Vir dogodkov Cona

Večkanalna zvočna instalacija Stekleno nebo intermedijskega umetnika Marka Batista je nadaljevanje njegovega raziskovanja sodobne, postfaktične družbe v odnosu do tehnološkega napredka ter razmerij v trikotniku družba, narava in tehnologija, umeščenih v kontekst ekokritičnega diskurza, okoljskih politik in aktualnih humanističnih konceptov, kot so narava, antropocen in kolonialna kapitalistična matrica.

Delo se navezuje na umetnikove prejšnje projekte, zlasti na Fluidne delce vulkanskega pepela, kjer kljub odsotnosti človeške figure jasno zaznamo njeno posredno prisotnost skozi opustošeno krajino in sledi (post)humanoidov. V središču razstave sta dva precizno izdelana interaktivna, hibridna vizualno-zvočna objekta, prototipa distopičnega habitata prihodnosti, s katerima umetnik delo obravnava na simbolni in praktični ravni.

Instalacija je sestavljena iz vizualnega in zvočnega dela. Vizualni del tvori dvodelna mimetična instalacija s postnaravnim okoljem, ustvarjenim s 3D-tiskom, v katerem se vzpostavlja dialog med urbanim in ruralnim habitatom. Zvočni ustroj temelji na elektrolizi toksičnih spojin, ki v razširjenem elektronskem sistemu skozi procese samooscilacije in ekstrakcije proizvajajo zvočno sliko. Z umeščanjem agentnosti v materijo delo ostaja odprto v postajanju in dopušča nepredvidljivost.

Bioakustična skupina Jata C v delu Kronolit, sestavljenem iz kompleksne večkanalne zvočne kompozicije in instalacije kamnitih plošč, raziskuje zvočnost in časovne razsežnosti kamnitih struktur ter njihovo trajnost in soodvisnost s človekom.

Zvočne materiale za kompozicijo so umetniki pridobili s pomočjo terenskih posnetkov različnih lokacij in kamnolomov. Instalacija, kot senzorni podaljšek človeških tipal, pa služi kot kamnit instrument, s katerim kompozicijo in same vibracije kamna preko transducerjev v povratni zanki vračajo v njegovo materialnost. Tekom produkcije dela so umetniki sodelovali z znanstveniki s področja mikropaleontologije, geologije in fizike ter podpornikom projekta, podjetjem Marmor Hotavlje.

beepblip [Ida Hiršenfelder], članica skupine Jata C, je o delu zapisala:

Misliti geološki čas, čas kotalečega kamna, čas litosfere, čas kontinentov je misliti lastno majhnost, prašnost, minljivost … Morda lahko prav s to mislijo zaobidemo norost človeškega izčrpavanja Zemlje, se čudimo njeni mogočni krhkosti, spoštujemo neštete entitete, ki so jo oblikovale v nestalnem prostoru in eonih časa. Kamenine gora so bile nekoč na dnu morja. Organsko komponento prsti so s presnovo proizvedle bakterije. Del apnenca na Zemlji so iz sebe iztisnili kokolitofori, enocelične alge. Tako kot mi so hkrati živi in mrtvi, hkrati organski in anorganski. Vemo, da je razlikovanje nepotrebno; in vendar je pomembno, kateri svet sveti svet.[1] Stežka najdemo prostor na planetu, ki ga ne bi upravljal človek ali vsaj vplival na njegove spremembe. Svetiti drugačen svet, v katerem vlada vzajemnost in ne oblastništvo, zahteva ponotranjenje drugačnih vprašanj. Jata C se vpraša: »Kako lahko slišimo kamen in njegove eone?«

[1] Donna J. Haraway. Staying with Trouble: Making Kin in the Chthulucene. Durham and London: Duke University Press, 2016, str. 35. “It matters what worlds world worlds. It matters what stories tell stories.”

Večkanalna zvočna instalacija

V zvočnem dogodku skupina Jata C v živo interpretira delo Kronolit po vnaprej zasnovani partituri, ki vključuje prostor za improvizacijo. Z uporabo večkanalnega prostorskega sistema zvok prehaja med skalami in zidovi, vibrira v kamnitih ploščah in ustvarja občutek neposredne prisotnosti geološkega časa.

Zvočni dogodek v živo

Instalacija v omogoča obiskovalcem vstop v kamniti resonančni prostor, kjer zvočna fabula odpira izkušnjo drugačne zaznave časa – počasnega, masivnega, vseobsegajočega. Skladba prepleta zvoke lomljenja, drobljenja, vibriranja in oddaljenega odmeva – vse to vpet v narativ o Zemlji, ki si ritme ne izposoja od človeka, temveč jih oblikuje v eonih.

Večkanalna zvočna instalacija Stekleno nebo intermedijskega umetnika Marka Batista je nadaljevanje njegovega raziskovanja sodobne, postfaktične družbe v odnosu do tehnološkega napredka ter razmerij v trikotniku družba, narava in tehnologija, umeščenih v kontekst ekokritičnega diskurza, okoljskih politik in aktualnih humanističnih konceptov, kot so narava, antropocen in kolonialna kapitalistična matrica.

Delo se navezuje na umetnikove prejšnje projekte, zlasti na Fluidne delce vulkanskega pepela, kjer kljub odsotnosti človeške figure jasno zaznamo njeno posredno prisotnost skozi opustošeno krajino in sledi (post)humanoidov. V središču razstave sta dva precizno izdelana interaktivna, hibridna vizualno-zvočna objekta, prototipa distopičnega habitata prihodnosti, s katerima umetnik delo obravnava na simbolni in praktični ravni.

