Vir dogodkov Cona

Arheologijo in koreografijo urbanega zvočnega studia Alise Oleve zaznamujejo površine, sledi, meje, intervali, tišine, podhodi in razpoke. Z zvočnimi sprehodi, obliko umetnostnega izraza in hkrati umetnostno metodo raziskovanja sodobnih družbenih stvarnosti, med poslušalce, obiskovalce in ritmične gibalce vnaša vpraševanje o odnosu do urbanega, do ravnanja z izginjajočo naravo ter vloge posameznika in družbe v procesu očiščevanja čutov.

Temelje njenega snovanja predstavljata zmožnost misliti in ustvarjati pogoje renaturalizacije ter razvoj zvočne hoje kot rituala.

To je povabilo na skupinski sprehod po ljubljanskih ulicah, na katerem se osredotočamo na zvočne krajine ter na prisotne in odsotne zvoke. Sprehod se začne s skupno vajo uglaševanja, nato sledi hoja v tišini in osredotočeno poslušanje, ki mu sledi pogovor.

Poslušanje zvokov narave, ki nas spremljajo vsak dan, komaj kdaj velja za okolje iz starodavnih krajev, ki izraža kompleksnost narave, kulture in sodobnega načina življenja. Poslušanje takšne kompleksnosti poslušalcu omogoča, da o sedanjem trenutku razmišlja kot o pretekli, sedanji in prihodnji entiteti sedanjosti.

Delo je bilo pripravljeno za festival SoundCamp 2021, projekt Akustično skupno. Umetnik je v živo oddajal iz lokacije Debela griža pri Volčjem gradu in ob tem zapisal:

»Projekt bo izveden na Debeli griži pri Volčjem Gradu, kjer od leta 2014 zbirajo zvočni material, ki bo soočen z zvokom trenutnega stanja na lokaciji. Uporabljen bo tudi geofon. Kompozicija zajema izbrane arhivske zvoke in zvok v živo v procesu elektroakustične obdelave frekvenčnih režnjev in večstopenjske granulacije zvoka. Projekt v binauralni tehniki, izveden na Debeli griži, bo mogoče spremljati prek mobilnih naprav. Zaželena je uporaba slušalk. Zvočni dogodek se bo začel s prenosom živih mikrofonov, ki se jim bo pridružila elektroakustična kompozicija. Zvok se bo na koncu prelil v Ancient Place Master Mix.«

Nočni zvočni sprehod nas popelje v iskanje tišine in poslušanja neslišnega, v čas nočnih vešč jamamaj, ki predstavljajo sintropične vezi oddaljenih in bližnjih teritorijev. Nočni zvočni sprehod nas popelje v čarobni svet nočnih metuljev, ki kot simbionti predstavljajo sintropične vezi narave in kulture v parku Tivoli. Namen niza partitur poslušanja je intervenirati v prevladujočo perceptivno agendo in poudariti potencialnosti auralne zaznave. Sluh je tesno prepleten s sposobnostjo kompleksnega razumevanja stvarnosti ter sočutja, ki je osnova za vključujočo resonanco. Kako poslušati nevidno? Kako zaznati bitja, ki nočejo biti slišana?

Prisluškovanje dozdevno neslišnemu ter pohajkovanje po nočnih krajinah (ki so lahko tudi le redukcija vidnega polja in prisluškovanje drobnim impulzom lastnega telesa in anime) naslavlja zvočnost dozdevne tišine in bioakustiko iz smeri teritorija. Jamamaji so prebivalci visokoraslih listnatih gozdov, ki živijo visoko v krošnjah dreves. So nočni metulji, ki za seboj puščajo velike svetlozelene svilene zapredke. Dislocirani nočni prišleki so pred dobrim stoletjem ob poskusih lokalnega svilogojstva uspeli pobegniti v prostost okoliških drevesnih krošenj. Izvirajo z japonskih hribov, skozi odprto okno pa so se razširili po celinskem pasu jugovzhodne Evrope.

YAMAMAYU nočna pohajkovanja so zasnovana na avtoričinem trajajočem poetičnem raziskovanju jamamajev in vešč, eholokacije, sposobnosti nočnih vešč, da se z absorpcijo zvoka zaščitijo pred predatorjem, tišine, modalnosti premikajočih/mirujočih stanj in sofistikaciji osebnega auralnega polja z vidika teritorija.

