Vir dogodkov Cona

Zvočni sprehod Memodrom je kompost spominov najlepšega mesta na svetu. Sprehaja vas – brez predhodne najave – po spominski spirali, v kateri je mesto ob reki labirint in zvok sprožilec situacij, ki jim je izhodišče pozaba.

Memodrom vzpostavlja vzporedno doživljanje mesta, v katerem javna infrastruktura ni nosilec funkcij v prostoru. Obstaja zgolj kot kulisa za dogajanje v zvočnem prostoru. Namesto potopitvene ustvarjamo izstopitveno izkušnjo. Memodrom malikuje vašo pravico do pozabe.

V manj kot eni uri vas izpostavi zvočnim spominom generacij, ki so Ljubljano doživljale s pomočjo starejših nosilcev zvoka. Z ‘datotečnim’ načinom reprodukcije jih bomo skupaj priklicali v spomin. Od zimzelenih glasbenih hitov, javnih osebnosti, ki so jih ključniki zaobšli, do domnevno najbolj invazivnih prebivalcev mesta.

Želite tudi vi odložiti katerega od svojih spominov? Memodrom čaka na vaš klic.

Še preden voda postane nekaj, kar moramo zaščititi, je snov sanjarjenja. V zvočnem sprehodu izhajamo iz zavedanja, da smo tudi sami nekakšna telesa vode in da je naša odgovornost do vode tesno povezana z našo odgovornostjo do tega, kako pomnimo in si predstavljamo svet. Voda kot element postane materialni prevodnik naših domišljijskih podob in podaljšek naših vezivnih tkiv.

Nanašamo se na deli Gastona Bachelarda in Ivana Iljiča, mislecev vode, ki sta trdila, da domišljija ni le zmožnost oblikovanja mentalnih podob, ampak utelešena zmožnost, ki nam omogoča ustvarjalno sobivanje s svetom. Bachelard piše, da je voda »oko sveta«. Ne le zato, ker odseva nebo, ampak ker se v njenih globinah zbirajo fragmenti preteklosti; globoka voda je tihi spomin, utelešeni simbol nenehnega naseljevanja preteklosti v sedanjost.

Potovali bomo od bistrih, pomladnih, rečnih voda, do težjih, gostih, spečih, mrtvih voda. Sprehajali se bomo med spevi, stihi, podobami, med časovnostmi različnih teles vode. Po površinskih tokovih v globine rečnih tal; od reke pozabe do jezera spominov. V obdobju nenehnega pretoka informacij, ljudi, valut, prometa, med šviganjem po brzici časa, bomo zgradili začasni pristan pri »mlaki, ki vsebuje ves svet«, v »trenutku sanj, ki vsebuje vso dušo«.

Umetnica za izhodišče raziskovanja in zvočnega potovanja izbere vremenski balon, ki se uporablja za meteorološka merjenja in napovedovanje vremena. Vsak dan se po vsem svetu v zrak spusti več kot 800 balonov, ki se, prepuščeni zračnemu tlaku, temperaturi, gostoti, pritisku in vetru, dvigajo v atmosfero.

Atmosferično imaginarno potovanje od tal v ozračje in nazaj se bo začelo pod grajsko vzpenjačo, s katero se bomo povzpeli na Ljubljanski grad. Ko bomo dovolj visoko, bomo odpotovali še dlje. Sledili bomo napetosti in spremembam vse do maksimalne točke raztezanja, ki vodi v prelom – pok in pad. Nato se bomo z vzpenjačo vrnili nazaj pod vznožje gradu.

Štiridesetminutna zvočna kompozicija bo vsebovala zvočne posnetke meteoroloških instrumentov, terenske in studijske posnetke, intervjuje s strokovnjaki na tem področju ter sledenje poti balona z opazovalcem, ki ga spušča, mu sledi in zbira podatke. Sledili bomo metaforičnemu izpustu, dviganju, raztezanju, poku, padanju in pristanku. Temu zvočnemu potovanju bo sledil tudi umetničin glas, ki bo še dodatno preizpraševal trenutke sprememb, transformacij, smeri, hitrosti, gostote, temperatur, vlažnosti, vetrov itn.

