Ko neizrekljivo pride na dan …

»Ko neizrekljivo pride na dan, postane politična gesta.« Ta izjava Annie Ernaux je izhodišče za predstavitev, ki se osredotoča na to, kako lahko študije zvoka podpirajo ali razgrajujejo ekopolitične urbane diskurze. V središču razmisleka je podgana kot utelešenje podzemlja, skritega in marginaliziranega. Podgana tu ni le žival, temveč metafora za »temno« plat urbanega življenja, ki jo – namesto da bi jo priznali kot soobstoječo – pogosto obravnavamo kot grožnjo.

Statistični podatki o urbani akustiki kažejo, da med zvoki prevladujejo hrup, veter, ptičje petje in pasji lajež, medtem ko so zvoki, povezani z obrobjem, infrastrukturo, odpadki in gibanjem nezaželenih oblik življenja, redko vključeni v raziskave in razprave. Odrinjeni so onkraj meja vidnosti in slišnosti. Predstavitev zastavlja vprašanje, kaj spregledamo in česa ne slišimo, kadar oblikujemo predpostavke za raziskovanje zvočne krajine.

Pojem temne zvočne krajine, izpeljan iz modela temne ekologije Timothyja Mortona, opisuje področje skritih, spregledanih in nezaželenih zvokov, ki pa razkrivajo globlje mehanizme izključevanja, predsodkov in nadzora nad prostorom. V tem kontekstu postane človeška akustična ekologija pomembno raziskovalno polje. Projekt odpira vprašanje, kaj lahko pridobimo, če se naučimo prisluhniti tistemu, kar je bilo doslej preslišano ali spregledano, ter ali lahko vključitev »temnih« zvokov razširi razumevanje mesta in njegovih okoljskih odnosov.