Arheologijo in koreografijo urbanega zvočnega studia Alise Oleve zaznamujejo površine, sledi, meje, intervali, tišine, podhodi in razpoke. Z zvočnimi sprehodi, obliko umetnostnega izraza in hkrati umetnostno metodo raziskovanja sodobnih družbenih stvarnosti, med poslušalce, obiskovalce in ritmične gibalce vnaša vpraševanje o odnosu do urbanega, do ravnanja z izginjajočo naravo ter vloge posameznika in družbe v procesu očiščevanja čutov.
Temelje njenega snovanja predstavljata zmožnost misliti in ustvarjati pogoje renaturalizacije ter razvoj zvočne hoje kot rituala.
To je povabilo na skupinski sprehod po ljubljanskih ulicah, na katerem se osredotočamo na zvočne krajine ter na prisotne in odsotne zvoke. Sprehod se začne s skupno vajo uglaševanja, nato sledi hoja v tišini in osredotočeno poslušanje, ki mu sledi pogovor.
Arheologijo in koreografijo urbanega zvočnega studia Alise Oleve zaznamujejo površine, sledi, meje, intervali, tišine, podhodi in razpoke. Z zvočnimi sprehodi, obliko umetnostnega izraza in hkrati umetnostno metodo raziskovanja sodobnih družbenih stvarnosti, med poslušalce, obiskovalce in ritmične gibalce vnaša vpraševanje o odnosu do urbanega, do ravnanja z izginjajočo naravo ter vloge posameznika in družbe v procesu očiščevanja čutov.
Temelje njenega snovanja predstavljata zmožnost misliti in ustvarjati pogoje renaturalizacije ter razvoj zvočne hoje kot rituala.
To je povabilo na skupinski sprehod po ljubljanskih ulicah, na katerem se osredotočamo na zvočne krajine ter na prisotne in odsotne zvoke. Sprehod se začne s skupno vajo uglaševanja, nato sledi hoja v tišini in osredotočeno poslušanje, ki mu sledi pogovor.
Alisa Oleva
Obravnava mesto kot svoj studio in urbano življenje kot material za preučevanje urbane koreografije in arheologije, sledi, površin, mej in popisov, intervalov in tišin, prehodov in razpok. Rezultat njenih projektov so interaktivne situacije, performansi, gibalne partiture, osebna in intimna srečanja, parkour, walkshop delavnice in zvočni sprehodi.
Poslušanje zvokov narave, ki nas spremljajo vsak dan, komaj kdaj velja za okolje iz starodavnih krajev, ki izraža kompleksnost narave, kulture in sodobnega načina življenja. Poslušanje takšne kompleksnosti poslušalcu omogoča, da o sedanjem trenutku razmišlja kot o pretekli, sedanji in prihodnji entiteti sedanjosti.
Delo je bilo pripravljeno za festival SoundCamp 2021, projekt Akustično skupno. Umetnik je v živo oddajal iz lokacije Debela griža pri Volčjem gradu in ob tem zapisal:
»Projekt bo izveden na Debeli griži pri Volčjem Gradu, kjer od leta 2014 zbirajo zvočni material, ki bo soočen z zvokom trenutnega stanja na lokaciji. Uporabljen bo tudi geofon. Kompozicija zajema izbrane arhivske zvoke in zvok v živo v procesu elektroakustične obdelave frekvenčnih režnjev in večstopenjske granulacije zvoka. Projekt v binauralni tehniki, izveden na Debeli griži, bo mogoče spremljati prek mobilnih naprav. Zaželena je uporaba slušalk. Zvočni dogodek se bo začel s prenosom živih mikrofonov, ki se jim bo pridružila elektroakustična kompozicija. Zvok se bo na koncu prelil v Ancient Place Master Mix.«
Poslušanje zvokov narave, ki nas spremljajo vsak dan, komaj kdaj velja za okolje iz starodavnih krajev, ki izraža kompleksnost narave, kulture in sodobnega načina življenja. Poslušanje takšne kompleksnosti poslušalcu omogoča, da o sedanjem trenutku razmišlja kot o pretekli, sedanji in prihodnji entiteti sedanjosti.
Delo je bilo pripravljeno za festival SoundCamp 2021, projekt Akustično skupno. Umetnik je v živo oddajal iz lokacije Debela griža pri Volčjem gradu in ob tem zapisal:
»Projekt bo izveden na Debeli griži pri Volčjem Gradu, kjer od leta 2014 zbirajo zvočni material, ki bo soočen z zvokom trenutnega stanja na lokaciji. Uporabljen bo tudi geofon. Kompozicija zajema izbrane arhivske zvoke in zvok v živo v procesu elektroakustične obdelave frekvenčnih režnjev in večstopenjske granulacije zvoka. Projekt v binauralni tehniki, izveden na Debeli griži, bo mogoče spremljati prek mobilnih naprav. Zaželena je uporaba slušalk. Zvočni dogodek se bo začel s prenosom živih mikrofonov, ki se jim bo pridružila elektroakustična kompozicija. Zvok se bo na koncu prelil v Ancient Place Master Mix.«
Boštjan Perovšek
Glasbenik, skladatelj in oblikovalec zvočnih prostorov, ki ustvarja eksperimentalno, elektroakustično in bioakustično glasbo. Nastopa samostojno in z različnimi zasedbami, med drugim s skupinama Jata C in SAETA. Na področju zvočne ekologije organizira zvočne safarije. Izdal je več CD-jev in vinilni LP Bio, Industrial Acoustica (green) z glasbo iz opusa bioakustike in urbanega hrupa.
Kolofon / Colophon
Avtor: Boštjan Perovšek Fotografija: Matej Tomažin
Produkcija: zavod CONA, del projekta Akustično skupno
Nočni zvočni sprehod nas popelje v iskanje tišine in poslušanja neslišnega, v čas nočnih vešč jamamaj, ki predstavljajo sintropične vezi oddaljenih in bližnjih teritorijev. Nočni zvočni sprehod nas popelje v čarobni svet nočnih metuljev, ki kot simbionti predstavljajo sintropične vezi narave in kulture v parku Tivoli. Namen niza partitur poslušanja je intervenirati v prevladujočo perceptivno agendo in poudariti potencialnosti auralne zaznave. Sluh je tesno prepleten s sposobnostjo kompleksnega razumevanja stvarnosti ter sočutja, ki je osnova za vključujočo resonanco. Kako poslušati nevidno? Kako zaznati bitja, ki nočejo biti slišana?
Prisluškovanje dozdevno neslišnemu ter pohajkovanje po nočnih krajinah (ki so lahko tudi le redukcija vidnega polja in prisluškovanje drobnim impulzom lastnega telesa in anime) naslavlja zvočnost dozdevne tišine in bioakustiko iz smeri teritorija. Jamamaji so prebivalci visokoraslih listnatih gozdov, ki živijo visoko v krošnjah dreves. So nočni metulji, ki za seboj puščajo velike svetlozelene svilene zapredke. Dislocirani nočni prišleki so pred dobrim stoletjem ob poskusih lokalnega svilogojstva uspeli pobegniti v prostost okoliških drevesnih krošenj. Izvirajo z japonskih hribov, skozi odprto okno pa so se razširili po celinskem pasu jugovzhodne Evrope.
YAMAMAYU nočna pohajkovanja so zasnovana na avtoričinem trajajočem poetičnem raziskovanju jamamajev in vešč, eholokacije, sposobnosti nočnih vešč, da se z absorpcijo zvoka zaščitijo pred predatorjem, tišine, modalnosti premikajočih/mirujočih stanj in sofistikaciji osebnega auralnega polja z vidika teritorija.
Nočni zvočni sprehod nas popelje v iskanje tišine in poslušanja neslišnega, v čas nočnih vešč jamamaj, ki predstavljajo sintropične vezi oddaljenih in bližnjih teritorijev. Nočni zvočni sprehod nas popelje v čarobni svet nočnih metuljev, ki kot simbionti predstavljajo sintropične vezi narave in kulture v parku Tivoli. Namen niza partitur poslušanja je intervenirati v prevladujočo perceptivno agendo in poudariti potencialnosti auralne zaznave. Sluh je tesno prepleten s sposobnostjo kompleksnega razumevanja stvarnosti ter sočutja, ki je osnova za vključujočo resonanco. Kako poslušati nevidno? Kako zaznati bitja, ki nočejo biti slišana?
Prisluškovanje dozdevno neslišnemu ter pohajkovanje po nočnih krajinah (ki so lahko tudi le redukcija vidnega polja in prisluškovanje drobnim impulzom lastnega telesa in anime) naslavlja zvočnost dozdevne tišine in bioakustiko iz smeri teritorija. Jamamaji so prebivalci visokoraslih listnatih gozdov, ki živijo visoko v krošnjah dreves. So nočni metulji, ki za seboj puščajo velike svetlozelene svilene zapredke. Dislocirani nočni prišleki so pred dobrim stoletjem ob poskusih lokalnega svilogojstva uspeli pobegniti v prostost okoliških drevesnih krošenj. Izvirajo z japonskih hribov, skozi odprto okno pa so se razširili po celinskem pasu jugovzhodne Evrope.
YAMAMAYU nočna pohajkovanja so zasnovana na avtoričinem trajajočem poetičnem raziskovanju jamamajev in vešč, eholokacije, sposobnosti nočnih vešč, da se z absorpcijo zvoka zaščitijo pred predatorjem, tišine, modalnosti premikajočih/mirujočih stanj in sofistikaciji osebnega auralnega polja z vidika teritorija.
OR poiesis [Petra Kapš]
Umetnica in raziskovalka na področju bio- in geoakustike, hidroakustike, slušne percepcije, interaktivnega zvočnega performansa v konkretnem, akustičnem prostoru ter digitalno nadgrajeni realnosti, spletne transmisije in umetniškega radia. Svoje delo tke vmes med umetnostjo zvoka, radia, časprostor poezijo, performansom in fotografijo. Besedo, njen primarni medij, razširja v sonornih sferah časprostor poezije. Razvija performativno prakso terenskega snemanja, raziskuje in udejanja možnosti avtorskega radijskega prostora, posveča se auralnosti uprostorjenega spomina in časovnim vrtinam. Ob vseh digitalnih razsežnostih je središčna fizična prisotnost telesa. Njena zvočna dela beležijo _samote_. V zadnjih letih je pomembno prispevala k razvoju interaktivnih, zvočnih in performativnih umetniških praks. Pomembno je njeno eksperimentiranje in razvoj lokacijskih medijev v navezavi na slušno senzoriko in razvoj topografskih zvočnih arhivov, artikuliranje subtilnih intervencij v javni prostor in raziskovanje spomina in spominjanja, poudarjeno skozi zvok, zaznavo in percepcijo, v dinamiki med starodavnim in sodobno stvarnostjo. Deluje v slovenskem in mednarodnem okolju. Je ustanovna članica združenja CENSE (Central European Network for Sonic Ecologies) in članica skupine JATA C ter kolektiva radio.earth.