Instalacija je sestavljena iz vizualnega in zvočnega dela. Vizualni del tvori dvodelna mimetična instalacija s postnaravnim okoljem, ustvarjenim s 3D-tiskom, v katerem se vzpostavlja dialog med urbanim in ruralnim habitatom. Zvočni ustroj temelji na elektrolizi toksičnih spojin, ki v razširjenem elektronskem sistemu skozi procese samooscilacije in ekstrakcije proizvajajo zvočno sliko. Z umeščanjem agentnosti v materijo delo ostaja odprto v postajanju in dopušča nepredvidljivost.

Delo Robertine Šebjanič prikazuje zvočnost morja v navpičnem pasu globoko pod in nad gladino. S pomenljivim naslovom umetnica naslavlja eno najglobljih točk v južnem Jadranu ter prinaša sporočilo o empatiji in solidarnosti v sobivanju z vsemi več-kot-človeškimi bitji in ekosistemi. Poetično zvočno-vizualno delo vabi k potopitveni izkušnji doživljanja razstave. Umetnica v svojem celotnem opusu raziskovalnih zvočno-vizualnih del spodbuja obiskovalke_ce k razmisleku o našem vplivu na morja.

Linija | +1233 m –1233 m je poetično zvočno-vizualno delo, ki prikazuje zvočnost morja v navpičnem pasu globoko pod in nad gladino morja ter spodbuja obiskovalko_ca k razmisleku o novih ekoloških realnostih v času antropocena. Vertikalno gibanje med plastmi v morju je ena največjih selitvenih poti v morskem svetu, ki jo vsak dan opravi na milijone živali v vseh svetovnih oceanih in morjih. Poteka dnevno in sezonsko, kar pomeni neprestano sinhronizirano gibanje med površinskimi in globokimi plastmi oceana. V pričujočem projektu avtorica simbolično naslavlja tovrstno gibanje z eno najglobljih točk v južnem Jadranu (–1233 m).

Jedro pričujočega intermedijskega dela tvori koncept empatije in solidarnosti v sobivanju z entitetami, ki so več kot človeške. Kot protiutež temu umetnica poudarja pomembnost odnosa do okolja, ki si ga delimo z Drugim, in spodbuja kritičen razmislek o njegovi ekološki ranljivosti.

Delo je oblikovano iz nabora podatkov o temperaturi, slanosti in trdoti voda južnega Jadrana v zadnjih 30 letih ter meritev, ki jih je umetnica izvedla med letoma 2021 in 2022 ter jih preučila s pomočjo sodelavcev Inštituta za morske in obalne raziskave Univerze v Dubrovniku ter strokovnjakinje za umetno inteligenco Tanje Minarik. S sonifikacijo podatkovnih baz bio-geo-kemičnih vplivov na dnevne vertikalne migracije in z uporabo lastnih zvočnih posnetkov, pridobljenih pod in nad vodno gladino, umetnica razkriva neraziskana sonorična okolja morskih globin ter jih v dialogu prepleta z zračnostjo krajine nad morsko gladino.

Delo Robertine Šebjanič prikazuje zvočnost morja v navpičnem pasu globoko pod in nad gladino. S pomenljivim naslovom umetnica naslavlja eno najglobljih točk v južnem Jadranu ter prinaša sporočilo o empatiji in solidarnosti v sobivanju z vsemi več-kot-človeškimi bitji in ekosistemi. Poetično zvočno-vizualno delo vabi k potopitveni izkušnji doživljanja razstave. Umetnica v svojem celotnem opusu raziskovalnih zvočno-vizualnih del spodbuja obiskovalke_ce k razmisleku o našem vplivu na morja.

Linija | +1233 m –1233 m je poetično zvočno-vizualno delo, ki prikazuje zvočnost morja v navpičnem pasu globoko pod in nad gladino morja ter spodbuja obiskovalko_ca k razmisleku o novih ekoloških realnostih v času antropocena. Vertikalno gibanje med plastmi v morju je ena največjih selitvenih poti v morskem svetu, ki jo vsak dan opravi na milijone živali v vseh svetovnih oceanih in morjih. Poteka dnevno in sezonsko, kar pomeni neprestano sinhronizirano gibanje med površinskimi in globokimi plastmi oceana. V pričujočem projektu avtorica simbolično naslavlja tovrstno gibanje z eno najglobljih točk v južnem Jadranu (–1233 m).

Jedro pričujočega intermedijskega dela tvori koncept empatije in solidarnosti v sobivanju z entitetami, ki so več kot človeške. Kot protiutež temu umetnica poudarja pomembnost odnosa do okolja, ki si ga delimo z Drugim, in spodbuja kritičen razmislek o njegovi ekološki ranljivosti.

Delo je oblikovano iz nabora podatkov o temperaturi, slanosti in trdoti voda južnega Jadrana v zadnjih 30 letih ter meritev, ki jih je umetnica izvedla med letoma 2021 in 2022 ter jih preučila s pomočjo sodelavcev Inštituta za morske in obalne raziskave Univerze v Dubrovniku ter strokovnjakinje za umetno inteligenco Tanje Minarik. S sonifikacijo podatkovnih baz bio-geo-kemičnih vplivov na dnevne vertikalne migracije in z uporabo lastnih zvočnih posnetkov, pridobljenih pod in nad vodno gladino, umetnica razkriva neraziskana sonorična okolja morskih globin ter jih v dialogu prepleta z zračnostjo krajine nad morsko gladino.