Slojevitost zvočnega materiala bo enkrat spominjala na sanje, drugič na dokumentacijo znanstvene discipline. Odražala se bo v intimnih, fizičnih, slušnih in taktilnih dražljajih, ki bodo ustvarjali slojevito senzorično izkušnjo.

Umetnica za izhodišče raziskovanja in zvočnega potovanja izbere vremenski balon, ki se uporablja za meteorološka merjenja in napovedovanje vremena. Vsak dan se po vsem svetu v zrak spusti več kot 800 balonov, ki se, prepuščeni zračnemu tlaku, temperaturi, gostoti, pritisku in vetru, dvigajo v atmosfero.

Atmosferično imaginarno potovanje od tal v ozračje in nazaj se bo začelo pod grajsko vzpenjačo, s katero se bomo povzpeli na Ljubljanski grad. Ko bomo dovolj visoko, bomo odpotovali še dlje. Sledili bomo napetosti in spremembam vse do maksimalne točke raztezanja, ki vodi v prelom – pok in pad. Nato se bomo z vzpenjačo vrnili nazaj pod vznožje gradu.

Štiridesetminutna zvočna kompozicija bo vsebovala zvočne posnetke meteoroloških instrumentov, terenske in studijske posnetke, intervjuje s strokovnjaki na tem področju ter sledenje poti balona z opazovalcem, ki ga spušča, mu sledi in zbira podatke. Sledili bomo metaforičnemu izpustu, dviganju, raztezanju, poku, padanju in pristanku. Temu zvočnemu potovanju bo sledil tudi umetničin glas, ki bo še dodatno preizpraševal trenutke sprememb, transformacij, smeri, hitrosti, gostote, temperatur, vlažnosti, vetrov itn.

Slojevitost zvočnega materiala bo enkrat spominjala na sanje, drugič na dokumentacijo znanstvene discipline. Odražala se bo v intimnih, fizičnih, slušnih in taktilnih dražljajih, ki bodo ustvarjali slojevito senzorično izkušnjo.

Spekulativna zgodba zvočne pohodne predstave VRToglavi VRT izpostavlja težaven odnos ljudi in rastlin, v katerem se okoriščajo predvsem ljudje. Zgodovinski potek kolonializma in preseljevanje rastlin temeljita na podrejanju in izkoriščanju narave. V luči zavedanja ekološke krize in možnega boljšega scenarija za prihodnosti je nujno spremeniti ta odnos. V želji po približevanju svetu rastlin se VRToglavi VRT dotakne časovne dimenzije. Skozi prizmo potovanj teh dveh, tako različnih časovnosti ljudi in rastlin, ki navidezno ne ponujata možnega srečanja, spekulira razvoj prihodnjega, solidarnega sobivanja ljudi in rastlin. Rastline, najbolj poseljena vrsta tega planeta, živijo predvsem svojo časovnost in svoje, nam tako nedostopne poti. VRToglavi VRT nas popelje po poteh možnega scenarija prihodnosti našega prenapetega, hrupnega planeta, ki se zrcali v razvoju lokalnih zelenih poti. Se lahko kaj naučimo od rastlin za bolj solidarno prihodnost?

Publika doživlja zvočno delo preko posebej razvitih slušalk, ki kot orodje spekulirajo svet in slušno krajino prihodnosti. Svet postaja prehrupen, prenevaren za naša krhka ušesa, ki se niso uspela prilagoditi agresivnim frekvencam. Za preživetje v zunanjem prostoru bomo potrebovali slušalke, ki bodo utišale, a hkrati izostrile zvočno sliko in nas popeljale v želeno akustično pripoved.

Delo se predvaja na avtorskih AR (augmentirana realnost) slušalkah, ki so plod poglobljenega, inovativnega sodelovanja med umetnikom in razvijalci strojne ter programske opreme. AR slušalke omogočajo sočasno ojačano, binauralno poslušanje okolice in zvočno kompozicijo. Vsebujejo tudi FM sprejemni modul in vhod za EMS senzor.