Kolofon / Colophon
Koncept, tekst in oblikovanje: Petra Kapš Glasba in zvočna kompozicija: Petra Kapš Lektura, prevod v angleščino: Melita Silič Portrnetna fotografija:Francesco Rosso
Fotografije dogodka: Matej Tomažin
Bioakustična skupina Jata C v delu Kronolit, sestavljenem iz kompleksne večkanalne zvočne kompozicije in instalacije kamnitih plošč, raziskuje zvočnost in časovne razsežnosti kamnitih struktur ter njihovo trajnost in soodvisnost s človekom.
Zvočne materiale za kompozicijo so umetniki pridobili s pomočjo terenskih posnetkov različnih lokacij in kamnolomov. Instalacija, kot senzorni podaljšek človeških tipal, pa služi kot kamnit instrument, s katerim kompozicijo in same vibracije kamna preko transducerjev v povratni zanki vračajo v njegovo materialnost. Tekom produkcije dela so umetniki sodelovali z znanstveniki s področja mikropaleontologije, geologije in fizike ter podpornikom projekta, podjetjem Marmor Hotavlje.
beepblip [Ida Hiršenfelder], članica skupine Jata C, je o delu zapisala:
Misliti geološki čas, čas kotalečega kamna, čas litosfere, čas kontinentov je misliti lastno majhnost, prašnost, minljivost … Morda lahko prav s to mislijo zaobidemo norost človeškega izčrpavanja Zemlje, se čudimo njeni mogočni krhkosti, spoštujemo neštete entitete, ki so jo oblikovale v nestalnem prostoru in eonih časa. Kamenine gora so bile nekoč na dnu morja. Organsko komponento prsti so s presnovo proizvedle bakterije. Del apnenca na Zemlji so iz sebe iztisnili kokolitofori, enocelične alge. Tako kot mi so hkrati živi in mrtvi, hkrati organski in anorganski. Vemo, da je razlikovanje nepotrebno; in vendar je pomembno, kateri svet sveti svet.[1] Stežka najdemo prostor na planetu, ki ga ne bi upravljal človek ali vsaj vplival na njegove spremembe. Svetiti drugačen svet, v katerem vlada vzajemnost in ne oblastništvo, zahteva ponotranjenje drugačnih vprašanj. Jata C se vpraša: »Kako lahko slišimo kamen in njegove eone?«
[1] Donna J. Haraway. Staying with Trouble: Making Kin in the Chthulucene. Durham and London: Duke University Press, 2016, str. 35. “It matters what worlds world worlds. It matters what stories tell stories.”
Večkanalna zvočna instalacija
V zvočnem dogodku skupina Jata C v živo interpretira delo Kronolit po vnaprej zasnovani partituri, ki vključuje prostor za improvizacijo. Z uporabo večkanalnega prostorskega sistema zvok prehaja med skalami in zidovi, vibrira v kamnitih ploščah in ustvarja občutek neposredne prisotnosti geološkega časa.
Zvočni dogodek v živo
Instalacija v omogoča obiskovalcem vstop v kamniti resonančni prostor, kjer zvočna fabula odpira izkušnjo drugačne zaznave časa – počasnega, masivnega, vseobsegajočega. Skladba prepleta zvoke lomljenja, drobljenja, vibriranja in oddaljenega odmeva – vse to vpet v narativ o Zemlji, ki si ritme ne izposoja od človeka, temveč jih oblikuje v eonih.
Jata C [beepblip, OR poiesis, Boštjan Perovšek, Bojana Šaljić Podešva, Brane Zorman]
Bioakustična skupina Jata C v delu Kronolit, sestavljenem iz kompleksne večkanalne zvočne kompozicije in instalacije kamnitih plošč, raziskuje zvočnost in časovne razsežnosti kamnitih struktur ter njihovo trajnost in soodvisnost s človekom.
Zvočne materiale za kompozicijo so umetniki pridobili s pomočjo terenskih posnetkov različnih lokacij in kamnolomov. Instalacija, kot senzorni podaljšek človeških tipal, pa služi kot kamnit instrument, s katerim kompozicijo in same vibracije kamna preko transducerjev v povratni zanki vračajo v njegovo materialnost. Tekom produkcije dela so umetniki sodelovali z znanstveniki s področja mikropaleontologije, geologije in fizike ter podpornikom projekta, podjetjem Marmor Hotavlje.
beepblip [Ida Hiršenfelder], članica skupine Jata C, je o delu zapisala:
Misliti geološki čas, čas kotalečega kamna, čas litosfere, čas kontinentov je misliti lastno majhnost, prašnost, minljivost … Morda lahko prav s to mislijo zaobidemo norost človeškega izčrpavanja Zemlje, se čudimo njeni mogočni krhkosti, spoštujemo neštete entitete, ki so jo oblikovale v nestalnem prostoru in eonih časa. Kamenine gora so bile nekoč na dnu morja. Organsko komponento prsti so s presnovo proizvedle bakterije. Del apnenca na Zemlji so iz sebe iztisnili kokolitofori, enocelične alge. Tako kot mi so hkrati živi in mrtvi, hkrati organski in anorganski. Vemo, da je razlikovanje nepotrebno; in vendar je pomembno, kateri svet sveti svet.[1] Stežka najdemo prostor na planetu, ki ga ne bi upravljal človek ali vsaj vplival na njegove spremembe. Svetiti drugačen svet, v katerem vlada vzajemnost in ne oblastništvo, zahteva ponotranjenje drugačnih vprašanj. Jata C se vpraša: »Kako lahko slišimo kamen in njegove eone?«
[1] Donna J. Haraway. Staying with Trouble: Making Kin in the Chthulucene. Durham and London: Duke University Press, 2016, str. 35. “It matters what worlds world worlds. It matters what stories tell stories.”
Večkanalna zvočna instalacija
V zvočnem dogodku skupina Jata C v živo interpretira delo Kronolit po vnaprej zasnovani partituri, ki vključuje prostor za improvizacijo. Z uporabo večkanalnega prostorskega sistema zvok prehaja med skalami in zidovi, vibrira v kamnitih ploščah in ustvarja občutek neposredne prisotnosti geološkega časa.
Zvočni dogodek v živo
Instalacija v omogoča obiskovalcem vstop v kamniti resonančni prostor, kjer zvočna fabula odpira izkušnjo drugačne zaznave časa – počasnega, masivnega, vseobsegajočega. Skladba prepleta zvoke lomljenja, drobljenja, vibriranja in oddaljenega odmeva – vse to vpet v narativ o Zemlji, ki si ritme ne izposoja od človeka, temveč jih oblikuje v eonih.
Jata C [beepblip, OR poiesis, Boštjan Perovšek, Bojana Šaljić Podešva, Brane Zorman]
Umetniška skupina, katere člani_ce si delijo naklonjenost do terenskih posnetkov, bioakustike in zvočne ekologije. Raziskovanja slušnih zaznav združujejo z ekološkimi in družbenimi temami, ki jih razpirajo preko znanstvenega diskurza in s pomočjo izvirnih predstav zvočnih okolij. V skladbah posnetke iz neposrednega okolja preoblikujejo v spekulativne projekcije prihodnosti in čuječe zaznave sedanjosti. Pri delu uporabljajo široko paleto naprav za zajemanje akustičnih pojavov. Igrajo po partituri, ki pušča dovolj prostora za improvizacijo in živo zvočno interpretacijo. Skupina je doslej javnosti predstavila kompoziciji Drobljenje ledu (2019) in Bibaret JC210120 (2020).
beepblip [Ida Hiršenfelder] deluje v polju zvočne in intermedijske umetnosti. Zanima jo zgodovina medijev, arhivi, njihovo izginevanje in medijska arheologija. Sodeluje z Muzejem za sodobno umetnost Metelkova, +MSUM, festivalom Topografije zvoka ter v okviru programa radioCona. Z intermedijsko zvočno umetnico Sašo Spačal sta soustanoviteljici Iniciative ČIPke. Od leta 2011 do 2017 je bila članica DIY zvočnega kolektiva Theremidi Orchestra.
Petra Kapš [OR poiesis] je umetnica in raziskovalka zvoka, slušne percepcije in poetičnega performansa. Besedo razširja v sonornih sferah časprostor poezije. Ob vseh digitalnih razsežnostih ji je središčna fizična prisotnost telesa.
Boštjan Perovšek, umetnik, skladatelj in oblikovalec zvoka, sklada eksperimentalno elektroakustično glasbo. Njegova posebnost je ustvarjanje bioakustične glasbe, ki temelji na zvokih živali, posebej žuželk. Sodeluje s skupino SAETA, ustvarja pa tudi glasbo za film in gledališče, performanse, multimedijske instalacije ter zvočne krajine za muzeje in galerije.
Bojana Šaljić Podešva se kot skladateljica najbolj posveča raziskovanju zvoka kot entite, ki vpliva na poslušalca fizično in vsebinsko. Njena glasba se razpenja med popolno abstrakcijo in kompleksnimi semantičnimi jeziki. Je prejemnica vrste nagrad za koncertna dela, scensko in filmsko glasbo.
Brane Zorman je intermedijski umetnik, skladatelj, zvočni manipulator, producent in kurator. Zvočna dela komponira za gledališke, intermedijske in plesne predstave. Elektroakustične solo skladbe in improvizacije z domačimi in tujimi umetniki izvaja v prostorskem zvoku. V odnosu do zvoka in prostora razvija različne strategije, tehnike, dinamične in interaktivne module, snema in reinterpretira zvočne krajine in z uporabo sofisticiranih orodij kreira elektronske in akustične zvočne skulpture.