Večkanalna zvočna instalacija Stekleno nebo intermedijskega umetnika Marka Batista je nadaljevanje njegovega raziskovanja sodobne, postfaktične družbe v odnosu do tehnološkega napredka ter razmerij v trikotniku družba, narava in tehnologija, umeščenih v kontekst ekokritičnega diskurza, okoljskih politik in aktualnih humanističnih konceptov, kot so narava, antropocen in kolonialna kapitalistična matrica.

Delo se navezuje na umetnikove prejšnje projekte, zlasti na Fluidne delce vulkanskega pepela, kjer kljub odsotnosti človeške figure jasno zaznamo njeno posredno prisotnost skozi opustošeno krajino in sledi (post)humanoidov. V središču razstave sta dva precizno izdelana interaktivna, hibridna vizualno-zvočna objekta, prototipa distopičnega habitata prihodnosti, s katerima umetnik delo obravnava na simbolni in praktični ravni.

Instalacija je sestavljena iz vizualnega in zvočnega dela. Vizualni del tvori dvodelna mimetična instalacija s postnaravnim okoljem, ustvarjenim s 3D-tiskom, v katerem se vzpostavlja dialog med urbanim in ruralnim habitatom. Zvočni ustroj temelji na elektrolizi toksičnih spojin, ki v razširjenem elektronskem sistemu skozi procese samooscilacije in ekstrakcije proizvajajo zvočno sliko. Z umeščanjem agentnosti v materijo delo ostaja odprto v postajanju in dopušča nepredvidljivost.

Bioakustična skupina Jata C v delu Kronolit, sestavljenem iz kompleksne večkanalne zvočne kompozicije in instalacije kamnitih plošč, raziskuje zvočnost in časovne razsežnosti kamnitih struktur ter njihovo trajnost in soodvisnost s človekom.

Zvočne materiale za kompozicijo so umetniki pridobili s pomočjo terenskih posnetkov različnih lokacij in kamnolomov. Instalacija, kot senzorni podaljšek človeških tipal, pa služi kot kamnit instrument, s katerim kompozicijo in same vibracije kamna preko transducerjev v povratni zanki vračajo v njegovo materialnost. Tekom produkcije dela so umetniki sodelovali z znanstveniki s področja mikropaleontologije, geologije in fizike ter podpornikom projekta, podjetjem Marmor Hotavlje.

beepblip [Ida Hiršenfelder], članica skupine Jata C, je o delu zapisala:

Misliti geološki čas, čas kotalečega kamna, čas litosfere, čas kontinentov je misliti lastno majhnost, prašnost, minljivost … Morda lahko prav s to mislijo zaobidemo norost človeškega izčrpavanja Zemlje, se čudimo njeni mogočni krhkosti, spoštujemo neštete entitete, ki so jo oblikovale v nestalnem prostoru in eonih časa. Kamenine gora so bile nekoč na dnu morja. Organsko komponento prsti so s presnovo proizvedle bakterije. Del apnenca na Zemlji so iz sebe iztisnili kokolitofori, enocelične alge. Tako kot mi so hkrati živi in mrtvi, hkrati organski in anorganski. Vemo, da je razlikovanje nepotrebno; in vendar je pomembno, kateri svet sveti svet.[1] Stežka najdemo prostor na planetu, ki ga ne bi upravljal človek ali vsaj vplival na njegove spremembe. Svetiti drugačen svet, v katerem vlada vzajemnost in ne oblastništvo, zahteva ponotranjenje drugačnih vprašanj. Jata C se vpraša: »Kako lahko slišimo kamen in njegove eone?«

[1] Donna J. Haraway. Staying with Trouble: Making Kin in the Chthulucene. Durham and London: Duke University Press, 2016, str. 35. “It matters what worlds world worlds. It matters what stories tell stories.”

Večkanalna zvočna instalacija

V zvočnem dogodku skupina Jata C v živo interpretira delo Kronolit po vnaprej zasnovani partituri, ki vključuje prostor za improvizacijo. Z uporabo večkanalnega prostorskega sistema zvok prehaja med skalami in zidovi, vibrira v kamnitih ploščah in ustvarja občutek neposredne prisotnosti geološkega časa.

Zvočni dogodek v živo

Instalacija v omogoča obiskovalcem vstop v kamniti resonančni prostor, kjer zvočna fabula odpira izkušnjo drugačne zaznave časa – počasnega, masivnega, vseobsegajočega. Skladba prepleta zvoke lomljenja, drobljenja, vibriranja in oddaljenega odmeva – vse to vpet v narativ o Zemlji, ki si ritme ne izposoja od človeka, temveč jih oblikuje v eonih.

Večkanalna zvočna instalacija Stekleno nebo intermedijskega umetnika Marka Batista je nadaljevanje njegovega raziskovanja sodobne, postfaktične družbe v odnosu do tehnološkega napredka ter razmerij v trikotniku družba, narava in tehnologija, umeščenih v kontekst ekokritičnega diskurza, okoljskih politik in aktualnih humanističnih konceptov, kot so narava, antropocen in kolonialna kapitalistična matrica.