Pot zvočnega sprehoda povezuje parka l’Orangerie v Strasbourgu in Tivoli v Ljubljani, oba zasnovana v času vladavine Napoleona. Naslovna fotografija je bila posneta v prekinjenem drevoredu, danes ujetim med cesto in železnico. Je del večjega kompleksa drevoredov v parku Tivoli, ki so jih zasnovali Francozi v obdobju Ilirskih provinc. Vokalistka, oblečena v narodno nošo, nosi avtorske AR slušalke in prisluškuje krajini.

Pričevanje udeleženke AR zvočnega sprehoda:

Zvočni sprehod Memodrom je kompost spominov najlepšega mesta na svetu. Sprehaja vas – brez predhodne najave – po spominski spirali, v kateri je mesto ob reki labirint in zvok sprožilec situacij, ki jim je izhodišče pozaba.

Memodrom vzpostavlja vzporedno doživljanje mesta, v katerem javna infrastruktura ni nosilec funkcij v prostoru. Obstaja zgolj kot kulisa za dogajanje v zvočnem prostoru. Namesto potopitvene ustvarjamo izstopitveno izkušnjo. Memodrom malikuje vašo pravico do pozabe.

V manj kot eni uri vas izpostavi zvočnim spominom generacij, ki so Ljubljano doživljale s pomočjo starejših nosilcev zvoka. Z ‘datotečnim’ načinom reprodukcije jih bomo skupaj priklicali v spomin. Od zimzelenih glasbenih hitov, javnih osebnosti, ki so jih ključniki zaobšli, do domnevno najbolj invazivnih prebivalcev mesta.

Želite tudi vi odložiti katerega od svojih spominov? Memodrom čaka na vaš klic.

Spekulativna zgodba zvočne pohodne predstave VRToglavi VRT izpostavlja težaven odnos ljudi in rastlin, v katerem se okoriščajo predvsem ljudje. Zgodovinski potek kolonializma in preseljevanje rastlin temeljita na podrejanju in izkoriščanju narave. V luči zavedanja ekološke krize in možnega boljšega scenarija za prihodnosti je nujno spremeniti ta odnos. V želji po približevanju svetu rastlin se VRToglavi VRT dotakne časovne dimenzije. Skozi prizmo potovanj teh dveh, tako različnih časovnosti ljudi in rastlin, ki navidezno ne ponujata možnega srečanja, spekulira razvoj prihodnjega, solidarnega sobivanja ljudi in rastlin. Rastline, najbolj poseljena vrsta tega planeta, živijo predvsem svojo časovnost in svoje, nam tako nedostopne poti. VRToglavi VRT nas popelje po poteh možnega scenarija prihodnosti našega prenapetega, hrupnega planeta, ki se zrcali v razvoju lokalnih zelenih poti. Se lahko kaj naučimo od rastlin za bolj solidarno prihodnost?

Publika doživlja zvočno delo preko posebej razvitih slušalk, ki kot orodje spekulirajo svet in slušno krajino prihodnosti. Svet postaja prehrupen, prenevaren za naša krhka ušesa, ki se niso uspela prilagoditi agresivnim frekvencam. Za preživetje v zunanjem prostoru bomo potrebovali slušalke, ki bodo utišale, a hkrati izostrile zvočno sliko in nas popeljale v želeno akustično pripoved.

Delo se predvaja na avtorskih AR (augmentirana realnost) slušalkah, ki so plod poglobljenega, inovativnega sodelovanja med umetnikom in razvijalci strojne ter programske opreme. AR slušalke omogočajo sočasno ojačano, binauralno poslušanje okolice in zvočno kompozicijo. Vsebujejo tudi FM sprejemni modul in vhod za EMS senzor.

Pot zvočnega sprehoda povezuje parka l’Orangerie v Strasbourgu in Tivoli v Ljubljani, oba zasnovana v času vladavine Napoleona. Naslovna fotografija je bila posneta v prekinjenem drevoredu, danes ujetim med cesto in železnico. Je del večjega kompleksa drevoredov v parku Tivoli, ki so jih zasnovali Francozi v obdobju Ilirskih provinc. Vokalistka, oblečena v narodno nošo, nosi avtorske AR slušalke in prisluškuje krajini.