Kolofon / Colophon
Umetnice_ki: beepblip, OR poiesis, Boštjan Perovšek, Bojana Šaljić Podešva, Brane Zorman Produkcija: Cona za galerijo Steklenik, 2022 Producentka: Irena Pivka Odnosi z javnostmi: Matej Tomažin Prevod in lektura: Melita Silič Video: Miha Godec, Matej Tomažin
Koproducent instalacije in zvočnega dogodka je Ljubljanski grad. Instalacijo podpirata Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije in Mestna občina Ljubljana, Oddelek za kulturo. Delo je nastalo v okviru projekta konS – platforme za sodobno raziskovalno umetnost. Marmorne plošče za izdelavo instalacije je priskrbelo podjetje Marmor Hotavlje.
Večkanalna zvočna instalacija Stekleno nebo intermedijskega umetnika Marka Batista je nadaljevanje njegovega raziskovanja sodobne, postfaktične družbe v odnosu do tehnološkega napredka ter razmerij v trikotniku družba, narava in tehnologija, umeščenih v kontekst ekokritičnega diskurza, okoljskih politik in aktualnih humanističnih konceptov, kot so narava, antropocen in kolonialna kapitalistična matrica.
Delo se navezuje na umetnikove prejšnje projekte, zlasti na Fluidne delce vulkanskega pepela, kjer kljub odsotnosti človeške figure jasno zaznamo njeno posredno prisotnost skozi opustošeno krajino in sledi (post)humanoidov. V središču razstave sta dva precizno izdelana interaktivna, hibridna vizualno-zvočna objekta, prototipa distopičnega habitata prihodnosti, s katerima umetnik delo obravnava na simbolni in praktični ravni.
Instalacija je sestavljena iz vizualnega in zvočnega dela. Vizualni del tvori dvodelna mimetična instalacija s postnaravnim okoljem, ustvarjenim s 3D-tiskom, v katerem se vzpostavlja dialog med urbanim in ruralnim habitatom. Zvočni ustroj temelji na elektrolizi toksičnih spojin, ki v razširjenem elektronskem sistemu skozi procese samooscilacije in ekstrakcije proizvajajo zvočno sliko. Z umeščanjem agentnosti v materijo delo ostaja odprto v postajanju in dopušča nepredvidljivost.
Večkanalna zvočna instalacija Stekleno nebo intermedijskega umetnika Marka Batista je nadaljevanje njegovega raziskovanja sodobne, postfaktične družbe v odnosu do tehnološkega napredka ter razmerij v trikotniku družba, narava in tehnologija, umeščenih v kontekst ekokritičnega diskurza, okoljskih politik in aktualnih humanističnih konceptov, kot so narava, antropocen in kolonialna kapitalistična matrica.
Delo se navezuje na umetnikove prejšnje projekte, zlasti na Fluidne delce vulkanskega pepela, kjer kljub odsotnosti človeške figure jasno zaznamo njeno posredno prisotnost skozi opustošeno krajino in sledi (post)humanoidov. V središču razstave sta dva precizno izdelana interaktivna, hibridna vizualno-zvočna objekta, prototipa distopičnega habitata prihodnosti, s katerima umetnik delo obravnava na simbolni in praktični ravni.
Instalacija je sestavljena iz vizualnega in zvočnega dela. Vizualni del tvori dvodelna mimetična instalacija s postnaravnim okoljem, ustvarjenim s 3D-tiskom, v katerem se vzpostavlja dialog med urbanim in ruralnim habitatom. Zvočni ustroj temelji na elektrolizi toksičnih spojin, ki v razširjenem elektronskem sistemu skozi procese samooscilacije in ekstrakcije proizvajajo zvočno sliko. Z umeščanjem agentnosti v materijo delo ostaja odprto v postajanju in dopušča nepredvidljivost.
Marko Batista
Intermedijski umetnik, raziskovalec zvoka, video eksperimentalist in avdiovizualni performer. Diplomiral je na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani ter magistriral na Central Saint Martins v Londonu. Njegova praksa se giblje na presečišču umetnosti in znanosti ter vključuje raziskovanje zvočnih krajin, hibridnih prostorov, podatkovnih procesov in politik sodobne umetnosti. Razstavljal je na številnih mednarodnih prizoriščih in festivalih ter sodeloval z domačimi in tujimi institucijami.
Kolofon / Colophon
Umetnik: Marko Batista Besedilo: Jasmina Založnik Tehnična pomoč instalacije: Boštjan Čadež, Brane Ždralo, Boris Šaletić Kuriranje: Irena Pivka, Brane Zorman Organizacija: Irena Pivka, Ana Mizerit Odnosi z javnostmi: Matej Tomažin, Mateja Lavrič
Produkcija: Cona za galerijo Steklenik, 2022 Soorganizacija: Muzej sodobne umetnosti Metelkova Prizorišče: galerija Steklenik gostuje v Muzeju sodobne umetnosti Metelkova
Ambisonični zvočni dogodek in večkanalna zvočna instalacija
Zvočno delo Duh dreves |Dotik spekulira o zvočni komponenti življenja dreves in prevprašuje preplet posameznega dela rastline s kolonijo organizmov in skupnostjo gozda. Zvočni posnetki dajejo glas življenju drevesa v njegovem letnem in življenjskem ciklu, ki se začne in konča s tišino. Tišino pred spomladanskim pretokom drevesnih sokov in tišino po uničenju zaradi klimatskih sprememb, suše, požarov. Brane Zorman je z delom Duh dreves I Dotik med tremi prejemniki nagrade Palma Ars Acustica 2022. O konceptualizaciji dela v pdf knjižici (mogoč je nakup tiskane verzije) na tej povezavi.
Avtor namenja posebno pozornost dotiku drevesa; kot obliki skrbi in zavedanja sobivanja z rastlinami in na drugi strani destruktivnemu dotiku okoljskega uničenja. Od zvokov dotikanja debla, drgnjenja vej, drobljenja odpadlega lubja, listov, vetra v krošnjah, vode, ki napaja korenine, avtor zvočno prehaja skozi fizični obstoj drevesa. Vse tja do lomljenja vej, podiranja dreves in ognja, ki kot opozorilo pred prihajajočo sušo grobo zareže v habitat gozda.
Zvočni dogodek v živo
Brane Zorman v živo izvaja predelano verzijo skladbe Duh dreves | Dotik, ki je nastajala v različnih fazah in intenziteti skozi dve leti. Dogodek temelji na prostorski ambisonični tehnologiji in uporabi Silent Disco opreme, ki vključuje več mikro FM oddajnikov in slušalk kratkega dometa na različnih frekvencah. Zvok obiskovalke_ce obda z vseh strani, ustvarjajoč intenzivno sonično izkušnjo, kjer se zvoki prelivajo, premikajo in preoblikujejo v 360° sferičnem prostoru. Ambisonični sistem omogoča umetniku, da manipulira s prostorskimi plastmi zvoka ter jih hkrati posreduje tudi prek običajnih stereo slušalk. Poslušanje tako postane večdimenzionalno doživetje, ki briše meje med poslušalcem in zvočnim prostorom.
Umetniška instalacija
Instalacija prikazuje, raziskuje in beleži spremembe električne prevodnosti, ki so posledica intenzivnega sušenja posameznih rezin debla. Prek toplotnih, električnih in nihajnih senzorjev in pretvornikov pretvarja parametre v vizualno in slišno obliko. Rezine se sušijo in pokajo. Naseljujejo jih mikrobi, plesni, drevesne gobe in v tem procesu razkrajanja spreminjajo svojo obliko. Na simbolnem nivoju nas novo nastale drevesne strukture soočajo s pomanjkanjem vode in vlage. Skladba s posnetimi in obdelanimi zvoki dreves, ki nastajajo tako znotraj samega organizma kot tudi ob dotiku človeka in okolja, ustvarja čustveno in dramatično glasbeno fabulo, nabito z naravnimi in ojačanimi zvoki, ki se energično spajajo in prepletajo. Dinamična osemkanalna prostorska postavitev vsrka poslušalca v središče zvočnega dogajanja.
Ambisonični zvočni dogodek in večkanalna zvočna instalacija
Zvočno delo Duh dreves |Dotik spekulira o zvočni komponenti življenja dreves in prevprašuje preplet posameznega dela rastline s kolonijo organizmov in skupnostjo gozda. Zvočni posnetki dajejo glas življenju drevesa v njegovem letnem in življenjskem ciklu, ki se začne in konča s tišino. Tišino pred spomladanskim pretokom drevesnih sokov in tišino po uničenju zaradi klimatskih sprememb, suše, požarov. Brane Zorman je z delom Duh dreves I Dotik med tremi prejemniki nagrade Palma Ars Acustica 2022. O konceptualizaciji dela v pdf knjižici (mogoč je nakup tiskane verzije) na tej povezavi.
Avtor namenja posebno pozornost dotiku drevesa; kot obliki skrbi in zavedanja sobivanja z rastlinami in na drugi strani destruktivnemu dotiku okoljskega uničenja. Od zvokov dotikanja debla, drgnjenja vej, drobljenja odpadlega lubja, listov, vetra v krošnjah, vode, ki napaja korenine, avtor zvočno prehaja skozi fizični obstoj drevesa. Vse tja do lomljenja vej, podiranja dreves in ognja, ki kot opozorilo pred prihajajočo sušo grobo zareže v habitat gozda.
Zvočni dogodek v živo
Brane Zorman v živo izvaja predelano verzijo skladbe Duh dreves | Dotik, ki je nastajala v različnih fazah in intenziteti skozi dve leti. Dogodek temelji na prostorski ambisonični tehnologiji in uporabi Silent Disco opreme, ki vključuje več mikro FM oddajnikov in slušalk kratkega dometa na različnih frekvencah. Zvok obiskovalke_ce obda z vseh strani, ustvarjajoč intenzivno sonično izkušnjo, kjer se zvoki prelivajo, premikajo in preoblikujejo v 360° sferičnem prostoru. Ambisonični sistem omogoča umetniku, da manipulira s prostorskimi plastmi zvoka ter jih hkrati posreduje tudi prek običajnih stereo slušalk. Poslušanje tako postane večdimenzionalno doživetje, ki briše meje med poslušalcem in zvočnim prostorom.