Bioakustična skupina Jata C v delu Kronolit, sestavljenem iz kompleksne večkanalne zvočne kompozicije in instalacije kamnitih plošč, raziskuje zvočnost in časovne razsežnosti kamnitih struktur ter njihovo trajnost in soodvisnost s človekom.

Zvočne materiale za kompozicijo so umetniki pridobili s pomočjo terenskih posnetkov različnih lokacij in kamnolomov. Instalacija, kot senzorni podaljšek človeških tipal, pa služi kot kamnit instrument, s katerim kompozicijo in same vibracije kamna preko transducerjev v povratni zanki vračajo v njegovo materialnost. Tekom produkcije dela so umetniki sodelovali z znanstveniki s področja mikropaleontologije, geologije in fizike ter podpornikom projekta, podjetjem Marmor Hotavlje.

beepblip [Ida Hiršenfelder], članica skupine Jata C, je o delu zapisala:

Misliti geološki čas, čas kotalečega kamna, čas litosfere, čas kontinentov je misliti lastno majhnost, prašnost, minljivost … Morda lahko prav s to mislijo zaobidemo norost človeškega izčrpavanja Zemlje, se čudimo njeni mogočni krhkosti, spoštujemo neštete entitete, ki so jo oblikovale v nestalnem prostoru in eonih časa. Kamenine gora so bile nekoč na dnu morja. Organsko komponento prsti so s presnovo proizvedle bakterije. Del apnenca na Zemlji so iz sebe iztisnili kokolitofori, enocelične alge. Tako kot mi so hkrati živi in mrtvi, hkrati organski in anorganski. Vemo, da je razlikovanje nepotrebno; in vendar je pomembno, kateri svet sveti svet.[1] Stežka najdemo prostor na planetu, ki ga ne bi upravljal človek ali vsaj vplival na njegove spremembe. Svetiti drugačen svet, v katerem vlada vzajemnost in ne oblastništvo, zahteva ponotranjenje drugačnih vprašanj. Jata C se vpraša: »Kako lahko slišimo kamen in njegove eone?«

[1] Donna J. Haraway. Staying with Trouble: Making Kin in the Chthulucene. Durham and London: Duke University Press, 2016, str. 35. “It matters what worlds world worlds. It matters what stories tell stories.”

Večkanalna zvočna instalacija

V zvočnem dogodku skupina Jata C v živo interpretira delo Kronolit po vnaprej zasnovani partituri, ki vključuje prostor za improvizacijo. Z uporabo večkanalnega prostorskega sistema zvok prehaja med skalami in zidovi, vibrira v kamnitih ploščah in ustvarja občutek neposredne prisotnosti geološkega časa.

Zvočni dogodek v živo

Instalacija v omogoča obiskovalcem vstop v kamniti resonančni prostor, kjer zvočna fabula odpira izkušnjo drugačne zaznave časa – počasnega, masivnega, vseobsegajočega. Skladba prepleta zvoke lomljenja, drobljenja, vibriranja in oddaljenega odmeva – vse to vpet v narativ o Zemlji, ki si ritme ne izposoja od človeka, temveč jih oblikuje v eonih.

Večkanalna zvočna instalacija Stekleno nebo intermedijskega umetnika Marka Batista je nadaljevanje njegovega raziskovanja sodobne, postfaktične družbe v odnosu do tehnološkega napredka ter razmerij v trikotniku družba, narava in tehnologija, umeščenih v kontekst ekokritičnega diskurza, okoljskih politik in aktualnih humanističnih konceptov, kot so narava, antropocen in kolonialna kapitalistična matrica.

Delo se navezuje na umetnikove prejšnje projekte, zlasti na Fluidne delce vulkanskega pepela, kjer kljub odsotnosti človeške figure jasno zaznamo njeno posredno prisotnost skozi opustošeno krajino in sledi (post)humanoidov. V središču razstave sta dva precizno izdelana interaktivna, hibridna vizualno-zvočna objekta, prototipa distopičnega habitata prihodnosti, s katerima umetnik delo obravnava na simbolni in praktični ravni.