Pričevanje udeleženke AR zvočnega sprehoda:

Odmevanje Palače mladih je zvočna delavnica, ki je nastala v sodelovanju Mladih zmajev in zavoda Cona. Program mladim omogoča praktično delo z zvokom, od spoznavanja opreme in osnov produkcije do terenskega snemanja ter skupne obdelave materiala.

Udeleženci skozi zvočni sprehod, snemanje in komponiranje razvijajo razumevanje akustične krajine nastajajočega centra Palača mladih. Nastali zvočni zapis je bil uporabljen kot podlaga za film Palača cukrarna in predstavljen tudi v razstavnem kontekstu.

Projekt tremolo združuje znanstveno raziskovanje vibracijske komunikacije žuželk in umetniško interpretacijo v obliki zvočne umetnosti. Pri tem se umešča v širši ekološki in urbano-prostorski kontekst. Glasbenika z zvočnostjo, ki se širi skozi naravne materiale (listi, veje, zemlja …) in objekte (zgradbe, ceste, jame …), razkrivata nevidne, telesne plasti komunikacije, ki je človeškemu ušesu večinoma neslišna. Znanstveno obravnavanje zvočnega materiala je pri tem izrednega pomena, saj je tista osnova, ki daje glasbenikoma verificirani vpogled v zvočno materijo. Nekateri zvoki so pri tem postopku prepoznani kot že obdelani in razvrščeni, marsikateri zvok pa je tudi za znanstvenika popolnoma nov. Velikokrat se karakter približuje že razvrščenim zvokom in ga s pomočjo drugih identifikacijskih postopkov vpišejo kot novega v seznam, velikokrat pa ni docela jasno, če sploh gre za naravni zvočni vir, saj so zvoki pridobljeni v urbani sredini, kjer na njihovo pojavnost vpliva veliko faktorjev. Tako je zmes znanstvenega in umetniškega pristopa pri kreiranju projekta, ko je znanost dobra podlaga za kreacijo zvočni umetnosti, tisto kreativno sodelovanje, ki širši publiki približa kompleksnejšo ustvarjalnost.

Tako tremolo ni glasbeno delo, ki ga doživimo le z ušesi, temveč zaradi svojega pristopa predstavlja tudi kompleksen odnos urbanega človeka do življenjskega okolja, ki ga označujemo kot tretjo krajino; to so zapuščena urbana območja, ki jih ne upravljajo urbanistični načrti. So nekakšna vmesna področja, ki so na čakalni listi intenzivne človekove rabe. V tem času pa se na novo vzpostavijo edinstveni habitati z visoko biotsko pestrostjo. Krater v Ljubljani je eden izmed njih.

Klasična oblika zvočnega sprehoda se osredotoča na zaznavanje okolice ter izpostavlja ušesa zvočnemu resoniranju travnikov. Poglobljena slušna izkušnja omogoča tesnejši stik s prostorom in krajino, s travniki, ki nas obdajajo. Sprehod usmerja pozornost na zvočne sledi divje narave, ki vztraja znotraj kulturne krajine. Na akustično ekologijo, ki nastaja v sodelovanju narave in ljudi. Kaj lahko slišimo, ko poslušamo travnike?

Ljubljana vse bolj pozablja na podobo mesta, katerega glavna sestavina je kulturna identiteta, ki se odraža tudi v arhitekturi. Pri tem je ključno, da kulturna dediščina, s katero morajo ljudje imeti osebni stik, ostaja živa.

Zeleni atrij mesta je zvočna raziskava zapuščenega prostora sredi mesta, kjer se razrašča zelena krajina. Združuje umetnost in arhitekturo in črpa navdih iz zgodovinske zgradbe, ki so jo po zasnovi Jožeta Plečnika začeli graditi leta 1925. Poigrava se s spomini na preteklost in jih vpleta v sedanji čas. Centralni stadion za Bežigradom je za javnost zaprt že od leta 2008. Namesto da bi prostor namenili javnosti, stadion propada, njegov pomen pa se vse bolj izgublja. Preko zvočnosti in zgodovinjenja želiva tako prebivalcem kot obiskovalcem Ljubljane približati degradirani prostor stadiona, ki ga je razpadajoči čas izkrivil pod različnimi koti. Stadion v svojem tihem propadanju visi v brezčasni praznini in vzbuja ideje o njegovem oživljanju. Odmevi drobcev ruševin, palic, vej in stekla praskajo po teksturi zraka in opominjajo na nekoč aktiven prostor.

