenobnega poletnega popoldneva. Raziskuje neubranost med krajem in zaznavanjem, spominom in podnebjem ter zvokom in kulturo. Trenutek čudenja in svarjenja.

V zadnjih dveh desetletjih umetničine prakse na področju medijskih in transmisijskih umetnosti je Anna razvila strategije kritične razglasitve, kot so poslušanje radijske in transmisijske ekologije, raziskovanje nizkoločljivostne avdiovizualnosti v meglenih obalnih pokrajinah ter uporaba prisluhov, zvočnih popačenj in maskiranja za ustvarjanje dokumentarne fikcije, ki temelji na kritičnem poslušanju zvočnosti industrializiranih delov puščave.

Performans nakazuje, da načini razglasitve nizkoločljivostne slišnosti in ustvarjanje ponujajo taktike za spopad z navidez totalizirajočimi narativi globalne sodobnosti, saj priznavajo in sprejemajo soobstoj in očaranost nad več svetovi kot tudi poglobljeno občutenje vsega, kar je prisotno.

Projekt tremolo združuje znanstveno raziskovanje vibracijske komunikacije žuželk in umetniško interpretacijo v obliki zvočne umetnosti. Pri tem se umešča v širši ekološki in urbano-prostorski kontekst. Glasbenika z zvočnostjo, ki se širi skozi naravne materiale (listi, veje, zemlja …) in objekte (zgradbe, ceste, jame …), razkrivata nevidne, telesne plasti komunikacije, ki je človeškemu ušesu večinoma neslišna. Znanstveno obravnavanje zvočnega materiala je pri tem izrednega pomena, saj je tista osnova, ki daje glasbenikoma verificirani vpogled v zvočno materijo. Nekateri zvoki so pri tem postopku prepoznani kot že obdelani in razvrščeni, marsikateri zvok pa je tudi za znanstvenika popolnoma nov. Velikokrat se karakter približuje že razvrščenim zvokom in ga s pomočjo drugih identifikacijskih postopkov vpišejo kot novega v seznam, velikokrat pa ni docela jasno, če sploh gre za naravni zvočni vir, saj so zvoki pridobljeni v urbani sredini, kjer na njihovo pojavnost vpliva veliko faktorjev. Tako je zmes znanstvenega in umetniškega pristopa pri kreiranju projekta, ko je znanost dobra podlaga za kreacijo zvočni umetnosti, tisto kreativno sodelovanje, ki širši publiki približa kompleksnejšo ustvarjalnost.

Tako tremolo ni glasbeno delo, ki ga doživimo le z ušesi, temveč zaradi svojega pristopa predstavlja tudi kompleksen odnos urbanega človeka do življenjskega okolja, ki ga označujemo kot tretjo krajino; to so zapuščena urbana območja, ki jih ne upravljajo urbanistični načrti. So nekakšna vmesna področja, ki so na čakalni listi intenzivne človekove rabe. V tem času pa se na novo vzpostavijo edinstveni habitati z visoko biotsko pestrostjo. Krater v Ljubljani je eden izmed njih.

Garden of the Earthly Delights je voden zvočni sprehod aktivnega poslušanja, ki vabi udeležence, da se prepustijo veččutnemu odkrivanju in spoznavanju okolice. Prevprašuje in izpostavlja telesno zaznavanje kot sredstvo komunikacije z okoljem, kar predstavlja odmik od izključno znanstvenega razumevanja in ponuja doživetje intuitivne, čutne izkušnje.

V biti projekta je spoznanje, da nismo edini in še manj najpomembnejši, temveč del večjega ekosistema, v katerem imamo svoje mesto. Projekt izpostavlja, kako človeška percepcija, kljub našim fizičnim omejitvam, nosi v sebi znanje o svetu, ki ni človeški. Prepoznavanje vzorcev v rastlinah, živalih in naravnih tvorbah ni naučeno, temveč globoko zasidrano v naši čutni zavesti.

S to izkušnjo udeleženci presežejo pasivno opazovanje in se prepustijo praksam, ki spodbujajo intimnejši in vzajemen odnos z okoljem. Projekt hkrati poudarja užitek, potrebo in nujnost takšne povezanosti. Z vključevanjem zvočnih in vizualnih razpoznavnih točk, značilnih za posamezno prizorišče, udeležence navaja h globlji ekološki ozaveščenosti in spodbuja prepoznavanje nečloveških načinov razmišljanja in obstoja.