Instalacija je sestavljena iz vizualnega in zvočnega dela. Vizualni del tvori dvodelna mimetična instalacija s postnaravnim okoljem, ustvarjenim s 3D-tiskom, v katerem se vzpostavlja dialog med urbanim in ruralnim habitatom. Zvočni ustroj temelji na elektrolizi toksičnih spojin, ki v razširjenem elektronskem sistemu skozi procese samooscilacije in ekstrakcije proizvajajo zvočno sliko. Z umeščanjem agentnosti v materijo delo ostaja odprto v postajanju in dopušča nepredvidljivost.

Ambisonični zvočni dogodek in večkanalna zvočna instalacija

Zvočno delo Duh dreves | Dotik spekulira o zvočni komponenti življenja dreves in prevprašuje preplet posameznega dela rastline s kolonijo organizmov in skupnostjo gozda. Zvočni posnetki dajejo glas življenju drevesa v njegovem letnem in življenjskem ciklu, ki se začne in konča s tišino. Tišino pred spomladanskim pretokom drevesnih sokov in tišino po uničenju zaradi klimatskih sprememb, suše, požarov. Brane Zorman je z delom Duh dreves I Dotik med tremi prejemniki nagrade Palma Ars Acustica 2022. O konceptualizaciji dela v pdf knjižici (mogoč je nakup tiskane verzije) na tej povezavi.

Avtor namenja posebno pozornost dotiku drevesa; kot obliki skrbi in zavedanja sobivanja z rastlinami in na drugi strani destruktivnemu dotiku okoljskega uničenja. Od zvokov dotikanja debla, drgnjenja vej, drobljenja odpadlega lubja, listov, vetra v krošnjah, vode, ki napaja korenine, avtor zvočno prehaja skozi fizični obstoj drevesa. Vse tja do lomljenja vej, podiranja dreves in ognja, ki kot opozorilo pred prihajajočo sušo grobo zareže v habitat gozda.

Zvočni dogodek v živo

Brane Zorman v živo izvaja predelano verzijo skladbe Duh dreves | Dotik, ki je nastajala v različnih fazah in intenziteti skozi dve leti. Dogodek temelji na prostorski ambisonični tehnologiji in uporabi Silent Disco opreme, ki vključuje več mikro FM oddajnikov in slušalk kratkega dometa na različnih frekvencah. Zvok obiskovalke_ce obda z vseh strani, ustvarjajoč intenzivno sonično izkušnjo, kjer se zvoki prelivajo, premikajo in preoblikujejo v 360° sferičnem prostoru. Ambisonični sistem omogoča umetniku, da manipulira s prostorskimi plastmi zvoka ter jih hkrati posreduje tudi prek običajnih stereo slušalk. Poslušanje tako postane večdimenzionalno doživetje, ki briše meje med poslušalcem in zvočnim prostorom.

Umetniška instalacija

Instalacija prikazuje, raziskuje in beleži spremembe električne prevodnosti, ki so posledica intenzivnega sušenja posameznih rezin debla. Prek toplotnih, električnih in nihajnih senzorjev in pretvornikov pretvarja parametre v vizualno in slišno obliko. Rezine se sušijo in pokajo. Naseljujejo jih mikrobi, plesni, drevesne gobe in v tem procesu razkrajanja spreminjajo svojo obliko. Na simbolnem nivoju nas novo nastale drevesne strukture soočajo s pomanjkanjem vode in vlage. Skladba s posnetimi in obdelanimi zvoki dreves, ki nastajajo tako znotraj samega organizma kot tudi ob dotiku človeka in okolja, ustvarja čustveno in dramatično glasbeno fabulo, nabito z naravnimi in ojačanimi zvoki, ki se energično spajajo in prepletajo. Dinamična osemkanalna prostorska postavitev vsrka poslušalca v središče zvočnega dogajanja.

 

Delavnica Zvočni mikroskop je namenjena otrokom, ki želijo raziskovati zvoke, ki jih navadno ne slišimo. Udeleženci spoznajo osnovne zakonitosti prenosa zvoka, nato pa jih preverijo v praksi skozi poslušanje, opazovanje in skupinsko ustvarjanje.

Mentorja predstavita mehansko in digitalno različico zvočnega mikroskopa ter uporabo kontaktnih mikrofonov. Udeleženci sestavijo preprost mehanski pripomoček za ojačanje tihih zvokov in ga uporabijo pri lovljenju zvočnih detajlov iz vsakdanjega okolja.

