Vir dogodkov Cona

Zgodba razpira poglede na arhitekturo Edvarda Ravnikarja in njegovih sodelavcev pri gradnji Cankarjevega doma.

Avtorja sta v zvočno zgodbo vključila številne citate in misli arhitektov, pa tudi politikov in kulturnikov, povezanih z gradnjo Cankarjevega doma. Prepletata pa jo poezija in dramatika izbranih umetnikov. Subtilen in pomensko večplasten zvočni sprehod v kontekstu sedanjosti orisuje obdobje gradnje in samo arhitekturo stavbe ter omogoča poglobljeno razumevanje zgodovinskega in kulturnega konteksta.

Zvočna zgodba se dotika širšega Ravnikarjevega ustvarjalnega opusa, od snovanja Trga republike kot zahtevnega in dolgotrajnega prostorskega posega do njegovega pedagoškega dela na Šoli za arhitekturo v Ljubljani. V svoje razumevanje mestnega prostora je Ravnikar vključeval številne arhitekte in študente, ki so v dialogu s politiko in stroko postavili temelje kakovostnega oblikovanja prostora v modernistično mediteranskem duhu.

Spekulativna zgodba zvočne pohodne predstave VRToglavi VRT izpostavlja težaven odnos ljudi in rastlin, v katerem se okoriščajo predvsem ljudje. Zgodovinski potek kolonializma in preseljevanje rastlin temeljita na podrejanju in izkoriščanju narave. V luči zavedanja ekološke krize in možnega boljšega scenarija za prihodnosti je nujno spremeniti ta odnos. V želji po približevanju svetu rastlin se VRToglavi VRT dotakne časovne dimenzije. Skozi prizmo potovanj teh dveh, tako različnih časovnosti ljudi in rastlin, ki navidezno ne ponujata možnega srečanja, spekulira razvoj prihodnjega, solidarnega sobivanja ljudi in rastlin. Rastline, najbolj poseljena vrsta tega planeta, živijo predvsem svojo časovnost in svoje, nam tako nedostopne poti. VRToglavi VRT nas popelje po poteh možnega scenarija prihodnosti našega prenapetega, hrupnega planeta, ki se zrcali v razvoju lokalnih zelenih poti. Se lahko kaj naučimo od rastlin za bolj solidarno prihodnost?

Publika doživlja zvočno delo preko posebej razvitih slušalk, ki kot orodje spekulirajo svet in slušno krajino prihodnosti. Svet postaja prehrupen, prenevaren za naša krhka ušesa, ki se niso uspela prilagoditi agresivnim frekvencam. Za preživetje v zunanjem prostoru bomo potrebovali slušalke, ki bodo utišale, a hkrati izostrile zvočno sliko in nas popeljale v želeno akustično pripoved.

Delo se predvaja na avtorskih AR (augmentirana realnost) slušalkah, ki so plod poglobljenega, inovativnega sodelovanja med umetnikom in razvijalci strojne ter programske opreme. AR slušalke omogočajo sočasno ojačano, binauralno poslušanje okolice in zvočno kompozicijo. Vsebujejo tudi FM sprejemni modul in vhod za EMS senzor.

Pot zvočnega sprehoda povezuje parka l’Orangerie v Strasbourgu in Tivoli v Ljubljani, oba zasnovana v času vladavine Napoleona. Naslovna fotografija je bila posneta v prekinjenem drevoredu, danes ujetim med cesto in železnico. Je del večjega kompleksa drevoredov v parku Tivoli, ki so jih zasnovali Francozi v obdobju Ilirskih provinc. Vokalistka, oblečena v narodno nošo, nosi avtorske AR slušalke in prisluškuje krajini.

Pričevanje udeleženke AR zvočnega sprehoda:

Še preden voda postane nekaj, kar moramo zaščititi, je snov sanjarjenja. V zvočnem sprehodu izhajamo iz zavedanja, da smo tudi sami nekakšna telesa vode in da je naša odgovornost do vode tesno povezana z našo odgovornostjo do tega, kako pomnimo in si predstavljamo svet. Voda kot element postane materialni prevodnik naših domišljijskih podob in podaljšek naših vezivnih tkiv.

