Vstop v medij terena

Izhodišče za moja prevpraševanja je zapuščeno območje solin ob Ulcinju, najjužnejšem črnogorskem obmorskem mestu. Izhajajoč iz statične krajine v kontekstu gledališča, ki se premika s povezovanjem vozlišč in redefinicijo odnosov med njimi, se sprašujem, kako naj razumemo teren, kadar proces humanizacije nanj ne deluje več. Kako je teren človeku dostopen, dojemljiv, če ni oblikovan, in čigava estetska merila veljajo v tem primeru?

Je pusta pokrajina res tako prazna, kot jo vidimo, ali je v njej kaj bolj elementarnega? Ojačane zvočne iteracije s praga okoljskih kontingenc predstavljam kot podlago za tezo, da je določeno stanje zapuščenosti funkcionalno v smislu, da se je prav zaradi odsotnosti človeških akterjev novo območje dediščine razvilo v habitat. Terenski sprehod, za razliko od terenskega dela, ni obremenjen z antropocentrično intencionalnostjo.