Ambisonični zvočni dogodek in večkanalna zvočna instalacija

Zvočno delo Duh dreves | Dotik spekulira o zvočni komponenti življenja dreves in prevprašuje preplet posameznega dela rastline s kolonijo organizmov in skupnostjo gozda. Zvočni posnetki dajejo glas življenju drevesa v njegovem letnem in življenjskem ciklu, ki se začne in konča s tišino. Tišino pred spomladanskim pretokom drevesnih sokov in tišino po uničenju zaradi klimatskih sprememb, suše, požarov. Brane Zorman je z delom Duh dreves I Dotik med tremi prejemniki nagrade Palma Ars Acustica 2022. O konceptualizaciji dela v pdf knjižici (mogoč je nakup tiskane verzije) na tej povezavi.

Avtor namenja posebno pozornost dotiku drevesa; kot obliki skrbi in zavedanja sobivanja z rastlinami in na drugi strani destruktivnemu dotiku okoljskega uničenja. Od zvokov dotikanja debla, drgnjenja vej, drobljenja odpadlega lubja, listov, vetra v krošnjah, vode, ki napaja korenine, avtor zvočno prehaja skozi fizični obstoj drevesa. Vse tja do lomljenja vej, podiranja dreves in ognja, ki kot opozorilo pred prihajajočo sušo grobo zareže v habitat gozda.

Zvočni dogodek v živo

Brane Zorman v živo izvaja predelano verzijo skladbe Duh dreves | Dotik, ki je nastajala v različnih fazah in intenziteti skozi dve leti. Dogodek temelji na prostorski ambisonični tehnologiji in uporabi Silent Disco opreme, ki vključuje več mikro FM oddajnikov in slušalk kratkega dometa na različnih frekvencah. Zvok obiskovalke_ce obda z vseh strani, ustvarjajoč intenzivno sonično izkušnjo, kjer se zvoki prelivajo, premikajo in preoblikujejo v 360° sferičnem prostoru. Ambisonični sistem omogoča umetniku, da manipulira s prostorskimi plastmi zvoka ter jih hkrati posreduje tudi prek običajnih stereo slušalk. Poslušanje tako postane večdimenzionalno doživetje, ki briše meje med poslušalcem in zvočnim prostorom.

Umetniška instalacija

Instalacija prikazuje, raziskuje in beleži spremembe električne prevodnosti, ki so posledica intenzivnega sušenja posameznih rezin debla. Prek toplotnih, električnih in nihajnih senzorjev in pretvornikov pretvarja parametre v vizualno in slišno obliko. Rezine se sušijo in pokajo. Naseljujejo jih mikrobi, plesni, drevesne gobe in v tem procesu razkrajanja spreminjajo svojo obliko. Na simbolnem nivoju nas novo nastale drevesne strukture soočajo s pomanjkanjem vode in vlage. Skladba s posnetimi in obdelanimi zvoki dreves, ki nastajajo tako znotraj samega organizma kot tudi ob dotiku človeka in okolja, ustvarja čustveno in dramatično glasbeno fabulo, nabito z naravnimi in ojačanimi zvoki, ki se energično spajajo in prepletajo. Dinamična osemkanalna prostorska postavitev vsrka poslušalca v središče zvočnega dogajanja.

 

Ambisonični zvočni dogodek in večkanalna zvočna instalacija

Zvočno delo Duh dreves | Dotik spekulira o zvočni komponenti življenja dreves in prevprašuje preplet posameznega dela rastline s kolonijo organizmov in skupnostjo gozda. Zvočni posnetki dajejo glas življenju drevesa v njegovem letnem in življenjskem ciklu, ki se začne in konča s tišino. Tišino pred spomladanskim pretokom drevesnih sokov in tišino po uničenju zaradi klimatskih sprememb, suše, požarov. Brane Zorman je z delom Duh dreves I Dotik med tremi prejemniki nagrade Palma Ars Acustica 2022. O konceptualizaciji dela v pdf knjižici (mogoč je nakup tiskane verzije) na tej povezavi.