Delo se navezuje na umetnikove prejšnje projekte, zlasti na Fluidne delce vulkanskega pepela, kjer kljub odsotnosti človeške figure jasno zaznamo njeno posredno prisotnost skozi opustošeno krajino in sledi (post)humanoidov. V središču razstave sta dva precizno izdelana interaktivna, hibridna vizualno-zvočna objekta, prototipa distopičnega habitata prihodnosti, s katerima umetnik delo obravnava na simbolni in praktični ravni.

Instalacija je sestavljena iz vizualnega in zvočnega dela. Vizualni del tvori dvodelna mimetična instalacija s postnaravnim okoljem, ustvarjenim s 3D-tiskom, v katerem se vzpostavlja dialog med urbanim in ruralnim habitatom. Zvočni ustroj temelji na elektrolizi toksičnih spojin, ki v razširjenem elektronskem sistemu skozi procese samooscilacije in ekstrakcije proizvajajo zvočno sliko. Z umeščanjem agentnosti v materijo delo ostaja odprto v postajanju in dopušča nepredvidljivost.

Bioakustična skupina Jata C v delu Kronolit, sestavljenem iz kompleksne večkanalne zvočne kompozicije in instalacije kamnitih plošč, raziskuje zvočnost in časovne razsežnosti kamnitih struktur ter njihovo trajnost in soodvisnost s človekom.

Zvočne materiale za kompozicijo so umetniki pridobili s pomočjo terenskih posnetkov različnih lokacij in kamnolomov. Instalacija, kot senzorni podaljšek človeških tipal, pa služi kot kamnit instrument, s katerim kompozicijo in same vibracije kamna preko transducerjev v povratni zanki vračajo v njegovo materialnost. Tekom produkcije dela so umetniki sodelovali z znanstveniki s področja mikropaleontologije, geologije in fizike ter podpornikom projekta, podjetjem Marmor Hotavlje.

beepblip [Ida Hiršenfelder], članica skupine Jata C, je o delu zapisala:

Misliti geološki čas, čas kotalečega kamna, čas litosfere, čas kontinentov je misliti lastno majhnost, prašnost, minljivost … Morda lahko prav s to mislijo zaobidemo norost človeškega izčrpavanja Zemlje, se čudimo njeni mogočni krhkosti, spoštujemo neštete entitete, ki so jo oblikovale v nestalnem prostoru in eonih časa. Kamenine gora so bile nekoč na dnu morja. Organsko komponento prsti so s presnovo proizvedle bakterije. Del apnenca na Zemlji so iz sebe iztisnili kokolitofori, enocelične alge. Tako kot mi so hkrati živi in mrtvi, hkrati organski in anorganski. Vemo, da je razlikovanje nepotrebno; in vendar je pomembno, kateri svet sveti svet.[1] Stežka najdemo prostor na planetu, ki ga ne bi upravljal človek ali vsaj vplival na njegove spremembe. Svetiti drugačen svet, v katerem vlada vzajemnost in ne oblastništvo, zahteva ponotranjenje drugačnih vprašanj. Jata C se vpraša: »Kako lahko slišimo kamen in njegove eone?«

[1] Donna J. Haraway. Staying with Trouble: Making Kin in the Chthulucene. Durham and London: Duke University Press, 2016, str. 35. “It matters what worlds world worlds. It matters what stories tell stories.”

Večkanalna zvočna instalacija

V zvočnem dogodku skupina Jata C v živo interpretira delo Kronolit po vnaprej zasnovani partituri, ki vključuje prostor za improvizacijo. Z uporabo večkanalnega prostorskega sistema zvok prehaja med skalami in zidovi, vibrira v kamnitih ploščah in ustvarja občutek neposredne prisotnosti geološkega časa.

Zvočni dogodek v živo

Instalacija v omogoča obiskovalcem vstop v kamniti resonančni prostor, kjer zvočna fabula odpira izkušnjo drugačne zaznave časa – počasnega, masivnega, vseobsegajočega. Skladba prepleta zvoke lomljenja, drobljenja, vibriranja in oddaljenega odmeva – vse to vpet v narativ o Zemlji, ki si ritme ne izposoja od človeka, temveč jih oblikuje v eonih.

Bioakustična skupina Jata C v delu Kronolit, sestavljenem iz kompleksne večkanalne zvočne kompozicije in instalacije kamnitih plošč, raziskuje zvočnost in časovne razsežnosti kamnitih struktur ter njihovo trajnost in soodvisnost s človekom.

Zvočne materiale za kompozicijo so umetniki pridobili s pomočjo terenskih posnetkov različnih lokacij in kamnolomov. Instalacija, kot senzorni podaljšek človeških tipal, pa služi kot kamnit instrument, s katerim kompozicijo in same vibracije kamna preko transducerjev v povratni zanki vračajo v njegovo materialnost. Tekom produkcije dela so umetniki sodelovali z znanstveniki s področja mikropaleontologije, geologije in fizike ter podpornikom projekta, podjetjem Marmor Hotavlje.

beepblip [Ida Hiršenfelder], članica skupine Jata C, je o delu zapisala:

Misliti geološki čas, čas kotalečega kamna, čas litosfere, čas kontinentov je misliti lastno majhnost, prašnost, minljivost … Morda lahko prav s to mislijo zaobidemo norost človeškega izčrpavanja Zemlje, se čudimo njeni mogočni krhkosti, spoštujemo neštete entitete, ki so jo oblikovale v nestalnem prostoru in eonih časa. Kamenine gora so bile nekoč na dnu morja. Organsko komponento prsti so s presnovo proizvedle bakterije. Del apnenca na Zemlji so iz sebe iztisnili kokolitofori, enocelične alge. Tako kot mi so hkrati živi in mrtvi, hkrati organski in anorganski. Vemo, da je razlikovanje nepotrebno; in vendar je pomembno, kateri svet sveti svet.[1] Stežka najdemo prostor na planetu, ki ga ne bi upravljal človek ali vsaj vplival na njegove spremembe. Svetiti drugačen svet, v katerem vlada vzajemnost in ne oblastništvo, zahteva ponotranjenje drugačnih vprašanj. Jata C se vpraša: »Kako lahko slišimo kamen in njegove eone?«

[1] Donna J. Haraway. Staying with Trouble: Making Kin in the Chthulucene. Durham and London: Duke University Press, 2016, str. 35. “It matters what worlds world worlds. It matters what stories tell stories.”

Večkanalna zvočna instalacija

V zvočnem dogodku skupina Jata C v živo interpretira delo Kronolit po vnaprej zasnovani partituri, ki vključuje prostor za improvizacijo. Z uporabo večkanalnega prostorskega sistema zvok prehaja med skalami in zidovi, vibrira v kamnitih ploščah in ustvarja občutek neposredne prisotnosti geološkega časa.

Zvočni dogodek v živo

Instalacija v omogoča obiskovalcem vstop v kamniti resonančni prostor, kjer zvočna fabula odpira izkušnjo drugačne zaznave časa – počasnega, masivnega, vseobsegajočega. Skladba prepleta zvoke lomljenja, drobljenja, vibriranja in oddaljenega odmeva – vse to vpet v narativ o Zemlji, ki si ritme ne izposoja od človeka, temveč jih oblikuje v eonih.

Ambisonični zvočni dogodek in večkanalna zvočna instalacija

Zvočno delo Duh dreves | Dotik spekulira o zvočni komponenti življenja dreves in prevprašuje preplet posameznega dela rastline s kolonijo organizmov in skupnostjo gozda. Zvočni posnetki dajejo glas življenju drevesa v njegovem letnem in življenjskem ciklu, ki se začne in konča s tišino. Tišino pred spomladanskim pretokom drevesnih sokov in tišino po uničenju zaradi klimatskih sprememb, suše, požarov. Brane Zorman je z delom Duh dreves I Dotik med tremi prejemniki nagrade Palma Ars Acustica 2022. O konceptualizaciji dela v pdf knjižici (mogoč je nakup tiskane verzije) na tej povezavi.

Avtor namenja posebno pozornost dotiku drevesa; kot obliki skrbi in zavedanja sobivanja z rastlinami in na drugi strani destruktivnemu dotiku okoljskega uničenja. Od zvokov dotikanja debla, drgnjenja vej, drobljenja odpadlega lubja, listov, vetra v krošnjah, vode, ki napaja korenine, avtor zvočno prehaja skozi fizični obstoj drevesa. Vse tja do lomljenja vej, podiranja dreves in ognja, ki kot opozorilo pred prihajajočo sušo grobo zareže v habitat gozda.

Zvočni dogodek v živo

Brane Zorman v živo izvaja predelano verzijo skladbe Duh dreves | Dotik, ki je nastajala v različnih fazah in intenziteti skozi dve leti. Dogodek temelji na prostorski ambisonični tehnologiji in uporabi Silent Disco opreme, ki vključuje več mikro FM oddajnikov in slušalk kratkega dometa na različnih frekvencah. Zvok obiskovalke_ce obda z vseh strani, ustvarjajoč intenzivno sonično izkušnjo, kjer se zvoki prelivajo, premikajo in preoblikujejo v 360° sferičnem prostoru. Ambisonični sistem omogoča umetniku, da manipulira s prostorskimi plastmi zvoka ter jih hkrati posreduje tudi prek običajnih stereo slušalk. Poslušanje tako postane večdimenzionalno doživetje, ki briše meje med poslušalcem in zvočnim prostorom.

Umetniška instalacija

Instalacija prikazuje, raziskuje in beleži spremembe električne prevodnosti, ki so posledica intenzivnega sušenja posameznih rezin debla. Prek toplotnih, električnih in nihajnih senzorjev in pretvornikov pretvarja parametre v vizualno in slišno obliko. Rezine se sušijo in pokajo. Naseljujejo jih mikrobi, plesni, drevesne gobe in v tem procesu razkrajanja spreminjajo svojo obliko. Na simbolnem nivoju nas novo nastale drevesne strukture soočajo s pomanjkanjem vode in vlage. Skladba s posnetimi in obdelanimi zvoki dreves, ki nastajajo tako znotraj samega organizma kot tudi ob dotiku človeka in okolja, ustvarja čustveno in dramatično glasbeno fabulo, nabito z naravnimi in ojačanimi zvoki, ki se energično spajajo in prepletajo. Dinamična osemkanalna prostorska postavitev vsrka poslušalca v središče zvočnega dogajanja.

 

Bioakustična skupina Jata C v delu Kronolit, sestavljenem iz kompleksne večkanalne zvočne kompozicije in instalacije kamnitih plošč, raziskuje zvočnost in časovne razsežnosti kamnitih struktur ter njihovo trajnost in soodvisnost s človekom.