Umetniška instalacija
Instalacija prikazuje, raziskuje in beleži spremembe električne prevodnosti, ki so posledica intenzivnega sušenja posameznih rezin debla. Prek toplotnih, električnih in nihajnih senzorjev in pretvornikov pretvarja parametre v vizualno in slišno obliko. Rezine se sušijo in pokajo. Naseljujejo jih mikrobi, plesni, drevesne gobe in v tem procesu razkrajanja spreminjajo svojo obliko. Na simbolnem nivoju nas novo nastale drevesne strukture soočajo s pomanjkanjem vode in vlage. Skladba s posnetimi in obdelanimi zvoki dreves, ki nastajajo tako znotraj samega organizma kot tudi ob dotiku človeka in okolja, ustvarja čustveno in dramatično glasbeno fabulo, nabito z naravnimi in ojačanimi zvoki, ki se energično spajajo in prepletajo. Dinamična osemkanalna prostorska postavitev vsrka poslušalca v središče zvočnega dogajanja.
Brane Zorman
Skladatelj, zvočni in intermedijski umetnik, zvočni manipulator, producent in kurator. Zvočna dela komponira za gledališke, intermedijske in plesne predstave. V odnosu do zvoka in prostora razvija različne strategije, tehnike, dinamične in interaktivne module, snema in reinterpretira zvočne krajine in z uporabo sofisticiranih orodij kreira elektronske in akustične zvočne skulpture.
Kolofon / Colophon
Umetnik: Brane Zorman Svetovanje: Valentina Cvetkovič, Boris Semenič Kuriranje: Irena Pivka Izvedba vibracijskega senzorja: Gregor Krpič Delo na terenu (Trzin): Morales d.o.o., Rok Rudigaj, Boštjan Divjak Prevod in lektura: Melita Silič Naslovna fotografija: Irena Pivka, Brane Zorman Fotografija koncerta: Sunčan Stone Organizacija: Irena Pivka Odnosi z javnostmi: Matej Tomažin Produkcija: Cona, zavod za procesiranje sodobne umetnosti, 2021 Prizorišča: Steklenik, galerija za zvok, bioakustiko in umetnost, MGLC, Švicarija, Program Ars, festival IZIS, Festival ARS Electronica Partnerji: MGLC Švicarija Zahvala: Zavod Kersnikova 4
Delavnica Zvočni mikroskop je namenjena otrokom, ki želijo raziskovati zvoke, ki jih navadno ne slišimo. Udeleženci spoznajo osnovne zakonitosti prenosa zvoka, nato pa jih preverijo v praksi skozi poslušanje, opazovanje in skupinsko ustvarjanje.
Mentorja predstavita mehansko in digitalno različico zvočnega mikroskopa ter uporabo kontaktnih mikrofonov. Udeleženci sestavijo preprost mehanski pripomoček za ojačanje tihih zvokov in ga uporabijo pri lovljenju zvočnih detajlov iz vsakdanjega okolja.
Delavnica Zvočni mikroskop je namenjena otrokom, ki želijo raziskovati zvoke, ki jih navadno ne slišimo. Udeleženci spoznajo osnovne zakonitosti prenosa zvoka, nato pa jih preverijo v praksi skozi poslušanje, opazovanje in skupinsko ustvarjanje.
Mentorja predstavita mehansko in digitalno različico zvočnega mikroskopa ter uporabo kontaktnih mikrofonov. Udeleženci sestavijo preprost mehanski pripomoček za ojačanje tihih zvokov in ga uporabijo pri lovljenju zvočnih detajlov iz vsakdanjega okolja.
Andrej Fon
Slovenski glasbenik, multiinstrumentalist, avtor in pedagog. Deluje na področjih improvizirane, eksperimentalne, ljudske in avtorske glasbe ter vodi glasbene delavnice za različne starostne skupine.
Staš Vrenko
Medijski umetnik, glasbenik in oblikovalec elektronskih instrumentov. Njegova praksa povezuje raziskovanje zvoka, tehnologije, kinetičnosti in performativnosti v samostojnih in skupinskih projektih.
Kolofon / Colophon
Kreatorja delavnice in mentorja: Andrej Fon, Staš Vrenko Koordinatorica pedagoških vsebin: Irena Pivka Tehnični vodja: Brane Zorman Tehnična pomoč: RogLab (laserski rezkalnik) Produkcija: Cona, 2019
Delavnica je del projekta KONS: Platforma za sodobno raziskovalno umetnost. Naložbo sofinancirata Republika Slovenija in Evropska unija iz Evropskega sklada za regionalni razvoj.
Ambisonični zvočni dogodek in večkanalna zvočna instalacija
Zvočno delo Duh dreves |Dotik spekulira o zvočni komponenti življenja dreves in prevprašuje preplet posameznega dela rastline s kolonijo organizmov in skupnostjo gozda. Zvočni posnetki dajejo glas življenju drevesa v njegovem letnem in življenjskem ciklu, ki se začne in konča s tišino. Tišino pred spomladanskim pretokom drevesnih sokov in tišino po uničenju zaradi klimatskih sprememb, suše, požarov. Brane Zorman je z delom Duh dreves I Dotik med tremi prejemniki nagrade Palma Ars Acustica 2022. O konceptualizaciji dela v pdf knjižici (mogoč je nakup tiskane verzije) na tej povezavi.
Avtor namenja posebno pozornost dotiku drevesa; kot obliki skrbi in zavedanja sobivanja z rastlinami in na drugi strani destruktivnemu dotiku okoljskega uničenja. Od zvokov dotikanja debla, drgnjenja vej, drobljenja odpadlega lubja, listov, vetra v krošnjah, vode, ki napaja korenine, avtor zvočno prehaja skozi fizični obstoj drevesa. Vse tja do lomljenja vej, podiranja dreves in ognja, ki kot opozorilo pred prihajajočo sušo grobo zareže v habitat gozda.
Zvočni dogodek v živo
Brane Zorman v živo izvaja predelano verzijo skladbe Duh dreves | Dotik, ki je nastajala v različnih fazah in intenziteti skozi dve leti. Dogodek temelji na prostorski ambisonični tehnologiji in uporabi Silent Disco opreme, ki vključuje več mikro FM oddajnikov in slušalk kratkega dometa na različnih frekvencah. Zvok obiskovalke_ce obda z vseh strani, ustvarjajoč intenzivno sonično izkušnjo, kjer se zvoki prelivajo, premikajo in preoblikujejo v 360° sferičnem prostoru. Ambisonični sistem omogoča umetniku, da manipulira s prostorskimi plastmi zvoka ter jih hkrati posreduje tudi prek običajnih stereo slušalk. Poslušanje tako postane večdimenzionalno doživetje, ki briše meje med poslušalcem in zvočnim prostorom.
Umetniška instalacija
Instalacija prikazuje, raziskuje in beleži spremembe električne prevodnosti, ki so posledica intenzivnega sušenja posameznih rezin debla. Prek toplotnih, električnih in nihajnih senzorjev in pretvornikov pretvarja parametre v vizualno in slišno obliko. Rezine se sušijo in pokajo. Naseljujejo jih mikrobi, plesni, drevesne gobe in v tem procesu razkrajanja spreminjajo svojo obliko. Na simbolnem nivoju nas novo nastale drevesne strukture soočajo s pomanjkanjem vode in vlage. Skladba s posnetimi in obdelanimi zvoki dreves, ki nastajajo tako znotraj samega organizma kot tudi ob dotiku človeka in okolja, ustvarja čustveno in dramatično glasbeno fabulo, nabito z naravnimi in ojačanimi zvoki, ki se energično spajajo in prepletajo. Dinamična osemkanalna prostorska postavitev vsrka poslušalca v središče zvočnega dogajanja.
Ambisonični zvočni dogodek in večkanalna zvočna instalacija
Zvočno delo Duh dreves |Dotik spekulira o zvočni komponenti življenja dreves in prevprašuje preplet posameznega dela rastline s kolonijo organizmov in skupnostjo gozda. Zvočni posnetki dajejo glas življenju drevesa v njegovem letnem in življenjskem ciklu, ki se začne in konča s tišino. Tišino pred spomladanskim pretokom drevesnih sokov in tišino po uničenju zaradi klimatskih sprememb, suše, požarov. Brane Zorman je z delom Duh dreves I Dotik med tremi prejemniki nagrade Palma Ars Acustica 2022. O konceptualizaciji dela v pdf knjižici (mogoč je nakup tiskane verzije) na tej povezavi.
Avtor namenja posebno pozornost dotiku drevesa; kot obliki skrbi in zavedanja sobivanja z rastlinami in na drugi strani destruktivnemu dotiku okoljskega uničenja. Od zvokov dotikanja debla, drgnjenja vej, drobljenja odpadlega lubja, listov, vetra v krošnjah, vode, ki napaja korenine, avtor zvočno prehaja skozi fizični obstoj drevesa. Vse tja do lomljenja vej, podiranja dreves in ognja, ki kot opozorilo pred prihajajočo sušo grobo zareže v habitat gozda.
Zvočni dogodek v živo
Brane Zorman v živo izvaja predelano verzijo skladbe Duh dreves | Dotik, ki je nastajala v različnih fazah in intenziteti skozi dve leti. Dogodek temelji na prostorski ambisonični tehnologiji in uporabi Silent Disco opreme, ki vključuje več mikro FM oddajnikov in slušalk kratkega dometa na različnih frekvencah. Zvok obiskovalke_ce obda z vseh strani, ustvarjajoč intenzivno sonično izkušnjo, kjer se zvoki prelivajo, premikajo in preoblikujejo v 360° sferičnem prostoru. Ambisonični sistem omogoča umetniku, da manipulira s prostorskimi plastmi zvoka ter jih hkrati posreduje tudi prek običajnih stereo slušalk. Poslušanje tako postane večdimenzionalno doživetje, ki briše meje med poslušalcem in zvočnim prostorom.