Nanašamo se na deli Gastona Bachelarda in Ivana Iljiča, mislecev vode, ki sta trdila, da domišljija ni le zmožnost oblikovanja mentalnih podob, ampak utelešena zmožnost, ki nam omogoča ustvarjalno sobivanje s svetom. Bachelard piše, da je voda »oko sveta«. Ne le zato, ker odseva nebo, ampak ker se v njenih globinah zbirajo fragmenti preteklosti; globoka voda je tihi spomin, utelešeni simbol nenehnega naseljevanja preteklosti v sedanjost.

Potovali bomo od bistrih, pomladnih, rečnih voda, do težjih, gostih, spečih, mrtvih voda. Sprehajali se bomo med spevi, stihi, podobami, med časovnostmi različnih teles vode. Po površinskih tokovih v globine rečnih tal; od reke pozabe do jezera spominov. V obdobju nenehnega pretoka informacij, ljudi, valut, prometa, med šviganjem po brzici časa, bomo zgradili začasni pristan pri »mlaki, ki vsebuje ves svet«, v »trenutku sanj, ki vsebuje vso dušo«.

Odmevanje Palače mladih je zvočna delavnica, ki je nastala v sodelovanju Mladih zmajev in zavoda Cona. Program mladim omogoča praktično delo z zvokom, od spoznavanja opreme in osnov produkcije do terenskega snemanja ter skupne obdelave materiala.

Udeleženci skozi zvočni sprehod, snemanje in komponiranje razvijajo razumevanje akustične krajine nastajajočega centra Palača mladih. Nastali zvočni zapis je bil uporabljen kot podlaga za film Palača cukrarna in predstavljen tudi v razstavnem kontekstu.

Ko je pogreba konec, se trudimo čim prej pozabiti. Vse namenjamo življenju in ne smrti. Prej in potem za nas ne obstaja. Razen ko se zgodi. Takrat prepuščamo najbližje drugim. Včasih ni bilo tako.

Cilj zvočnega sprehoda je, da javni prostor odpremo vsemu tistemu, kar ne sme, ne more ali noče biti povedano, a je prisotno kot občutek.

Zakaj zid ločuje mrtve od živih?

Zvočni sprehod se začne in konča na istem mestu ter poteka kot skupna hoja, v kateri se prostor, glas in beseda prepletejo v razmislek o spominu, skupnosti in odnosu do smrti.

Ko je pogreba konec, se trudimo čim prej pozabiti. Vse namenjamo življenju in ne smrti. Prej in potem za nas ne obstaja. Razen ko se zgodi. Takrat prepuščamo najbližje drugim. Včasih ni bilo tako.

Cilj zvočnega sprehoda je, da javni prostor odpremo vsemu tistemu, kar ne sme, ne more ali noče biti povedano, a je prisotno kot občutek.

Zakaj zid ločuje mrtve od živih?

Zvočni sprehod se začne in konča na istem mestu ter poteka kot skupna hoja, v kateri se prostor, glas in beseda prepletejo v razmislek o spominu, skupnosti in odnosu do smrti.

Še preden voda postane nekaj, kar moramo zaščititi, je snov sanjarjenja. V zvočnem sprehodu izhajamo iz zavedanja, da smo tudi sami nekakšna telesa vode in da je naša odgovornost do vode tesno povezana z našo odgovornostjo do tega, kako pomnimo in si predstavljamo svet. Voda kot element postane materialni prevodnik naših domišljijskih podob in podaljšek naših vezivnih tkiv.

Nanašamo se na deli Gastona Bachelarda in Ivana Iljiča, mislecev vode, ki sta trdila, da domišljija ni le zmožnost oblikovanja mentalnih podob, ampak utelešena zmožnost, ki nam omogoča ustvarjalno sobivanje s svetom. Bachelard piše, da je voda »oko sveta«. Ne le zato, ker odseva nebo, ampak ker se v njenih globinah zbirajo fragmenti preteklosti; globoka voda je tihi spomin, utelešeni simbol nenehnega naseljevanja preteklosti v sedanjost.