Zvočne materiale za kompozicijo so umetniki pridobili s pomočjo terenskih posnetkov različnih lokacij in kamnolomov. Instalacija, kot senzorni podaljšek človeških tipal, pa služi kot kamnit instrument, s katerim kompozicijo in same vibracije kamna preko transducerjev v povratni zanki vračajo v njegovo materialnost. Tekom produkcije dela so umetniki sodelovali z znanstveniki s področja mikropaleontologije, geologije in fizike ter podpornikom projekta, podjetjem Marmor Hotavlje.

beepblip [Ida Hiršenfelder], članica skupine Jata C, je o delu zapisala:

Misliti geološki čas, čas kotalečega kamna, čas litosfere, čas kontinentov je misliti lastno majhnost, prašnost, minljivost … Morda lahko prav s to mislijo zaobidemo norost človeškega izčrpavanja Zemlje, se čudimo njeni mogočni krhkosti, spoštujemo neštete entitete, ki so jo oblikovale v nestalnem prostoru in eonih časa. Kamenine gora so bile nekoč na dnu morja. Organsko komponento prsti so s presnovo proizvedle bakterije. Del apnenca na Zemlji so iz sebe iztisnili kokolitofori, enocelične alge. Tako kot mi so hkrati živi in mrtvi, hkrati organski in anorganski. Vemo, da je razlikovanje nepotrebno; in vendar je pomembno, kateri svet sveti svet.[1] Stežka najdemo prostor na planetu, ki ga ne bi upravljal človek ali vsaj vplival na njegove spremembe. Svetiti drugačen svet, v katerem vlada vzajemnost in ne oblastništvo, zahteva ponotranjenje drugačnih vprašanj. Jata C se vpraša: »Kako lahko slišimo kamen in njegove eone?«

[1] Donna J. Haraway. Staying with Trouble: Making Kin in the Chthulucene. Durham and London: Duke University Press, 2016, str. 35. “It matters what worlds world worlds. It matters what stories tell stories.”

Večkanalna zvočna instalacija

V zvočnem dogodku skupina Jata C v živo interpretira delo Kronolit po vnaprej zasnovani partituri, ki vključuje prostor za improvizacijo. Z uporabo večkanalnega prostorskega sistema zvok prehaja med skalami in zidovi, vibrira v kamnitih ploščah in ustvarja občutek neposredne prisotnosti geološkega časa.

Zvočni dogodek v živo

Instalacija v omogoča obiskovalcem vstop v kamniti resonančni prostor, kjer zvočna fabula odpira izkušnjo drugačne zaznave časa – počasnega, masivnega, vseobsegajočega. Skladba prepleta zvoke lomljenja, drobljenja, vibriranja in oddaljenega odmeva – vse to vpet v narativ o Zemlji, ki si ritme ne izposoja od človeka, temveč jih oblikuje v eonih.

parkŽur je delavnica na prostem, v kateri udeleženci skozi vodeno poslušanje in opazovanje prostora spoznavajo sodobne umetniške pristope k raziskovanju narave. Program spodbuja skupinsko sodelovanje, senzibilizacijo za okolje in aktivno zaznavanje zvoka.

Delavnica poteka s sistemom silent disco: mentor vodi skupino prek slušalk in mikrofona, zvočni material pa se dopolnjuje z nalogami in pogovorom. Udeleženci skozi izbrane primere zvočnih umetniških del razvijajo pozornost do prostora in medsebojnega sodelovanja.

Večkanalna zvočna instalacija Stekleno nebo intermedijskega umetnika Marka Batista je nadaljevanje njegovega raziskovanja sodobne, postfaktične družbe v odnosu do tehnološkega napredka ter razmerij v trikotniku družba, narava in tehnologija, umeščenih v kontekst ekokritičnega diskurza, okoljskih politik in aktualnih humanističnih konceptov, kot so narava, antropocen in kolonialna kapitalistična matrica.

Delo se navezuje na umetnikove prejšnje projekte, zlasti na Fluidne delce vulkanskega pepela, kjer kljub odsotnosti človeške figure jasno zaznamo njeno posredno prisotnost skozi opustošeno krajino in sledi (post)humanoidov. V središču razstave sta dva precizno izdelana interaktivna, hibridna vizualno-zvočna objekta, prototipa distopičnega habitata prihodnosti, s katerima umetnik delo obravnava na simbolni in praktični ravni.

Instalacija je sestavljena iz vizualnega in zvočnega dela. Vizualni del tvori dvodelna mimetična instalacija s postnaravnim okoljem, ustvarjenim s 3D-tiskom, v katerem se vzpostavlja dialog med urbanim in ruralnim habitatom. Zvočni ustroj temelji na elektrolizi toksičnih spojin, ki v razširjenem elektronskem sistemu skozi procese samooscilacije in ekstrakcije proizvajajo zvočno sliko. Z umeščanjem agentnosti v materijo delo ostaja odprto v postajanju in dopušča nepredvidljivost.

Zvočno delo je zasnovano kot hodiperformativni zvočni sprehod, ki ga poslušalec posluša med sprehodom po polju ali gozdu. S sprehodom v naravo dosežemo tudi odvrnitev poslušalca od distrakcij in lažji fokus na to zahtevno poslušalsko delo, ki pa ob nedeljeni pozornosti nudi zvočno izkušnjo, ki ni zgolj kognitivna, ampak na telo deluje povsem fizično in se po organski poti dotakne tudi nezavednih aspektov našega odnosa do Drugega.