Umetniška instalacija
Instalacija prikazuje, raziskuje in beleži spremembe električne prevodnosti, ki so posledica intenzivnega sušenja posameznih rezin debla. Prek toplotnih, električnih in nihajnih senzorjev in pretvornikov pretvarja parametre v vizualno in slišno obliko. Rezine se sušijo in pokajo. Naseljujejo jih mikrobi, plesni, drevesne gobe in v tem procesu razkrajanja spreminjajo svojo obliko. Na simbolnem nivoju nas novo nastale drevesne strukture soočajo s pomanjkanjem vode in vlage. Skladba s posnetimi in obdelanimi zvoki dreves, ki nastajajo tako znotraj samega organizma kot tudi ob dotiku človeka in okolja, ustvarja čustveno in dramatično glasbeno fabulo, nabito z naravnimi in ojačanimi zvoki, ki se energično spajajo in prepletajo. Dinamična osemkanalna prostorska postavitev vsrka poslušalca v središče zvočnega dogajanja.
Brane Zorman
Skladatelj, zvočni in intermedijski umetnik, zvočni manipulator, producent in kurator. Zvočna dela komponira za gledališke, intermedijske in plesne predstave. V odnosu do zvoka in prostora razvija različne strategije, tehnike, dinamične in interaktivne module, snema in reinterpretira zvočne krajine in z uporabo sofisticiranih orodij kreira elektronske in akustične zvočne skulpture.
Kolofon / Colophon
Umetnik: Brane Zorman Svetovanje: Valentina Cvetkovič, Boris Semenič Kuriranje: Irena Pivka Izvedba vibracijskega senzorja: Gregor Krpič Delo na terenu (Trzin): Morales d.o.o., Rok Rudigaj, Boštjan Divjak Prevod in lektura: Melita Silič Naslovna fotografija: Irena Pivka, Brane Zorman Fotografija koncerta: Sunčan Stone Organizacija: Irena Pivka Odnosi z javnostmi: Matej Tomažin Produkcija: Cona, zavod za procesiranje sodobne umetnosti, 2021 Prizorišča: Steklenik, galerija za zvok, bioakustiko in umetnost, MGLC, Švicarija, Program Ars, festival IZIS, Festival ARS Electronica Partnerji: MGLC Švicarija Zahvala: Zavod Kersnikova 4
Ambisonični zvočni dogodek in večkanalna zvočna instalacija
Zvočno delo Duh dreves |Dotik spekulira o zvočni komponenti življenja dreves in prevprašuje preplet posameznega dela rastline s kolonijo organizmov in skupnostjo gozda. Zvočni posnetki dajejo glas življenju drevesa v njegovem letnem in življenjskem ciklu, ki se začne in konča s tišino. Tišino pred spomladanskim pretokom drevesnih sokov in tišino po uničenju zaradi klimatskih sprememb, suše, požarov. Brane Zorman je z delom Duh dreves I Dotik med tremi prejemniki nagrade Palma Ars Acustica 2022. O konceptualizaciji dela v pdf knjižici (mogoč je nakup tiskane verzije) na tej povezavi.
Avtor namenja posebno pozornost dotiku drevesa; kot obliki skrbi in zavedanja sobivanja z rastlinami in na drugi strani destruktivnemu dotiku okoljskega uničenja. Od zvokov dotikanja debla, drgnjenja vej, drobljenja odpadlega lubja, listov, vetra v krošnjah, vode, ki napaja korenine, avtor zvočno prehaja skozi fizični obstoj drevesa. Vse tja do lomljenja vej, podiranja dreves in ognja, ki kot opozorilo pred prihajajočo sušo grobo zareže v habitat gozda.
Zvočni dogodek v živo
Brane Zorman v živo izvaja predelano verzijo skladbe Duh dreves | Dotik, ki je nastajala v različnih fazah in intenziteti skozi dve leti. Dogodek temelji na prostorski ambisonični tehnologiji in uporabi Silent Disco opreme, ki vključuje več mikro FM oddajnikov in slušalk kratkega dometa na različnih frekvencah. Zvok obiskovalke_ce obda z vseh strani, ustvarjajoč intenzivno sonično izkušnjo, kjer se zvoki prelivajo, premikajo in preoblikujejo v 360° sferičnem prostoru. Ambisonični sistem omogoča umetniku, da manipulira s prostorskimi plastmi zvoka ter jih hkrati posreduje tudi prek običajnih stereo slušalk. Poslušanje tako postane večdimenzionalno doživetje, ki briše meje med poslušalcem in zvočnim prostorom.
Umetniška instalacija
Instalacija prikazuje, raziskuje in beleži spremembe električne prevodnosti, ki so posledica intenzivnega sušenja posameznih rezin debla. Prek toplotnih, električnih in nihajnih senzorjev in pretvornikov pretvarja parametre v vizualno in slišno obliko. Rezine se sušijo in pokajo. Naseljujejo jih mikrobi, plesni, drevesne gobe in v tem procesu razkrajanja spreminjajo svojo obliko. Na simbolnem nivoju nas novo nastale drevesne strukture soočajo s pomanjkanjem vode in vlage. Skladba s posnetimi in obdelanimi zvoki dreves, ki nastajajo tako znotraj samega organizma kot tudi ob dotiku človeka in okolja, ustvarja čustveno in dramatično glasbeno fabulo, nabito z naravnimi in ojačanimi zvoki, ki se energično spajajo in prepletajo. Dinamična osemkanalna prostorska postavitev vsrka poslušalca v središče zvočnega dogajanja.
Ambisonični zvočni dogodek in večkanalna zvočna instalacija
Zvočno delo Duh dreves |Dotik spekulira o zvočni komponenti življenja dreves in prevprašuje preplet posameznega dela rastline s kolonijo organizmov in skupnostjo gozda. Zvočni posnetki dajejo glas življenju drevesa v njegovem letnem in življenjskem ciklu, ki se začne in konča s tišino. Tišino pred spomladanskim pretokom drevesnih sokov in tišino po uničenju zaradi klimatskih sprememb, suše, požarov. Brane Zorman je z delom Duh dreves I Dotik med tremi prejemniki nagrade Palma Ars Acustica 2022. O konceptualizaciji dela v pdf knjižici (mogoč je nakup tiskane verzije) na tej povezavi.
Avtor namenja posebno pozornost dotiku drevesa; kot obliki skrbi in zavedanja sobivanja z rastlinami in na drugi strani destruktivnemu dotiku okoljskega uničenja. Od zvokov dotikanja debla, drgnjenja vej, drobljenja odpadlega lubja, listov, vetra v krošnjah, vode, ki napaja korenine, avtor zvočno prehaja skozi fizični obstoj drevesa. Vse tja do lomljenja vej, podiranja dreves in ognja, ki kot opozorilo pred prihajajočo sušo grobo zareže v habitat gozda.
Zvočni dogodek v živo
Brane Zorman v živo izvaja predelano verzijo skladbe Duh dreves | Dotik, ki je nastajala v različnih fazah in intenziteti skozi dve leti. Dogodek temelji na prostorski ambisonični tehnologiji in uporabi Silent Disco opreme, ki vključuje več mikro FM oddajnikov in slušalk kratkega dometa na različnih frekvencah. Zvok obiskovalke_ce obda z vseh strani, ustvarjajoč intenzivno sonično izkušnjo, kjer se zvoki prelivajo, premikajo in preoblikujejo v 360° sferičnem prostoru. Ambisonični sistem omogoča umetniku, da manipulira s prostorskimi plastmi zvoka ter jih hkrati posreduje tudi prek običajnih stereo slušalk. Poslušanje tako postane večdimenzionalno doživetje, ki briše meje med poslušalcem in zvočnim prostorom.
Umetniška instalacija
Instalacija prikazuje, raziskuje in beleži spremembe električne prevodnosti, ki so posledica intenzivnega sušenja posameznih rezin debla. Prek toplotnih, električnih in nihajnih senzorjev in pretvornikov pretvarja parametre v vizualno in slišno obliko. Rezine se sušijo in pokajo. Naseljujejo jih mikrobi, plesni, drevesne gobe in v tem procesu razkrajanja spreminjajo svojo obliko. Na simbolnem nivoju nas novo nastale drevesne strukture soočajo s pomanjkanjem vode in vlage. Skladba s posnetimi in obdelanimi zvoki dreves, ki nastajajo tako znotraj samega organizma kot tudi ob dotiku človeka in okolja, ustvarja čustveno in dramatično glasbeno fabulo, nabito z naravnimi in ojačanimi zvoki, ki se energično spajajo in prepletajo. Dinamična osemkanalna prostorska postavitev vsrka poslušalca v središče zvočnega dogajanja.
Brane Zorman
Skladatelj, zvočni in intermedijski umetnik, zvočni manipulator, producent in kurator. Zvočna dela komponira za gledališke, intermedijske in plesne predstave. V odnosu do zvoka in prostora razvija različne strategije, tehnike, dinamične in interaktivne module, snema in reinterpretira zvočne krajine in z uporabo sofisticiranih orodij kreira elektronske in akustične zvočne skulpture.
Kolofon / Colophon
Umetnik: Brane Zorman Svetovanje: Valentina Cvetkovič, Boris Semenič Kuriranje: Irena Pivka Izvedba vibracijskega senzorja: Gregor Krpič Delo na terenu (Trzin): Morales d.o.o., Rok Rudigaj, Boštjan Divjak Prevod in lektura: Melita Silič Naslovna fotografija: Irena Pivka, Brane Zorman Fotografija koncerta: Sunčan Stone Organizacija: Irena Pivka Odnosi z javnostmi: Matej Tomažin Produkcija: Cona, zavod za procesiranje sodobne umetnosti, 2021 Prizorišča: Steklenik, galerija za zvok, bioakustiko in umetnost, MGLC, Švicarija, Program Ars, festival IZIS, Festival ARS Electronica Partnerji: MGLC Švicarija Zahvala: Zavod Kersnikova 4
Večkanalna zvočna instalacija Stekleno nebo intermedijskega umetnika Marka Batista je nadaljevanje njegovega raziskovanja sodobne, postfaktične družbe v odnosu do tehnološkega napredka ter razmerij v trikotniku družba, narava in tehnologija, umeščenih v kontekst ekokritičnega diskurza, okoljskih politik in aktualnih humanističnih konceptov, kot so narava, antropocen in kolonialna kapitalistična matrica.
Delo se navezuje na umetnikove prejšnje projekte, zlasti na Fluidne delce vulkanskega pepela, kjer kljub odsotnosti človeške figure jasno zaznamo njeno posredno prisotnost skozi opustošeno krajino in sledi (post)humanoidov. V središču razstave sta dva precizno izdelana interaktivna, hibridna vizualno-zvočna objekta, prototipa distopičnega habitata prihodnosti, s katerima umetnik delo obravnava na simbolni in praktični ravni.