Potovali bomo od bistrih, pomladnih, rečnih voda, do težjih, gostih, spečih, mrtvih voda. Sprehajali se bomo med spevi, stihi, podobami, med časovnostmi različnih teles vode. Po površinskih tokovih v globine rečnih tal; od reke pozabe do jezera spominov. V obdobju nenehnega pretoka informacij, ljudi, valut, prometa, med šviganjem po brzici časa, bomo zgradili začasni pristan pri »mlaki, ki vsebuje ves svet«, v »trenutku sanj, ki vsebuje vso dušo«.

Zvočni sprehod prepleta osebne spomine, sanjske pokrajine in brutalno resničnost vojne v Ukrajini. Zasnovan kot zvočni sprehod skozi mestni park se izmenjuje med realističnimi in nadrealnimi svetovi – resnične zgodbe pripoveduje skozi miselni svet ranjenega ukrajinskega vojaka. Posvečen je Parku Rastoče knjige in skozi večjezično pripovedovanje (v slovenščini in ukrajinščini) poslušalkam in poslušalcem približa raznolike literarne vire – ukrajinsko baročno poezijo Hryhorija Skovorode, slovensko modernistično prozo Ivana Cankarja, pristno krimskotatarsko pesem Alieja Kendzhe-Alija ter osebna pričevanja in zvočna okolja ljudi, ki trenutno živijo v Ukrajini in na zasedenih ukrajinskih ozemljih. Projekt osvetljuje napetosti med domom in izgnanstvom, koreninami in presaditvijo, preteklostjo in prihodnostjo. Združuje umetniški pristop z dokumentarno natančnostjo in poetično občutljivostjo.

Še preden voda postane nekaj, kar moramo zaščititi, je snov sanjarjenja. V zvočnem sprehodu izhajamo iz zavedanja, da smo tudi sami nekakšna telesa vode in da je naša odgovornost do vode tesno povezana z našo odgovornostjo do tega, kako pomnimo in si predstavljamo svet. Voda kot element postane materialni prevodnik naših domišljijskih podob in podaljšek naših vezivnih tkiv.

Nanašamo se na deli Gastona Bachelarda in Ivana Iljiča, mislecev vode, ki sta trdila, da domišljija ni le zmožnost oblikovanja mentalnih podob, ampak utelešena zmožnost, ki nam omogoča ustvarjalno sobivanje s svetom. Bachelard piše, da je voda »oko sveta«. Ne le zato, ker odseva nebo, ampak ker se v njenih globinah zbirajo fragmenti preteklosti; globoka voda je tihi spomin, utelešeni simbol nenehnega naseljevanja preteklosti v sedanjost.

Potovali bomo od bistrih, pomladnih, rečnih voda, do težjih, gostih, spečih, mrtvih voda. Sprehajali se bomo med spevi, stihi, podobami, med časovnostmi različnih teles vode. Po površinskih tokovih v globine rečnih tal; od reke pozabe do jezera spominov. V obdobju nenehnega pretoka informacij, ljudi, valut, prometa, med šviganjem po brzici časa, bomo zgradili začasni pristan pri »mlaki, ki vsebuje ves svet«, v »trenutku sanj, ki vsebuje vso dušo«.

Kako se spomniti dogodkov, ki jih želite pozabiti? Kako pripovedovati zgodbe, ki jih želite zamolčati? Kako postavljati vprašanja, na katera se bojite odgovorov? Kakšna je vloga zvoka in tišine pri zoperstavljanju nasilju, iskanju pravice in naših poskusih, da bi bili skupaj?

Zvočni sprehod je bil ustvarjen za potep po haaških sipinah. V njem so združeni osebni spomini, zgodovinski spomin kraja in premišljevanja o konceptu mesta miru in pravičnosti.

Predavanje obravnava čas kot ključno dramaturško kategorijo pri ustvarjanju prostorov zaznavanja, čudenja in uglaševanja. Avtorici razmišljata o časovnosti kot aktivnem dejavniku, ki strukturira izkušnjo, odpira možnosti za drugačne oblike pozornosti ter omogoča vzpostavljanje odnosnih in senzibilnih prostorov med udeleženkami, okoljem in dogodkom samim.