Avtor namenja posebno pozornost dotiku drevesa; kot obliki skrbi in zavedanja sobivanja z rastlinami in na drugi strani destruktivnemu dotiku okoljskega uničenja. Od zvokov dotikanja debla, drgnjenja vej, drobljenja odpadlega lubja, listov, vetra v krošnjah, vode, ki napaja korenine, avtor zvočno prehaja skozi fizični obstoj drevesa. Vse tja do lomljenja vej, podiranja dreves in ognja, ki kot opozorilo pred prihajajočo sušo grobo zareže v habitat gozda.

Zvočni dogodek v živo

Brane Zorman v živo izvaja predelano verzijo skladbe Duh dreves | Dotik, ki je nastajala v različnih fazah in intenziteti skozi dve leti. Dogodek temelji na prostorski ambisonični tehnologiji in uporabi Silent Disco opreme, ki vključuje več mikro FM oddajnikov in slušalk kratkega dometa na različnih frekvencah. Zvok obiskovalke_ce obda z vseh strani, ustvarjajoč intenzivno sonično izkušnjo, kjer se zvoki prelivajo, premikajo in preoblikujejo v 360° sferičnem prostoru. Ambisonični sistem omogoča umetniku, da manipulira s prostorskimi plastmi zvoka ter jih hkrati posreduje tudi prek običajnih stereo slušalk. Poslušanje tako postane večdimenzionalno doživetje, ki briše meje med poslušalcem in zvočnim prostorom.

Umetniška instalacija

Instalacija prikazuje, raziskuje in beleži spremembe električne prevodnosti, ki so posledica intenzivnega sušenja posameznih rezin debla. Prek toplotnih, električnih in nihajnih senzorjev in pretvornikov pretvarja parametre v vizualno in slišno obliko. Rezine se sušijo in pokajo. Naseljujejo jih mikrobi, plesni, drevesne gobe in v tem procesu razkrajanja spreminjajo svojo obliko. Na simbolnem nivoju nas novo nastale drevesne strukture soočajo s pomanjkanjem vode in vlage. Skladba s posnetimi in obdelanimi zvoki dreves, ki nastajajo tako znotraj samega organizma kot tudi ob dotiku človeka in okolja, ustvarja čustveno in dramatično glasbeno fabulo, nabito z naravnimi in ojačanimi zvoki, ki se energično spajajo in prepletajo. Dinamična osemkanalna prostorska postavitev vsrka poslušalca v središče zvočnega dogajanja.

 

Večkanalna zvočna instalacija Stekleno nebo intermedijskega umetnika Marka Batista je nadaljevanje njegovega raziskovanja sodobne, postfaktične družbe v odnosu do tehnološkega napredka ter razmerij v trikotniku družba, narava in tehnologija, umeščenih v kontekst ekokritičnega diskurza, okoljskih politik in aktualnih humanističnih konceptov, kot so narava, antropocen in kolonialna kapitalistična matrica.

Delo se navezuje na umetnikove prejšnje projekte, zlasti na Fluidne delce vulkanskega pepela, kjer kljub odsotnosti človeške figure jasno zaznamo njeno posredno prisotnost skozi opustošeno krajino in sledi (post)humanoidov. V središču razstave sta dva precizno izdelana interaktivna, hibridna vizualno-zvočna objekta, prototipa distopičnega habitata prihodnosti, s katerima umetnik delo obravnava na simbolni in praktični ravni.

Instalacija je sestavljena iz vizualnega in zvočnega dela. Vizualni del tvori dvodelna mimetična instalacija s postnaravnim okoljem, ustvarjenim s 3D-tiskom, v katerem se vzpostavlja dialog med urbanim in ruralnim habitatom. Zvočni ustroj temelji na elektrolizi toksičnih spojin, ki v razširjenem elektronskem sistemu skozi procese samooscilacije in ekstrakcije proizvajajo zvočno sliko. Z umeščanjem agentnosti v materijo delo ostaja odprto v postajanju in dopušča nepredvidljivost.

Večkanalna zvočna instalacija Stekleno nebo intermedijskega umetnika Marka Batista je nadaljevanje njegovega raziskovanja sodobne, postfaktične družbe v odnosu do tehnološkega napredka ter razmerij v trikotniku družba, narava in tehnologija, umeščenih v kontekst ekokritičnega diskurza, okoljskih politik in aktualnih humanističnih konceptov, kot so narava, antropocen in kolonialna kapitalistična matrica.