Instalacija je sestavljena iz vizualnega in zvočnega dela. Vizualni del tvori dvodelna mimetična instalacija s postnaravnim okoljem, ustvarjenim s 3D-tiskom, v katerem se vzpostavlja dialog med urbanim in ruralnim habitatom. Zvočni ustroj temelji na elektrolizi toksičnih spojin, ki v razširjenem elektronskem sistemu skozi procese samooscilacije in ekstrakcije proizvajajo zvočno sliko. Z umeščanjem agentnosti v materijo delo ostaja odprto v postajanju in dopušča nepredvidljivost.
Večkanalna zvočna instalacija Stekleno nebo intermedijskega umetnika Marka Batista je nadaljevanje njegovega raziskovanja sodobne, postfaktične družbe v odnosu do tehnološkega napredka ter razmerij v trikotniku družba, narava in tehnologija, umeščenih v kontekst ekokritičnega diskurza, okoljskih politik in aktualnih humanističnih konceptov, kot so narava, antropocen in kolonialna kapitalistična matrica.
Delo se navezuje na umetnikove prejšnje projekte, zlasti na Fluidne delce vulkanskega pepela, kjer kljub odsotnosti človeške figure jasno zaznamo njeno posredno prisotnost skozi opustošeno krajino in sledi (post)humanoidov. V središču razstave sta dva precizno izdelana interaktivna, hibridna vizualno-zvočna objekta, prototipa distopičnega habitata prihodnosti, s katerima umetnik delo obravnava na simbolni in praktični ravni.
Instalacija je sestavljena iz vizualnega in zvočnega dela. Vizualni del tvori dvodelna mimetična instalacija s postnaravnim okoljem, ustvarjenim s 3D-tiskom, v katerem se vzpostavlja dialog med urbanim in ruralnim habitatom. Zvočni ustroj temelji na elektrolizi toksičnih spojin, ki v razširjenem elektronskem sistemu skozi procese samooscilacije in ekstrakcije proizvajajo zvočno sliko. Z umeščanjem agentnosti v materijo delo ostaja odprto v postajanju in dopušča nepredvidljivost.
Marko Batista
Intermedijski umetnik, raziskovalec zvoka, video eksperimentalist in avdiovizualni performer. Diplomiral je na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani ter magistriral na Central Saint Martins v Londonu. Njegova praksa se giblje na presečišču umetnosti in znanosti ter vključuje raziskovanje zvočnih krajin, hibridnih prostorov, podatkovnih procesov in politik sodobne umetnosti. Razstavljal je na številnih mednarodnih prizoriščih in festivalih ter sodeloval z domačimi in tujimi institucijami.
Kolofon / Colophon
Umetnik: Marko Batista Besedilo: Jasmina Založnik Tehnična pomoč instalacije: Boštjan Čadež, Brane Ždralo, Boris Šaletić Kuriranje: Irena Pivka, Brane Zorman Organizacija: Irena Pivka, Ana Mizerit Odnosi z javnostmi: Matej Tomažin, Mateja Lavrič
Produkcija: Cona za galerijo Steklenik, 2022 Soorganizacija: Muzej sodobne umetnosti Metelkova Prizorišče: galerija Steklenik gostuje v Muzeju sodobne umetnosti Metelkova
Večkanalna zvočna instalacija Stekleno nebo intermedijskega umetnika Marka Batista je nadaljevanje njegovega raziskovanja sodobne, postfaktične družbe v odnosu do tehnološkega napredka ter razmerij v trikotniku družba, narava in tehnologija, umeščenih v kontekst ekokritičnega diskurza, okoljskih politik in aktualnih humanističnih konceptov, kot so narava, antropocen in kolonialna kapitalistična matrica.
Delo se navezuje na umetnikove prejšnje projekte, zlasti na Fluidne delce vulkanskega pepela, kjer kljub odsotnosti človeške figure jasno zaznamo njeno posredno prisotnost skozi opustošeno krajino in sledi (post)humanoidov. V središču razstave sta dva precizno izdelana interaktivna, hibridna vizualno-zvočna objekta, prototipa distopičnega habitata prihodnosti, s katerima umetnik delo obravnava na simbolni in praktični ravni.
Instalacija je sestavljena iz vizualnega in zvočnega dela. Vizualni del tvori dvodelna mimetična instalacija s postnaravnim okoljem, ustvarjenim s 3D-tiskom, v katerem se vzpostavlja dialog med urbanim in ruralnim habitatom. Zvočni ustroj temelji na elektrolizi toksičnih spojin, ki v razširjenem elektronskem sistemu skozi procese samooscilacije in ekstrakcije proizvajajo zvočno sliko. Z umeščanjem agentnosti v materijo delo ostaja odprto v postajanju in dopušča nepredvidljivost.
Večkanalna zvočna instalacija Stekleno nebo intermedijskega umetnika Marka Batista je nadaljevanje njegovega raziskovanja sodobne, postfaktične družbe v odnosu do tehnološkega napredka ter razmerij v trikotniku družba, narava in tehnologija, umeščenih v kontekst ekokritičnega diskurza, okoljskih politik in aktualnih humanističnih konceptov, kot so narava, antropocen in kolonialna kapitalistična matrica.
Delo se navezuje na umetnikove prejšnje projekte, zlasti na Fluidne delce vulkanskega pepela, kjer kljub odsotnosti človeške figure jasno zaznamo njeno posredno prisotnost skozi opustošeno krajino in sledi (post)humanoidov. V središču razstave sta dva precizno izdelana interaktivna, hibridna vizualno-zvočna objekta, prototipa distopičnega habitata prihodnosti, s katerima umetnik delo obravnava na simbolni in praktični ravni.
Instalacija je sestavljena iz vizualnega in zvočnega dela. Vizualni del tvori dvodelna mimetična instalacija s postnaravnim okoljem, ustvarjenim s 3D-tiskom, v katerem se vzpostavlja dialog med urbanim in ruralnim habitatom. Zvočni ustroj temelji na elektrolizi toksičnih spojin, ki v razširjenem elektronskem sistemu skozi procese samooscilacije in ekstrakcije proizvajajo zvočno sliko. Z umeščanjem agentnosti v materijo delo ostaja odprto v postajanju in dopušča nepredvidljivost.
Marko Batista
Intermedijski umetnik, raziskovalec zvoka, video eksperimentalist in avdiovizualni performer. Diplomiral je na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani ter magistriral na Central Saint Martins v Londonu. Njegova praksa se giblje na presečišču umetnosti in znanosti ter vključuje raziskovanje zvočnih krajin, hibridnih prostorov, podatkovnih procesov in politik sodobne umetnosti. Razstavljal je na številnih mednarodnih prizoriščih in festivalih ter sodeloval z domačimi in tujimi institucijami.
Kolofon / Colophon
Umetnik: Marko Batista Besedilo: Jasmina Založnik Tehnična pomoč instalacije: Boštjan Čadež, Brane Ždralo, Boris Šaletić Kuriranje: Irena Pivka, Brane Zorman Organizacija: Irena Pivka, Ana Mizerit Odnosi z javnostmi: Matej Tomažin, Mateja Lavrič
Produkcija: Cona za galerijo Steklenik, 2022 Soorganizacija: Muzej sodobne umetnosti Metelkova Prizorišče: galerija Steklenik gostuje v Muzeju sodobne umetnosti Metelkova
parkŽur je delavnica na prostem, v kateri udeleženci skozi vodeno poslušanje in opazovanje prostora spoznavajo sodobne umetniške pristope k raziskovanju narave. Program spodbuja skupinsko sodelovanje, senzibilizacijo za okolje in aktivno zaznavanje zvoka.
Delavnica poteka s sistemom silent disco: mentor vodi skupino prek slušalk in mikrofona, zvočni material pa se dopolnjuje z nalogami in pogovorom. Udeleženci skozi izbrane primere zvočnih umetniških del razvijajo pozornost do prostora in medsebojnega sodelovanja.
parkŽur je delavnica na prostem, v kateri udeleženci skozi vodeno poslušanje in opazovanje prostora spoznavajo sodobne umetniške pristope k raziskovanju narave. Program spodbuja skupinsko sodelovanje, senzibilizacijo za okolje in aktivno zaznavanje zvoka.
Delavnica poteka s sistemom silent disco: mentor vodi skupino prek slušalk in mikrofona, zvočni material pa se dopolnjuje z nalogami in pogovorom. Udeleženci skozi izbrane primere zvočnih umetniških del razvijajo pozornost do prostora in medsebojnega sodelovanja.
Tadeja Pungerčar
Sociologinja in producentka, dejavna na področjih gledališča, performativnih umetnosti ter kulturno-umetnostne vzgoje. Kot dolgoletna vodja programa festivala Bobri razvija projekte za otroke in mlade na različnih umetniških področjih.
Barbara Kapelj
Samostojna ustvarjalka na področju kulture, ki kot scenografinja deluje v filmu in gledališču, na neodvisni uprizoritveni sceni pa razvija avtorske projekte in besedila.
Kolofon / Colophon
Kreatorici delavnice in mentorici: Tadeja Pungerčar, Barbara Kapelj Koordinatorica pedagoških vsebin: Irena Pivka Tehnični vodja: Brane Zorman Ilustracija: Nea Likar Fotografije: Sunčan Stone Produkcija: Cona, zavod za procesiranje sodobne umetnosti, 2021
V okviru projekta konS – Platforma za sodobno raziskovalno umetnost. Naložbo sofinancirata Republika Slovenija in Evropska unija iz Evropskega sklada za regionalni razvoj.
Umetniško delo Zvočna prepletanja deluje na presečišču znanosti in umetnosti. Znanstveno proučevanje vibracijskih signalov živali oziroma biotremologija je z vidika umetnosti zanimivo predvsem zaradi zvočne manifestacije aktivnosti živali, skozi specifično organizacijo zvočne mase pa lahko seže tudi v polje komunikacije med živimi bitji.