Projekt H2O Interface raziskuje vlogo vode v antropocenu ter poudarja njene povezave s človeškimi in nečloveškimi entitetami. Navdihnjen z delom Parlament stvari Bruna Latoura projekt izpodbija tradicionalne ločnice med naravnimi in družbenimi pojavi ter spodbuja razmislek o človeških in nečloveških akterjih kot delu večjih, hibridnih mrež.

V tem kontekstu voda nastopa kot aktivna udeleženka v medsebojno povezanih sistemih, zvočne ekologije pa so izpostavljene kot ključno sredstvo za razumevanje odnosov med živimi organizmi, vodo in predmeti. Zvočna umetnost razkriva kompleksne povezave, ki oblikujejo naše okolje, ter vodo predstavlja kot dinamično silo v prepletenih ekosistemih.

Kaj pomeni biti doma? Ali lahko prakse poslušanja povežemo s širšim občutkom doma? V prispevku avtorica povezuje koncept ekozofije Arneja Næssa s prakso zvočnih sprehodov in prakso povezanega poslušanja, kakor ga razume in razvija Abigail Gardner, da bi podala lastno interpretacijo pojma ruralnega futurizma (Leandro Pisano).

Zagovarja stališče, da zvočni sprehodi, ki jih izvajamo z namenom ustvarjanja novih povezav in novih čustvenih krogotokov, lahko prispevajo k razvoju izhodišč za večplastno dojemanje vezi med ljudmi in naravnim okoljem ter s tem k širjenju ideje ruralizma. Raziskuje občutke pripadnosti – gospodinjstvu, naravnemu okolju, skupnosti, osebi ali živalim – ki izhajajo iz praks povezanega poslušanja in zvočnih sprehodov, ter preučuje, kako ti prispevajo h globljemu razumevanju koncepta ekozofije.

Ruralni futurizem obravnava tudi z vidika občutljivega procesa čustev in vrednot, ki se odražajo v zvočnih praksah.

Umetnica za izhodišče raziskovanja in zvočnega potovanja izbere vremenski balon, ki se uporablja za meteorološka merjenja in napovedovanje vremena. Vsak dan se po vsem svetu v zrak spusti več kot 800 balonov, ki se, prepuščeni zračnemu tlaku, temperaturi, gostoti, pritisku in vetru, dvigajo v atmosfero.

Atmosferično imaginarno potovanje od tal v ozračje in nazaj se bo začelo pod grajsko vzpenjačo, s katero se bomo povzpeli na Ljubljanski grad. Ko bomo dovolj visoko, bomo odpotovali še dlje. Sledili bomo napetosti in spremembam vse do maksimalne točke raztezanja, ki vodi v prelom – pok in pad. Nato se bomo z vzpenjačo vrnili nazaj pod vznožje gradu.

Štiridesetminutna zvočna kompozicija bo vsebovala zvočne posnetke meteoroloških instrumentov, terenske in studijske posnetke, intervjuje s strokovnjaki na tem področju ter sledenje poti balona z opazovalcem, ki ga spušča, mu sledi in zbira podatke. Sledili bomo metaforičnemu izpustu, dviganju, raztezanju, poku, padanju in pristanku. Temu zvočnemu potovanju bo sledil tudi umetničin glas, ki bo še dodatno preizpraševal trenutke sprememb, transformacij, smeri, hitrosti, gostote, temperatur, vlažnosti, vetrov itn.

Slojevitost zvočnega materiala bo enkrat spominjala na sanje, drugič na dokumentacijo znanstvene discipline. Odražala se bo v intimnih, fizičnih, slušnih in taktilnih dražljajih, ki bodo ustvarjali slojevito senzorično izkušnjo.

Združenje Muzofil predstavlja sodobno solinarstvo, kot ga izvajajo na solnem polju N19 na območju Lere. Vsebina se osredotoča na aktualne prakse pridelave soli ter na razumevanje sezonskega dela v kontekstu krajinskega parka Sečoveljske soline.

Predstavitev vključuje ogled kratkega eksperimentalno-dokumentarnega filma SOLzaSOL avtorice Hane Vodeb, ki ponuja vpogled v delovne procese in razmere sodobnega solinarstva. Dogodek se zaključi s poetičnim performativnim priposluhom presenečenja, pripravljenim v sodelovanju z združenjem na pobudo zavoda Cona.