Izhodišče dokumentarne igre Glas šakala je študija primera migracijskih poti šakala, ki se v zadnjih desetletjih z Balkana širi proti srednji in vzhodni Evropi, pri čemer naraščanje njegove številčnosti in prostorske razširjenosti sproža konflikte, povezane s človekovimi interesi. Avtorice v seštevku različnih diskurzov, na terenu zajetih in komponiranih zvočnih krajin premišljajo odnos med človeško kulturo in nečloveškimi vrstami, ki ga je mogoče prenesti tudi na kateregakoli družbeno pogojenega Drugega.

Posebno pozornost namenjajo raziskavi senzoričnega jezika in fizične izkušnje, ki jo piše zvok, ter zvočnosti besede. V iskanju nove perspektive, ki izumlja zvok, zmožen brez pokroviteljstva zastopati tistega, ki glasu nima, se delo razpira v drugačno organizacijo časovnosti, ki zahteva drugačen način prisotnosti, pozornosti in poslušanja.

Uprizoritveni cilj je raziskati, kako v hierarhično organiziran človeški diskurz, ki upravlja z Drugim, vnesti zvočno pripoved Drugega, ki ni utemeljena v besedi. Zvoku Drugega avtorice podelijo moč glasu in ga v zvočni krajini postavijo kot besedi enakovrednega, s pravico do prostora. Delo se tako odmika od primata besede in pomena ter dramaturško prehaja v razpad logosa proti čutnemu nagovoru poslušalcev.

Pohod ob železniških tirih, po degradiranem mestnem področju, s pomočjo aplikacije in slušalk popelje gledalca, pohodnika in prisluškovalca v performativni prostor. Delo je nastalo v času epidemije, po ustavitvi javnega življenja, ki se je odražala kot odsotnost debele plasti vseobsegajočega, konstantnega hrupa, katerega obsega smo se resnično zavedli šele ob njegovi odsotnosti. Avtorja sta to obdobje, ki sta ga zaznamovala nekajtedenska tišina in postopno vračanje hrupa, beležila s snemalnimi aparaturami, prehojenimi potmi in odkrivanjem lokalnih mikroprostorov. Čas svojih raziskav sta zlila v pričujoč lokacijski performans, ki z odsotnostjo hrupa pripoveduje zgodbo prihodnjega prostora. S pomočjo geolokacijskega orodja odraža performans izkustveno doživetje krajine in zvoka ter v teh zapletenih časih prinaša razmislek o potencialu degradiranega prostora s perspektive družbe, nezmožne dialoga. Ta z zadnjimi močmi uprizarja prevlado nad planetom, medtem ko se na drugi strani rastline bohotijo, prepletajo in celo tolažijo, umirjajo in utišajo ter prekrijejo preveč razširjeno vrsto. Ritmičnost hoje, prisluškovanje prehodnemu prostoru, pot, ki se vije stran od prenapetega mesta, in prisluh degradiranih, čakajočih prostorov, ki si jih prilašča narava, tvorijo držo tega časa … pred iztekom.

Delavnica je namenjena umetnikom, glasbenikom, performerjem, plesalcem, študentom in vsem, ki želijo raziskati odnose med zvokom, poslušanjem in vsakdanjostjo, potencial hoje v urbanem prostoru ter razširjeno pojmovanje zapisa z vidika postdisciplinarnosti.

Program je razdeljen v dva praktična sklopa, osredotočena na hojo, poslušanje v gibanju in potujoče performanse. Udeleženke_ci lahko zbirko uprizorijo, intervenirajo v različnih kontekstih (okoljskem, institucionalnem, družbenem …), aktivno vključijo telo v prostor, vadijo poslušanje kot odnos do drugih in sveta, sodelujejo v kolektivnih akcijah ter razmišljajo o estetiki in politiki zvoka v urbanem prostoru.

Glasbena ali performativna predznanja niso pogoj za sodelovanje, potrebni pa sta sodelovalnost in želja po raziskovanju.

Sonična ontologija malomarnosti je del kontinuirane umetniške raziskave, ki temelji na poslušanju zapuščenih prostorov in krajin, ki jih je človek s svojo prisotnostjo in izkoriščanjem korenito preoblikoval, zdaj pa so znova “izročeni” naravi.

Med procesom konceptualizacije Sonične ontologije malomarnosti se je umetnica Manja Ristić nahajala v prostorih, opuščenih zaradi korupcije, potrošništva in družbeno-političnih pretresov, ki sta jih za zmeraj spremenila človekovo prekomerno izčrpavanje in njegova neustavljiva želja, da gradi – od tisoč let starih kamnolomov do sodobnih megastruktur. Jedro kompozicijske strukture se tako vpenja v opuščeno post-gradbeno območje megastrukture v Stožicah, plasti mnemopoetičnih zvočnih sledi pa izvirajo iz opuščenih kamnolomov apnenca z otoka Korčula v južni Dalmaciji, kot so Glogovac, Lenga in Vrnik, pa tudi iz opuščenih rudnikov in jam z apnencem v Fruški gori v Vojvodini na severu Srbije. Poetični poudarek je usmerjen v dinamičnost in teksture voda ter vodnih mikro okolij, ki so gradniki formativno-reproduktivnih okolij in tako pomembni za procese ohranjanja biodiverzitete.

Hodeče pohajkovanje po Ljubljani odpira vprašanja smisla, pomena in namena hoje kot umetniške prakse. Izhodišče predstavljajo razmisleki Honoréja de Balzaca iz njegove študije Teorija hoje, v kateri problematizira samoumevnost človeške hoje in poziva k njenemu premisleku.