V razstavnem prostoru sta na posebej oblikovani konstrukciji prisotni dve pajkovki vrste navadni križevec (Araneus diadematus). Njuni mreži tvorita osrednji del instalacije. Pajkove mreže niso zgolj pasti za plen, temveč delujejo tudi kot podaljšek pajkovega senzornega sistema. Vibracij, ki jih pajki oddajajo in zaznavajo prek mreže, človeško uho ne zazna, razstava pa odpira prav ta neslišni zvočni svet.
Zvočno kompozicijo tvorijo neobdelani zvoki aktivnosti žuželk in pajkov, ki so naknadno elektronsko obdelani. Večina posnetkov je bila narejena v studiih Zavoda Cona in Boštjana Perovška z uporabo posebej izdelanih piezo senzorjev. Del zvočnega materiala izhaja tudi iz studia Tomása Saracena ter zasebnega arhiva Rolanda Mühlethalerja.
Umetniško delo Zvočna prepletanja deluje na presečišču znanosti in umetnosti. Znanstveno proučevanje vibracijskih signalov živali oziroma biotremologija je z vidika umetnosti zanimivo predvsem zaradi zvočne manifestacije aktivnosti živali, skozi specifično organizacijo zvočne mase pa lahko seže tudi v polje komunikacije med živimi bitji.
V razstavnem prostoru sta na posebej oblikovani konstrukciji prisotni dve pajkovki vrste navadni križevec (Araneus diadematus). Njuni mreži tvorita osrednji del instalacije. Pajkove mreže niso zgolj pasti za plen, temveč delujejo tudi kot podaljšek pajkovega senzornega sistema. Vibracij, ki jih pajki oddajajo in zaznavajo prek mreže, človeško uho ne zazna, razstava pa odpira prav ta neslišni zvočni svet.
Zvočno kompozicijo tvorijo neobdelani zvoki aktivnosti žuželk in pajkov, ki so naknadno elektronsko obdelani. Večina posnetkov je bila narejena v studiih Zavoda Cona in Boštjana Perovška z uporabo posebej izdelanih piezo senzorjev. Del zvočnega materiala izhaja tudi iz studia Tomása Saracena ter zasebnega arhiva Rolanda Mühlethalerja.
Boštjan Perovšek
Glasbenik, skladatelj in oblikovalec zvoka, ki deluje na področju eksperimentalne elektroakustične in bioakustične glasbe. Njegova dela temeljijo na zvokih živali, zlasti žuželk. Ustvarja glasbo za film, gledališče, performanse, multimedijske instalacije ter zvočne krajine za muzeje in galerije.
Roland Mühlethaler
Strokovnjak za vibracijsko komunikacijo žuželk in pajkov. Njegovo raziskovalno delo se osredotoča na biotremologijo ter razumevanje nevidnih komunikacijskih sistemov v naravnih in urbanih okoljih.
Kolofon / Colophon
Umetnik: Boštjan Perovšek Znanstvenik: dr. Roland Mühlethaler Na razstavi prisotni pajkovki vrste: navadni križevec Likovna zasnova instalacije: Irena Pivka Avtor videa in fotografij: Miha Godec Kuriranje in organizacija: Irena Pivka, Brane Zorman Prevod in lektura: Katja Kosi Odnosi z javnostmi: Katarina Radaljac Produkcija: Cona, zavod za procesiranje sodobne umetnosti, 2020 Prostor: Steklenik, galerija za zvok, bioakustiko in umetnost
Umetniško delo je nastalo v okviru projekta konS – platforme za sodobno raziskovalno umetnost. Projekt konS – Platforma za sodobno raziskovalno umetnost je bil izbran na javnem razpisu za izbor operacij Mreža centrov raziskovalnih umetnosti in kulture. Naložbo sofinancirata Republika Slovenija in Evropska unija iz Evropskega sklada za regionalni razvoj.
Dvourna oddaja bo namenjena raziskovanju pomena in širine zvočnih sprehodov – umetniškega formata, ki v ospredje postavlja senzibilizacijo našega zaznavanja okolja ter prevprašuje našo vpetost in vpliv nanj.
Dvourna oddaja bo namenjena raziskovanju pomena in širine zvočnih sprehodov – umetniškega formata, ki v ospredje postavlja senzibilizacijo našega zaznavanja okolja ter prevprašuje našo vpetost in vpliv nanj.
Katarina Radaljac
Deluje kot producentka, kuratorka in raziskovalka na področju zvočne umetnosti in zvočnih sprehodov. Sodeluje pri razvoju in kontekstualizaciji zvočnih praks, ki povezujejo hojo, poslušanje in prostor, ter prispeva k mednarodnim platformam in programom, osredotočenim na umetnost hoje in poslušanja.
Kolofon / Colophon
Umetnik: Katarina Radaljac
Avtorica oddaje: Katarina Radaljac Gostje oddaje: Carina Pesch, Anna Cecilie Lie, Alexander Johannes Heil, Laura Mitcheson, Stefaan van Biesen, Martin Eccles, Andrew Stuck, Geert Vermeire, Babak Fakhamzadeh, Irena Pivka Fotografija: Simon Law Produkcija: 3. program Radia Slovenija – program Ars V sodelovanju z: Cona, zavod za procesiranje sodobne umetnosti V okviru festivala: Sound Walk City · prelude
Pobudnik Sound Walk City · prelude je platforma walk · listen · create v sodelovanju z zavodom Cona. Producent festivala v Ljubljani je zavod Cona, galerija Steklenik.
Na tej turi boste spoznali Ljubljano z ekološke perspektive. Predstavljenih bo več prostorov, ki razvijajo interdisciplinarni pristop k trajnostnemu razvoju, saj kreativno kombinirajo urbanizem, geografijo, umetnost, znanost in lokalne iniciative.
Med njimi sta Steklenik, galerija za zvok, bioakustiko in umetnost, ki domuje v vzhodnem krilu Rastlinjaka Tivoli, ter Krater, začasni produkcijski prostor, ki je vzniknil iz opuščenega, kraterju podobnega gradbišča v bližini mestnega jedra. Mestna občina Ljubljana ter številne okoljske nevladne organizacije in mala podjetja v prestolnici razvijajo skupnostne rešitve za okoljske izzive. Ljubljana je polna zelenih površin, kolesarskih stez, pitnikov s pitno vodo, urbanih vrtov in čebeljih panjev, hkrati pa tudi inovativnih umetniških iniciativ, ki povezujejo lokalne skupnosti v skupne javne programe in prostore.
Poleg odkrivanja teh okolju prijaznih kotičkov mesta boste slišali tudi kritične poglede, predloge za izboljšave ter razmisleke o soočanju s podnebnimi spremembami v Sloveniji.
Na tej turi boste spoznali Ljubljano z ekološke perspektive. Predstavljenih bo več prostorov, ki razvijajo interdisciplinarni pristop k trajnostnemu razvoju, saj kreativno kombinirajo urbanizem, geografijo, umetnost, znanost in lokalne iniciative.
Med njimi sta Steklenik, galerija za zvok, bioakustiko in umetnost, ki domuje v vzhodnem krilu Rastlinjaka Tivoli, ter Krater, začasni produkcijski prostor, ki je vzniknil iz opuščenega, kraterju podobnega gradbišča v bližini mestnega jedra. Mestna občina Ljubljana ter številne okoljske nevladne organizacije in mala podjetja v prestolnici razvijajo skupnostne rešitve za okoljske izzive. Ljubljana je polna zelenih površin, kolesarskih stez, pitnikov s pitno vodo, urbanih vrtov in čebeljih panjev, hkrati pa tudi inovativnih umetniških iniciativ, ki povezujejo lokalne skupnosti v skupne javne programe in prostore.
Poleg odkrivanja teh okolju prijaznih kotičkov mesta boste slišali tudi kritične poglede, predloge za izboljšave ter razmisleke o soočanju s podnebnimi spremembami v Sloveniji.
Projekt Ptich
Kolektivna platforma, ki skozi umetniške, raziskovalne in izobraževalne prakse odpira vprašanja trajnostnega razvoja, ekologije in sobivanja v urbanem prostoru. Njihovo delo temelji na povezovanju lokalnih iniciativ, skupnostnih praks in interdisciplinarnih pristopov, pri čemer uporabljajo participativne formate, kot so sprehodi, ture in javni dogodki, za refleksijo sodobnih okoljskih izzivov.
Kolofon / Colophon
Umetnik: Projekt Ptich Fotografija: projekt Ptich
Produkcija: zavod Urbana Vrana, 2021 V sodelovanju z: Cona, zavod za procesiranje sodobne umetnosti V okviru festivala: Sound Walk City · prelude
Pobudnik Sound Walk City · prelude je platforma walk · listen · create v sodelovanju z zavodom Cona. Producent festivala v Ljubljani je zavod Cona, galerija Steklenik.
8-kanalna zvočna kompozicija (dis)solutions II preizprašuje bližino teles skozi vodo. Naša telesa so mnoštvo stvari, sestavljena iz enakega števila človeških celic in mikroorganizmov, pri čemer je kar 70 % telesa voda, ki se neprestano izmenjuje. Naše celice se spreminjajo glede na okolico, v kvantnem svetu pa naj bi celo obstajali na več mestih hkrati. Nismo stabilni.
Zvočno delo se začne z mislijo Astride Neimanis: »Vsi smo odvodni kanal.« Neimanis v svojem delu Vodna telesa zapiše: »Vsi smo vodna telesa … Kot vodna telesa odtekamo in vremo, naše meje niso nedotakljive, so predmet neprestanih pogajanj.« Vodna telesa s tem povezuje s svetovi onkraj človeškega.
Zvok, vseprisoten in minljiv, fizičen in hkrati neoprijemljiv, predstavlja kompleksno mrežo odnosov, v kateri obstajamo. Valovi potujejo skozi nas in se odbijajo od naše kože. Z drugimi telesi se neprestano pogajamo tudi prek zvočnega valovanja. Kompozicija poslušalca vodi skozi izkušnjo teh srečanj, od planetarnih, vodnih do mikroskopskih razsežnosti.
Kompozicija vključuje terenske posnetke, hidrofonske, elektromagnetne in ultrazvočne posnetke ter zvoke globokomorskih hidrotermalnih vrelcev, elektromagnetnih valov, veslanja, podzemnih kanalizacijskih sistemov, dežja, rek in vetra.