Zvočni sprehod deluje kot glasbena intervencija, ki Plečnikovemu stadionu vdihne začasen smisel in ga oživi v njegovem resonančnem jedru. Spodbuja poglobljeno razmišljanje o ohranjanju kulturne dediščine in v ospredje postavi veččutno zaznavanje prostora, s poudarkom na akustičnih karakteristikah Plečnikovega stadiona in njegovega okolja, ki s svojim resonančnim telesom odigra vlogo instrumenta – stadion ne le kot prostor, temveč kot živa zvočna entiteta.

Ljubljana vse bolj pozablja na podobo mesta, katerega glavna sestavina je kulturna identiteta, ki se odraža tudi v arhitekturi. Pri tem je ključno, da kulturna dediščina, s katero morajo ljudje imeti osebni stik, ostaja živa.

Zeleni atrij mesta je zvočna raziskava zapuščenega prostora sredi mesta, kjer se razrašča zelena krajina. Združuje umetnost in arhitekturo in črpa navdih iz zgodovinske zgradbe, ki so jo po zasnovi Jožeta Plečnika začeli graditi leta 1925. Poigrava se s spomini na preteklost in jih vpleta v sedanji čas. Centralni stadion za Bežigradom je za javnost zaprt že od leta 2008. Namesto da bi prostor namenili javnosti, stadion propada, njegov pomen pa se vse bolj izgublja. Preko zvočnosti in zgodovinjenja želiva tako prebivalcem kot obiskovalcem Ljubljane približati degradirani prostor stadiona, ki ga je razpadajoči čas izkrivil pod različnimi koti. Stadion v svojem tihem propadanju visi v brezčasni praznini in vzbuja ideje o njegovem oživljanju. Odmevi drobcev ruševin, palic, vej in stekla praskajo po teksturi zraka in opominjajo na nekoč aktiven prostor.

Zvočni sprehod deluje kot glasbena intervencija, ki Plečnikovemu stadionu vdihne začasen smisel in ga oživi v njegovem resonančnem jedru. Spodbuja poglobljeno razmišljanje o ohranjanju kulturne dediščine in v ospredje postavi veččutno zaznavanje prostora, s poudarkom na akustičnih karakteristikah Plečnikovega stadiona in njegovega okolja, ki s svojim resonančnim telesom odigra vlogo instrumenta – stadion ne le kot prostor, temveč kot živa zvočna entiteta.

Klasična oblika zvočnega sprehoda se osredotoča na zaznavanje okolice ter izpostavlja ušesa zvočnemu resoniranju travnikov. Poglobljena slušna izkušnja omogoča tesnejši stik s prostorom in krajino, s travniki, ki nas obdajajo. Sprehod usmerja pozornost na zvočne sledi divje narave, ki vztraja znotraj kulturne krajine. Na akustično ekologijo, ki nastaja v sodelovanju narave in ljudi. Kaj lahko slišimo, ko poslušamo travnike?

Ambisonični zvočni dogodek in večkanalna zvočna instalacija

Zvočno delo Duh dreves | Dotik spekulira o zvočni komponenti življenja dreves in prevprašuje preplet posameznega dela rastline s kolonijo organizmov in skupnostjo gozda. Zvočni posnetki dajejo glas življenju drevesa v njegovem letnem in življenjskem ciklu, ki se začne in konča s tišino. Tišino pred spomladanskim pretokom drevesnih sokov in tišino po uničenju zaradi klimatskih sprememb, suše, požarov. Brane Zorman je z delom Duh dreves I Dotik med tremi prejemniki nagrade Palma Ars Acustica 2022. O konceptualizaciji dela v pdf knjižici (mogoč je nakup tiskane verzije) na tej povezavi.