Delo se navezuje na umetnikove prejšnje projekte, zlasti na Fluidne delce vulkanskega pepela, kjer kljub odsotnosti človeške figure jasno zaznamo njeno posredno prisotnost skozi opustošeno krajino in sledi (post)humanoidov. V središču razstave sta dva precizno izdelana interaktivna, hibridna vizualno-zvočna objekta, prototipa distopičnega habitata prihodnosti, s katerima umetnik delo obravnava na simbolni in praktični ravni.

Instalacija je sestavljena iz vizualnega in zvočnega dela. Vizualni del tvori dvodelna mimetična instalacija s postnaravnim okoljem, ustvarjenim s 3D-tiskom, v katerem se vzpostavlja dialog med urbanim in ruralnim habitatom. Zvočni ustroj temelji na elektrolizi toksičnih spojin, ki v razširjenem elektronskem sistemu skozi procese samooscilacije in ekstrakcije proizvajajo zvočno sliko. Z umeščanjem agentnosti v materijo delo ostaja odprto v postajanju in dopušča nepredvidljivost.

parkŽur je delavnica na prostem, v kateri udeleženci skozi vodeno poslušanje in opazovanje prostora spoznavajo sodobne umetniške pristope k raziskovanju narave. Program spodbuja skupinsko sodelovanje, senzibilizacijo za okolje in aktivno zaznavanje zvoka.

Delavnica poteka s sistemom silent disco: mentor vodi skupino prek slušalk in mikrofona, zvočni material pa se dopolnjuje z nalogami in pogovorom. Udeleženci skozi izbrane primere zvočnih umetniških del razvijajo pozornost do prostora in medsebojnega sodelovanja.

Umetniško delo Zvočna prepletanja deluje na presečišču znanosti in umetnosti. Znanstveno proučevanje vibracijskih signalov živali oziroma biotremologija je z vidika umetnosti zanimivo predvsem zaradi zvočne manifestacije aktivnosti živali, skozi specifično organizacijo zvočne mase pa lahko seže tudi v polje komunikacije med živimi bitji.

V razstavnem prostoru sta na posebej oblikovani konstrukciji prisotni dve pajkovki vrste navadni križevec (Araneus diadematus). Njuni mreži tvorita osrednji del instalacije. Pajkove mreže niso zgolj pasti za plen, temveč delujejo tudi kot podaljšek pajkovega senzornega sistema. Vibracij, ki jih pajki oddajajo in zaznavajo prek mreže, človeško uho ne zazna, razstava pa odpira prav ta neslišni zvočni svet.

Zvočno kompozicijo tvorijo neobdelani zvoki aktivnosti žuželk in pajkov, ki so naknadno elektronsko obdelani. Večina posnetkov je bila narejena v studiih Zavoda Cona in Boštjana Perovška z uporabo posebej izdelanih piezo senzorjev. Del zvočnega materiala izhaja tudi iz studia Tomása Saracena ter zasebnega arhiva Rolanda Mühlethalerja.

Dvourna oddaja bo namenjena raziskovanju pomena in širine zvočnih sprehodov – umetniškega formata, ki v ospredje postavlja senzibilizacijo našega zaznavanja okolja ter prevprašuje našo vpetost in vpliv nanj.

Na tej turi boste spoznali Ljubljano z ekološke perspektive. Predstavljenih bo več prostorov, ki razvijajo interdisciplinarni pristop k trajnostnemu razvoju, saj kreativno kombinirajo urbanizem, geografijo, umetnost, znanost in lokalne iniciative.

Med njimi sta Steklenik, galerija za zvok, bioakustiko in umetnost, ki domuje v vzhodnem krilu Rastlinjaka Tivoli, ter Krater, začasni produkcijski prostor, ki je vzniknil iz opuščenega, kraterju podobnega gradbišča v bližini mestnega jedra. Mestna občina Ljubljana ter številne okoljske nevladne organizacije in mala podjetja v prestolnici razvijajo skupnostne rešitve za okoljske izzive. Ljubljana je polna zelenih površin, kolesarskih stez, pitnikov s pitno vodo, urbanih vrtov in čebeljih panjev, hkrati pa tudi inovativnih umetniških iniciativ, ki povezujejo lokalne skupnosti v skupne javne programe in prostore.