Predstavitev raziskuje koncept »zvočne solastalgije« s pomočjo terenskega dela, opravljenega na grškem otoku Samotraki, kjer se skozi spremenljivo okoljsko in kulturno zvočno krajino razkrivajo globoke vezi med krajem, spominom in identiteto. Z uporabo metod hoje-z in poslušanja-z dokumentiram, kako se prebivalci istovetijo z naravnimi zvoki svojega okolja ‒ valov, vetrov, kozjih zvoncev ‒ in kako ti kot odmevi zazvenijo v njihovih mislih. Predavanje vabi udeleženke in udeležence k razmisleku o tem, kako se gibanje, prostor in poslušanje prepletajo ter ustvarjajo priložnosti za motrenje čustvenih in ekoloških razsežnosti zvoka v prehajanju.

Pot vodi po območju Lere, ki obsega 294 hektarjev in je razdeljeno na območje kristalizacije ter območje za zgoščevanje morske vode. Sprehod poteka po 1,3 kilometra dolgi poti, ki povezuje kanal Sv. Jerneja s kanalom Grando.

Med sprehodom se udeleženke_ci seznanijo z načinom pridelovanja soli, ki temelji na srednjeveški tradiciji, ter z delovanjem solin kot kulturne krajine in žive dediščine.

Kako slišati onkraj zvoka in kaj pomeni naučiti se poslušati na različne načine?

Na podlagi akustične epistemologije, spekulativne filozofije zaznavanja ter stanj zbranega poslušanja delo raziskuje poslušanje kot kompleksno dejanje, pri čemer je poudarek na raznolikosti slišanja tistega, kar je izraženo kot instanca, ki je hkrati individualna in kolektivna. Udeleženke_ci so usmerjeni k načinom hoje, pristopanja k prostorom ter zaznavanja okolice in zvokov, pri čemer raziskujejo pojme poglobljenega poslušanja onkraj golega prepoznavanja zvočnih virov.

Ob obisku Muzeja solinarstva se obiskovalke in obiskovalci seznanijo z zgodovino in dediščino solinarske dejavnosti ter z razvojem tradicionalnih znanj, praks in vsakdanjega dela solinarjev. Predstavitev osvetli tudi nastanek muzeja kot varuha snovne in nesnovne dediščine ter spremembe njegovega delovanja skozi čas, v dialogu z naravnim okoljem, varstvom krajine in sodobnimi pristopi k ohranjanju kulturne dediščine.

Ob upočasnjenem premikanju vzdolž struge reke Dragonje proti njenemu izlivu v morje se udeleženke_ci seznanijo s habitatom Krajinskega parka Sečoveljske soline, njegovim pomenom in nujnostjo ohranjanja, s pticami, ki jih je na tem območju mogoče srečati, ter z načini prepoznavanja njihovih najpogostejših pesmi.

Projekt skozi hojo in poslušanje povezuje terensko opazovanje, akustično zaznavo in ekološko znanje ter odpira prostor za poglobljeno razumevanje odnosa med krajino, zvočnostjo in biotsko raznovrstnostjo.

Hoja do kraja moči je umetniški prispevek, v katerem avtorica raziskuje hojo kot politično-somatsko prakso, pri kateri telo vstopa v odnos z ozemljem, ekosistemom in kolektivno prisotnostjo, v svojem bistvu pa ponuja kraj za javna srečevanja – začasno skupnost.

Projekt se odvija skozi prakso, ki temelji na treh osnovnih dejanjih: dihanju, hoji in mirovanju. K njim pristopa kot h »koreopolitičnim« gestam – gibom s politično in poetično močjo, ki oblikujejo človekovo zavest o sebi v povezavi s krajem. Ta dejanja, poleg običajne funkcije, ki jo imajo, odpirajo prostor za poglobljen razmislek in vabijo sodelujoče k drugačnemu naseljevanju svojih teles in pozornejšemu poslušanju krajin, skozi katere se gibljejo. S tem Hoja do kraja moči postane vaja v navzočnosti, preusmerjanju zaznavanja in ponovnem vzpostavljanju skupnega gibanja kot estetske in politične geste.