Avtor namenja posebno pozornost dotiku drevesa; kot obliki skrbi in zavedanja sobivanja z rastlinami in na drugi strani destruktivnemu dotiku okoljskega uničenja. Od zvokov dotikanja debla, drgnjenja vej, drobljenja odpadlega lubja, listov, vetra v krošnjah, vode, ki napaja korenine, avtor zvočno prehaja skozi fizični obstoj drevesa. Vse tja do lomljenja vej, podiranja dreves in ognja, ki kot opozorilo pred prihajajočo sušo grobo zareže v habitat gozda.

Zvočni dogodek v živo

Brane Zorman v živo izvaja predelano verzijo skladbe Duh dreves | Dotik, ki je nastajala v različnih fazah in intenziteti skozi dve leti. Dogodek temelji na prostorski ambisonični tehnologiji in uporabi Silent Disco opreme, ki vključuje več mikro FM oddajnikov in slušalk kratkega dometa na različnih frekvencah. Zvok obiskovalke_ce obda z vseh strani, ustvarjajoč intenzivno sonično izkušnjo, kjer se zvoki prelivajo, premikajo in preoblikujejo v 360° sferičnem prostoru. Ambisonični sistem omogoča umetniku, da manipulira s prostorskimi plastmi zvoka ter jih hkrati posreduje tudi prek običajnih stereo slušalk. Poslušanje tako postane večdimenzionalno doživetje, ki briše meje med poslušalcem in zvočnim prostorom.

Umetniška instalacija

Instalacija prikazuje, raziskuje in beleži spremembe električne prevodnosti, ki so posledica intenzivnega sušenja posameznih rezin debla. Prek toplotnih, električnih in nihajnih senzorjev in pretvornikov pretvarja parametre v vizualno in slišno obliko. Rezine se sušijo in pokajo. Naseljujejo jih mikrobi, plesni, drevesne gobe in v tem procesu razkrajanja spreminjajo svojo obliko. Na simbolnem nivoju nas novo nastale drevesne strukture soočajo s pomanjkanjem vode in vlage. Skladba s posnetimi in obdelanimi zvoki dreves, ki nastajajo tako znotraj samega organizma kot tudi ob dotiku človeka in okolja, ustvarja čustveno in dramatično glasbeno fabulo, nabito z naravnimi in ojačanimi zvoki, ki se energično spajajo in prepletajo. Dinamična osemkanalna prostorska postavitev vsrka poslušalca v središče zvočnega dogajanja.

O, KAKŠEN SVET nevidenih vizij in slišanih tišin, ta neoprijemljiva dežela uma! Katera neizrekljiva bistva, ti neoprijemljivi spomini in nerazkazljiva sanjarjenja! In zasebnost vsega tega! Skrivno gledališče neslišnih monologov in predhodnih nasvetov, nevidna palača vseh razpoloženj, razmišljanj in skrivnosti, neskončno zatočišče razočaranj in odkritij. Celotno kraljestvo, kjer vsak izmed nas vladari osamljeno, sprašuje kar hoče, ukazuje kar more. Skrito zavetišče, kjer lahko raziskujemo zapleteno knjigo tega, kar smo storili in še lahko storimo. Introkozmos, ki je bolj jaz, kot karkoli lahko najdem v ogledalu. Ta zavest, ki je jaz med sebi, ki je vse, in hkrati nič — kaj je to?

In od kod je prišla?

In zakaj? [1]

Julian Jaynes nas v svoje delo Izvor zavesti v razpadu bikameralnega uma uvede s poetičnim nizom vprašanj o nevidnih vizijah in slišanih tišinah, ki raziskujejo zavest. Njegov uvod je služil kot navdih za prvotni performans na stopnišču Cukrarne. Stavbe, bogate z zgodovino, kjer so stene absorbirale zvočnost usod slovenskih modernih literatov.