Poleg odkrivanja teh okolju prijaznih kotičkov mesta boste slišali tudi kritične poglede, predloge za izboljšave ter razmisleke o soočanju s podnebnimi spremembami v Sloveniji.

8-kanalna zvočna kompozicija (dis)solutions II preizprašuje bližino teles skozi vodo. Naša telesa so mnoštvo stvari, sestavljena iz enakega števila človeških celic in mikroorganizmov, pri čemer je kar 70 % telesa voda, ki se neprestano izmenjuje. Naše celice se spreminjajo glede na okolico, v kvantnem svetu pa naj bi celo obstajali na več mestih hkrati. Nismo stabilni.

Zvočno delo se začne z mislijo Astride Neimanis: »Vsi smo odvodni kanal.« Neimanis v svojem delu Vodna telesa zapiše: »Vsi smo vodna telesa … Kot vodna telesa odtekamo in vremo, naše meje niso nedotakljive, so predmet neprestanih pogajanj.« Vodna telesa s tem povezuje s svetovi onkraj človeškega.

Zvok, vseprisoten in minljiv, fizičen in hkrati neoprijemljiv, predstavlja kompleksno mrežo odnosov, v kateri obstajamo. Valovi potujejo skozi nas in se odbijajo od naše kože. Z drugimi telesi se neprestano pogajamo tudi prek zvočnega valovanja. Kompozicija poslušalca vodi skozi izkušnjo teh srečanj, od planetarnih, vodnih do mikroskopskih razsežnosti.

Kompozicija vključuje terenske posnetke, hidrofonske, elektromagnetne in ultrazvočne posnetke ter zvoke globokomorskih hidrotermalnih vrelcev, elektromagnetnih valov, veslanja, podzemnih kanalizacijskih sistemov, dežja, rek in vetra.

Projekt raziskuje reko kot vodno telo, ki venomer teče »skozi prostor in čas človeške zgodovine«. Za seboj pusti sledi, ki postanejo neizbežen del okolja in dokaz sobivanja narave in človeka.

V zvočnem sprehodu spoznavate pojem sožitja in se sprehajate med zgodovino in etnografijo reke, ki je plod skupnega ustvarjanja vode in človeka. Reka oblikuje in zasnuje življenje, oblikuje naš bivanjski prostor, prinaša in odnaša dobrine – je vodno telo, ki potuje skozi prostor in čas.

Raziskovanje rek skozi pripovedi ljudi razkriva probleme, izzive in ponuja možne rešitve bivanja z reko ter življenja ob njej. Vsako vodno telo sobiva z ljudmi in obratno; ljudje bivajo z reko, ki jim je omogočila življenje. Skozi čas so se te vloge zamenjale in preobrazile v manipulativno izkoriščanje virov ter uničevanje habitatov.

Projekt je zasnovan na intervjujih z lokalnimi prebivalci, poznavalci reke Save, preučevanju razvoja mesta okoli nje in raziskovanju Majdičevega loga. Plasti zgodb odražajo prepletanja ljudi in okolja, ki so oblikovala in doživela preobrazbo reke skozi zgodovino Kranja in Savskega otoka.

Jasmina Založnik se bo s problematizacijo propagande napredka, konzumpcije in samoreferencialnosti posvetila performativnosti hoje v umetniškem kontekstu.

V ospredje postavlja zvočni sprehod kot obliko, ki se izmika spektakularnosti umetniških produktov. Zvočni sprehod razume kot vzpostavljeno razliko in igro z nepredvidljivim in naključnim, kot upočasnjevanje našega dnevnega ritma, izkustvenost in utelešanje, odnos med zunanjim in notranjim ter kot premeščanje iz monološke v dialoško formo, ki odpira prostor inkluzivnosti in etike.

parkŽur je delavnica na prostem, v kateri udeleženci skozi vodeno poslušanje in opazovanje prostora spoznavajo sodobne umetniške pristope k raziskovanju narave. Program spodbuja skupinsko sodelovanje, senzibilizacijo za okolje in aktivno zaznavanje zvoka.

Delavnica poteka s sistemom silent disco: mentor vodi skupino prek slušalk in mikrofona, zvočni material pa se dopolnjuje z nalogami in pogovorom. Udeleženci skozi izbrane primere zvočnih umetniških del razvijajo pozornost do prostora in medsebojnega sodelovanja.