V ospredju je hoja kot posebna telesna tehnika, kakor jo razume antropologija, ter izbrani primeri hodečih performansov – performativnih dogodkov, zasnovanih kot sprehajanje performerjev ali gledalcev, ki v procesu postanejo soizvajalci in soudeleženci dogodka. Razmišljanje se razvija v gibanju, po zgledu starogrških peripatetikov, s poudarkom na telesni izkušnji, prostoru in času.

Zvočni sprehod se osredotoča na spremljanje čutnih zaznav in njihovo povezanost, odvisnost in soodnosje med posameznikovo notranjostjo in zunanjim okoljem. Iskanje ritualov v procesu samo-zaznavanja in zaznavanja okolja brez primesi naučenega, družbeno sprejemljivega vedenja sledi spontani zaznavi notranjosti in zunanjosti slehernega bitja.

Kaj, če bi slišali manj? Kaj, če bi prisluhnili notranjim zvokom? Kaj, če bi se mesto zdelo bolj oddaljeno? Kaj, če bi zaprli oči? To doživetje sprehajanja in poslušanja v dveh delih omogoča izkušnjo različnih načinov poslušanja sveta okoli sebe ter vzpostavljanje povezav in odnosov z zunanjim okoljem. Na koncu se sprehod mapira in reflektira skozi pogovor.

Delavnica je namenjena umetnikom, glasbenikom, performerjem, plesalcem, študentom in vsem, ki želijo raziskati odnose med zvokom, poslušanjem in vsakdanjostjo, potencial hoje v urbanem prostoru ter razširjeno pojmovanje zapisa z vidika postdisciplinarnosti.

Program je razdeljen v dva praktična sklopa, osredotočena na hojo, poslušanje v gibanju in potujoče performanse. Udeleženke_ci lahko zbirko uprizorijo, intervenirajo v različnih kontekstih (okoljskem, institucionalnem, družbenem …), aktivno vključijo telo v prostor, vadijo poslušanje kot odnos do drugih in sveta, sodelujejo v kolektivnih akcijah ter razmišljajo o estetiki in politiki zvoka v urbanem prostoru.

Glasbena ali performativna predznanja niso pogoj za sodelovanje, potrebni pa sta sodelovalnost in želja po raziskovanju.

Nočni zvočni sprehod nas popelje v iskanje tišine in poslušanja neslišnega, v čas nočnih vešč jamamaj, ki predstavljajo sintropične vezi oddaljenih in bližnjih teritorijev. Nočni zvočni sprehod nas popelje v čarobni svet nočnih metuljev, ki kot simbionti predstavljajo sintropične vezi narave in kulture v parku Tivoli. Namen niza partitur poslušanja je intervenirati v prevladujočo perceptivno agendo in poudariti potencialnosti auralne zaznave. Sluh je tesno prepleten s sposobnostjo kompleksnega razumevanja stvarnosti ter sočutja, ki je osnova za vključujočo resonanco. Kako poslušati nevidno? Kako zaznati bitja, ki nočejo biti slišana?

Prisluškovanje dozdevno neslišnemu ter pohajkovanje po nočnih krajinah (ki so lahko tudi le redukcija vidnega polja in prisluškovanje drobnim impulzom lastnega telesa in anime) naslavlja zvočnost dozdevne tišine in bioakustiko iz smeri teritorija. Jamamaji so prebivalci visokoraslih listnatih gozdov, ki živijo visoko v krošnjah dreves. So nočni metulji, ki za seboj puščajo velike svetlozelene svilene zapredke. Dislocirani nočni prišleki so pred dobrim stoletjem ob poskusih lokalnega svilogojstva uspeli pobegniti v prostost okoliških drevesnih krošenj. Izvirajo z japonskih hribov, skozi odprto okno pa so se razširili po celinskem pasu jugovzhodne Evrope.

YAMAMAYU nočna pohajkovanja so zasnovana na avtoričinem trajajočem poetičnem raziskovanju jamamajev in vešč, eholokacije, sposobnosti nočnih vešč, da se z absorpcijo zvoka zaščitijo pred predatorjem, tišine, modalnosti premikajočih/mirujočih stanj in sofistikaciji osebnega auralnega polja z vidika teritorija.

Walking from Scores je zbirka približno stotih partitur, ki niso site-specific. Ustvarili so jih umetniki, skladatelji in kolektivi, vključujejo pa hojo, poslušanje in ustvarjanje zvoka v urbanem prostoru. Projekt raziskuje odnos med estetskim in vsakdanjim, dinamiko zvoka in poslušanja v urbanem prostoru ter (prepustne) meje med umetnikom in občinstvom.

Obravnava specifične lokacije in kontekste, upoštevaje dve izhodišči: (1) zanimanje za hojo kot relacijsko prakso, način vzpostavljanja interakcije s kraji ter način »branja in reinterpretacije« urbanega prostora, (2) osredotočenost na verbalni zapis in besedilne partiture, razumljene kot katalizatorje delovanja in vabilo, naslovljeno na vse in vsakogar.

Naslov je preigravanje naslova dela Working from Scores, objavljenega leta 1990, v katerem je Ken Friedman obravnaval pojem »muzikalnosti« v vizualni in intermedijski umetnosti ter prevpraševal ideje »avtentičnosti«, »namena« in »pomena«. Projekt temelji na reprodukciji in redistribuciji zbirke ter njeni reaktivaciji v različnih kontekstih in formatih.