Delo se sedaj premešča na novo lokacijo, park Navje v Ljubljani. Zvočni performans se prelevi v potopitev, v odmeve preteklosti, ko udeleženci s svojo aktivnostjo v parku ustvarjajo zvočno kuliso, ki iz nje izvabljajo shranjene pretekle vizije. Takó površine parka postanejo inštrument obiskovalcev, ki ozvočijo notranje glasove v/ iz besedil umetnikov, ki imajo zadnje počivališče na Navju in prožijo spomin na njih. S tem se odpira več vprašanj kot ponuja odgovorov, odražajoč Jaynesovo idejo o zavesti/spominu kot neoprijemljivem kraljestvu uma.

Tehnično jedro performansa vključuje zvočni senzor, programski algoritem in prilagojeno digitalizirano bazo besedil umetnikov Aškerca, Jurčiča, Groharja, Levstika, ki skupaj ustvarjajo kompleksno sonorično sliko iz zvočnih plasti in notranjih glasov.

Zvočni sprehod prepleta osebne spomine, sanjske pokrajine in brutalno resničnost vojne v Ukrajini. Zasnovan kot zvočni sprehod skozi mestni park se izmenjuje med realističnimi in nadrealnimi svetovi – resnične zgodbe pripoveduje skozi miselni svet ranjenega ukrajinskega vojaka. Posvečen je Parku Rastoče knjige in skozi večjezično pripovedovanje (v slovenščini in ukrajinščini) poslušalkam in poslušalcem približa raznolike literarne vire – ukrajinsko baročno poezijo Hryhorija Skovorode, slovensko modernistično prozo Ivana Cankarja, pristno krimskotatarsko pesem Alieja Kendzhe-Alija ter osebna pričevanja in zvočna okolja ljudi, ki trenutno živijo v Ukrajini in na zasedenih ukrajinskih ozemljih. Projekt osvetljuje napetosti med domom in izgnanstvom, koreninami in presaditvijo, preteklostjo in prihodnostjo. Združuje umetniški pristop z dokumentarno natančnostjo in poetično občutljivostjo.

O, KAKŠEN SVET nevidenih vizij in slišanih tišin, ta neoprijemljiva dežela uma! Katera neizrekljiva bistva, ti neoprijemljivi spomini in nerazkazljiva sanjarjenja! In zasebnost vsega tega! Skrivno gledališče neslišnih monologov in predhodnih nasvetov, nevidna palača vseh razpoloženj, razmišljanj in skrivnosti, neskončno zatočišče razočaranj in odkritij. Celotno kraljestvo, kjer vsak izmed nas vladari osamljeno, sprašuje kar hoče, ukazuje kar more. Skrito zavetišče, kjer lahko raziskujemo zapleteno knjigo tega, kar smo storili in še lahko storimo. Introkozmos, ki je bolj jaz, kot karkoli lahko najdem v ogledalu. Ta zavest, ki je jaz med sebi, ki je vse, in hkrati nič — kaj je to?

In od kod je prišla?

In zakaj? [1]

Julian Jaynes nas v svoje delo Izvor zavesti v razpadu bikameralnega uma uvede s poetičnim nizom vprašanj o nevidnih vizijah in slišanih tišinah, ki raziskujejo zavest. Njegov uvod je služil kot navdih za prvotni performans na stopnišču Cukrarne. Stavbe, bogate z zgodovino, kjer so stene absorbirale zvočnost usod slovenskih modernih literatov.

Delo se sedaj premešča na novo lokacijo, park Navje v Ljubljani. Zvočni performans se prelevi v potopitev, v odmeve preteklosti, ko udeleženci s svojo aktivnostjo v parku ustvarjajo zvočno kuliso, ki iz nje izvabljajo shranjene pretekle vizije. Takó površine parka postanejo inštrument obiskovalcev, ki ozvočijo notranje glasove v/ iz besedil umetnikov, ki imajo zadnje počivališče na Navju in prožijo spomin na njih. S tem se odpira več vprašanj kot ponuja odgovorov, odražajoč Jaynesovo idejo o zavesti/spominu kot neoprijemljivem kraljestvu uma.