Umetnica za izhodišče raziskovanja in zvočnega potovanja izbere vremenski balon, ki se uporablja za meteorološka merjenja in napovedovanje vremena. Vsak dan se po vsem svetu v zrak spusti več kot 800 balonov, ki se, prepuščeni zračnemu tlaku, temperaturi, gostoti, pritisku in vetru, dvigajo v atmosfero.

Atmosferično imaginarno potovanje od tal v ozračje in nazaj se bo začelo pod grajsko vzpenjačo, s katero se bomo povzpeli na Ljubljanski grad. Ko bomo dovolj visoko, bomo odpotovali še dlje. Sledili bomo napetosti in spremembam vse do maksimalne točke raztezanja, ki vodi v prelom – pok in pad. Nato se bomo z vzpenjačo vrnili nazaj pod vznožje gradu.

Štiridesetminutna zvočna kompozicija bo vsebovala zvočne posnetke meteoroloških instrumentov, terenske in studijske posnetke, intervjuje s strokovnjaki na tem področju ter sledenje poti balona z opazovalcem, ki ga spušča, mu sledi in zbira podatke. Sledili bomo metaforičnemu izpustu, dviganju, raztezanju, poku, padanju in pristanku. Temu zvočnemu potovanju bo sledil tudi umetničin glas, ki bo še dodatno preizpraševal trenutke sprememb, transformacij, smeri, hitrosti, gostote, temperatur, vlažnosti, vetrov itn.

Slojevitost zvočnega materiala bo enkrat spominjala na sanje, drugič na dokumentacijo znanstvene discipline. Odražala se bo v intimnih, fizičnih, slušnih in taktilnih dražljajih, ki bodo ustvarjali slojevito senzorično izkušnjo.

Projekt Terep (ki je poznan tudi kot »virtualni ulični glasbenik«) je navdahnilo raziskovanje naravnih in mestnih zvočnih krajin, ustvarjanje in/ali predvajanje ter spletno zajemanje terenskih posnetkov ter kompozicijsko in improvizacijsko delo z njimi.

Projekt izhaja iz poslušanja okolja kot odprtega sistema, v katerem se zvočni materiali pojavljajo, izginjajo in ponovno vzpostavljajo v odnosu do prostora, časa in poslušalca.

Garden of the Earthly Delights je voden zvočni sprehod aktivnega poslušanja, ki vabi udeležence, da se prepustijo veččutnemu odkrivanju in spoznavanju okolice. Prevprašuje in izpostavlja telesno zaznavanje kot sredstvo komunikacije z okoljem, kar predstavlja odmik od izključno znanstvenega razumevanja in ponuja doživetje intuitivne, čutne izkušnje.

V biti projekta je spoznanje, da nismo edini in še manj najpomembnejši, temveč del večjega ekosistema, v katerem imamo svoje mesto. Projekt izpostavlja, kako človeška percepcija, kljub našim fizičnim omejitvam, nosi v sebi znanje o svetu, ki ni človeški. Prepoznavanje vzorcev v rastlinah, živalih in naravnih tvorbah ni naučeno, temveč globoko zasidrano v naši čutni zavesti.

S to izkušnjo udeleženci presežejo pasivno opazovanje in se prepustijo praksam, ki spodbujajo intimnejši in vzajemen odnos z okoljem. Projekt hkrati poudarja užitek, potrebo in nujnost takšne povezanosti. Z vključevanjem zvočnih in vizualnih razpoznavnih točk, značilnih za posamezno prizorišče, udeležence navaja h globlji ekološki ozaveščenosti in spodbuja prepoznavanje nečloveških načinov razmišljanja in obstoja.

Vrnitev na obrobje je zvočni sprehod v razširjeni resničnosti (ang. augmented reality), oblikovan kot peripatetično predavanje. Izkušnja je zasnovana za uporabo na mobilni napravi sprehajalke ali sprehajalca in uporablja preko GPS-a sprožen signal za uskladitev virtualnih zvočnih elementov s fizičnim okoljem.

Projekt vključuje odprtokodne podatke, etnografske intervjuje in izvirno zvočno oblikovanje – ustvarjeno tako iz arhivskih kot novonastalih gradiv –, ki omogočajo raziskovanje narativov družbenega nadzora in sorodstvenih odnosov. Glasovi, ki govorijo pretežno v angleščini, predstavljajo pripovedovalce, ki poslušalko in poslušalca izmenično vodijo oziroma preizkušajo.

Čeprav je izkušnja pretežno slušna, vključuje tudi interaktivne vizualne elemente, kot so digitalni zemljevidi in zaznavanje gibanja, s čimer ustvarja multimodalni vmesnik, ki se odziva na geste, lokacijo in gibanje.