Tehnično jedro performansa vključuje zvočni senzor, programski algoritem in prilagojeno digitalizirano bazo besedil umetnikov Aškerca, Jurčiča, Groharja, Levstika, ki skupaj ustvarjajo kompleksno sonorično sliko iz zvočnih plasti in notranjih glasov.

Zvočni sprehod prepleta osebne spomine, sanjske pokrajine in brutalno resničnost vojne v Ukrajini. Zasnovan kot zvočni sprehod skozi mestni park se izmenjuje med realističnimi in nadrealnimi svetovi – resnične zgodbe pripoveduje skozi miselni svet ranjenega ukrajinskega vojaka. Posvečen je Parku Rastoče knjige in skozi večjezično pripovedovanje (v slovenščini in ukrajinščini) poslušalkam in poslušalcem približa raznolike literarne vire – ukrajinsko baročno poezijo Hryhorija Skovorode, slovensko modernistično prozo Ivana Cankarja, pristno krimskotatarsko pesem Alieja Kendzhe-Alija ter osebna pričevanja in zvočna okolja ljudi, ki trenutno živijo v Ukrajini in na zasedenih ukrajinskih ozemljih. Projekt osvetljuje napetosti med domom in izgnanstvom, koreninami in presaditvijo, preteklostjo in prihodnostjo. Združuje umetniški pristop z dokumentarno natančnostjo in poetično občutljivostjo.

Zgodba razpira poglede na arhitekturo Edvarda Ravnikarja in njegovih sodelavcev pri gradnji Cankarjevega doma.

Avtorja sta v zvočno zgodbo vključila številne citate in misli arhitektov, pa tudi politikov in kulturnikov, povezanih z gradnjo Cankarjevega doma. Prepletata pa jo poezija in dramatika izbranih umetnikov. Subtilen in pomensko večplasten zvočni sprehod v kontekstu sedanjosti orisuje obdobje gradnje in samo arhitekturo stavbe ter omogoča poglobljeno razumevanje zgodovinskega in kulturnega konteksta.

Zvočna zgodba se dotika širšega Ravnikarjevega ustvarjalnega opusa, od snovanja Trga republike kot zahtevnega in dolgotrajnega prostorskega posega do njegovega pedagoškega dela na Šoli za arhitekturo v Ljubljani. V svoje razumevanje mestnega prostora je Ravnikar vključeval številne arhitekte in študente, ki so v dialogu s politiko in stroko postavili temelje kakovostnega oblikovanja prostora v modernistično mediteranskem duhu.

Zgodba razpira poglede na arhitekturo Edvarda Ravnikarja in njegovih sodelavcev pri gradnji Cankarjevega doma.

Avtorja sta v zvočno zgodbo vključila številne citate in misli arhitektov, pa tudi politikov in kulturnikov, povezanih z gradnjo Cankarjevega doma. Prepletata pa jo poezija in dramatika izbranih umetnikov. Subtilen in pomensko večplasten zvočni sprehod v kontekstu sedanjosti orisuje obdobje gradnje in samo arhitekturo stavbe ter omogoča poglobljeno razumevanje zgodovinskega in kulturnega konteksta.

Zvočna zgodba se dotika širšega Ravnikarjevega ustvarjalnega opusa, od snovanja Trga republike kot zahtevnega in dolgotrajnega prostorskega posega do njegovega pedagoškega dela na Šoli za arhitekturo v Ljubljani. V svoje razumevanje mestnega prostora je Ravnikar vključeval številne arhitekte in študente, ki so v dialogu s politiko in stroko postavili temelje kakovostnega oblikovanja prostora v modernistično mediteranskem duhu.

Odmevanje Palače mladih je zvočna delavnica, ki je nastala v sodelovanju Mladih zmajev in zavoda Cona. Program mladim omogoča praktično delo z zvokom, od spoznavanja opreme in osnov produkcije do terenskega snemanja ter skupne obdelave materiala.

Udeleženci skozi zvočni sprehod, snemanje in komponiranje razvijajo razumevanje akustične krajine nastajajočega centra Palača mladih. Nastali zvočni zapis je bil uporabljen kot podlaga za film Palača cukrarna in predstavljen tudi v razstavnem kontekstu.