8-kanalna zvočna kompozicija (dis)solutions II preizprašuje bližino teles skozi vodo. Naša telesa so mnoštvo stvari, sestavljena iz enakega števila človeških celic in mikroorganizmov, pri čemer je kar 70 % telesa voda, ki se neprestano izmenjuje. Naše celice se spreminjajo glede na okolico, v kvantnem svetu pa naj bi celo obstajali na več mestih hkrati. Nismo stabilni.
Zvočno delo se začne z mislijo Astride Neimanis: »Vsi smo odvodni kanal.« Neimanis v svojem delu Vodna telesa zapiše: »Vsi smo vodna telesa … Kot vodna telesa odtekamo in vremo, naše meje niso nedotakljive, so predmet neprestanih pogajanj.« Vodna telesa s tem povezuje s svetovi onkraj človeškega.
Zvok, vseprisoten in minljiv, fizičen in hkrati neoprijemljiv, predstavlja kompleksno mrežo odnosov, v kateri obstajamo. Valovi potujejo skozi nas in se odbijajo od naše kože. Z drugimi telesi se neprestano pogajamo tudi prek zvočnega valovanja. Kompozicija poslušalca vodi skozi izkušnjo teh srečanj, od planetarnih, vodnih do mikroskopskih razsežnosti.
Kompozicija vključuje terenske posnetke, hidrofonske, elektromagnetne in ultrazvočne posnetke ter zvoke globokomorskih hidrotermalnih vrelcev, elektromagnetnih valov, veslanja, podzemnih kanalizacijskih sistemov, dežja, rek in vetra.
Anne Cecilie Lie
Umetnica in scenografka s sedežem v Oslu na Norveškem. Ukvarja se z zvokom, kiparstvom, bio-umetnostjo, instalacijami, videom in besedilom. Projekte pogosto razvija v sodelovanju z drugimi umetniki ter v dialogu z znanstvenimi raziskavami, izobraževalnimi institucijami in lokalnimi skupnostmi. Leta 2019 je bila prvonagrajenka festivala Sound Walk September.
Kolofon / Colophon
Umetnik: Anne Cecilie Lie Fotografija: Anne Cecilie Lie
Umetnica: Anne Cecilie Lie Organizacija: Irena Pivka, Katarina Radaljac Kuriranje: Brane Zorman Odnosi z javnostmi: Katarina Radaljac Prevod in lektura: Melita Silič Naslovna fotografija: Anne Cecilie Lie Produkcija: Cona, zavod za procesiranje sodobne umetnosti, 2021 Prizorišča: Steklenik, galerija za zvok, bioakustiko in umetnost, park Tivoli Partner: Studio Notam
Razstava je del projekta Akustično skupno, ki ga sofinancira program Ustvarjalna Evropa Evropske unije.
Projekt raziskuje reko kot vodno telo, ki venomer teče »skozi prostor in čas človeške zgodovine«. Za seboj pusti sledi, ki postanejo neizbežen del okolja in dokaz sobivanja narave in človeka.
V zvočnem sprehodu spoznavate pojem sožitja in se sprehajate med zgodovino in etnografijo reke, ki je plod skupnega ustvarjanja vode in človeka. Reka oblikuje in zasnuje življenje, oblikuje naš bivanjski prostor, prinaša in odnaša dobrine – je vodno telo, ki potuje skozi prostor in čas.
Raziskovanje rek skozi pripovedi ljudi razkriva probleme, izzive in ponuja možne rešitve bivanja z reko ter življenja ob njej. Vsako vodno telo sobiva z ljudmi in obratno; ljudje bivajo z reko, ki jim je omogočila življenje. Skozi čas so se te vloge zamenjale in preobrazile v manipulativno izkoriščanje virov ter uničevanje habitatov.
Projekt je zasnovan na intervjujih z lokalnimi prebivalci, poznavalci reke Save, preučevanju razvoja mesta okoli nje in raziskovanju Majdičevega loga. Plasti zgodb odražajo prepletanja ljudi in okolja, ki so oblikovala in doživela preobrazbo reke skozi zgodovino Kranja in Savskega otoka.
Projekt raziskuje reko kot vodno telo, ki venomer teče »skozi prostor in čas človeške zgodovine«. Za seboj pusti sledi, ki postanejo neizbežen del okolja in dokaz sobivanja narave in človeka.
V zvočnem sprehodu spoznavate pojem sožitja in se sprehajate med zgodovino in etnografijo reke, ki je plod skupnega ustvarjanja vode in človeka. Reka oblikuje in zasnuje življenje, oblikuje naš bivanjski prostor, prinaša in odnaša dobrine – je vodno telo, ki potuje skozi prostor in čas.
Raziskovanje rek skozi pripovedi ljudi razkriva probleme, izzive in ponuja možne rešitve bivanja z reko ter življenja ob njej. Vsako vodno telo sobiva z ljudmi in obratno; ljudje bivajo z reko, ki jim je omogočila življenje. Skozi čas so se te vloge zamenjale in preobrazile v manipulativno izkoriščanje virov ter uničevanje habitatov.
Projekt je zasnovan na intervjujih z lokalnimi prebivalci, poznavalci reke Save, preučevanju razvoja mesta okoli nje in raziskovanju Majdičevega loga. Plasti zgodb odražajo prepletanja ljudi in okolja, ki so oblikovala in doživela preobrazbo reke skozi zgodovino Kranja in Savskega otoka.
Anja Podreka
Po izobrazbi likovna pedagoginja in scenografka, zaposlena kot likovni pedagog. Je avtorica serije zvočnih sprehodov, ki tematizirajo reke. Doslej je ustvarila zvočne sprehode ob Dravi, Krki in Savi, v katerih krajino predstavlja skozi preplet nekdanjih in sedanjih zgodb. Njena likovna dela, ki aktualizirajo vodo, in vodne slike so bila nagrajena ter razstavljena v referenčnih domačih in mednarodnih galerijah.
Umetnica: Anja Podreka Prevod in lektura: Melita Silič
Produkcija: zavod Carnica, projekt BIEN 2021 V sodelovanju z: Cona, zavod za procesiranje sodobne umetnosti V okviru festivala: Sound Walk City · prelude
Pobudnik Sound Walk City · prelude je platforma walk · listen · create v sodelovanju z zavodom Cona. Producent festivala v Ljubljani je zavod Cona, galerija Steklenik.
Jasmina Založnik se bo s problematizacijo propagande napredka, konzumpcije in samoreferencialnosti posvetila performativnosti hoje v umetniškem kontekstu.
V ospredje postavlja zvočni sprehod kot obliko, ki se izmika spektakularnosti umetniških produktov. Zvočni sprehod razume kot vzpostavljeno razliko in igro z nepredvidljivim in naključnim, kot upočasnjevanje našega dnevnega ritma, izkustvenost in utelešanje, odnos med zunanjim in notranjim ter kot premeščanje iz monološke v dialoško formo, ki odpira prostor inkluzivnosti in etike.
Jasmina Založnik se bo s problematizacijo propagande napredka, konzumpcije in samoreferencialnosti posvetila performativnosti hoje v umetniškem kontekstu.
V ospredje postavlja zvočni sprehod kot obliko, ki se izmika spektakularnosti umetniških produktov. Zvočni sprehod razume kot vzpostavljeno razliko in igro z nepredvidljivim in naključnim, kot upočasnjevanje našega dnevnega ritma, izkustvenost in utelešanje, odnos med zunanjim in notranjim ter kot premeščanje iz monološke v dialoško formo, ki odpira prostor inkluzivnosti in etike.
Jasmina Založnik
Dramaturginja, publicistka in producentka, ki deluje predvsem na področju sodobnega plesa. V zadnjih letih se posveča genealogijam sodobnih scenskih umetnosti in koreografije ter njihovim mnogoterim relacijam do vsakdanjega življenja. Zanima jo raziskovanje strategij družbene politizacije in emancipacije. Doktorirala je na oddelku za film in vizualno kulturo na Univerzi v Aberdeenu.
Kolofon / Colophon
Umetnik: Jasmina Založnik Fotografija: Matjaž Rušt
Predavateljica: Jasmina Založnik Moderator pogovora: Geert Vermeire Organizacija: Irena Pivka, Katarina Radaljac Prevod in lektura: Melita Silič
Produkcija: walk · listen · create V sodelovanju z: Cona, zavod za procesiranje sodobne umetnosti V okviru festivala: Sound Walk City · prelude
Pobudnik Sound Walk City · prelude je platforma walk · listen · create v sodelovanju z zavodom Cona. Producent festivala v Ljubljani je zavod Cona, galerija Steklenik.
parkŽur je delavnica na prostem, v kateri udeleženci skozi vodeno poslušanje in opazovanje prostora spoznavajo sodobne umetniške pristope k raziskovanju narave. Program spodbuja skupinsko sodelovanje, senzibilizacijo za okolje in aktivno zaznavanje zvoka.
Delavnica poteka s sistemom silent disco: mentor vodi skupino prek slušalk in mikrofona, zvočni material pa se dopolnjuje z nalogami in pogovorom. Udeleženci skozi izbrane primere zvočnih umetniških del razvijajo pozornost do prostora in medsebojnega sodelovanja.
parkŽur je delavnica na prostem, v kateri udeleženci skozi vodeno poslušanje in opazovanje prostora spoznavajo sodobne umetniške pristope k raziskovanju narave. Program spodbuja skupinsko sodelovanje, senzibilizacijo za okolje in aktivno zaznavanje zvoka.
Delavnica poteka s sistemom silent disco: mentor vodi skupino prek slušalk in mikrofona, zvočni material pa se dopolnjuje z nalogami in pogovorom. Udeleženci skozi izbrane primere zvočnih umetniških del razvijajo pozornost do prostora in medsebojnega sodelovanja.
Tadeja Pungerčar
Sociologinja in producentka, dejavna na področjih gledališča, performativnih umetnosti ter kulturno-umetnostne vzgoje. Kot dolgoletna vodja programa festivala Bobri razvija projekte za otroke in mlade na različnih umetniških področjih.
Barbara Kapelj
Samostojna ustvarjalka na področju kulture, ki kot scenografinja deluje v filmu in gledališču, na neodvisni uprizoritveni sceni pa razvija avtorske projekte in besedila.
Kolofon / Colophon
Kreatorici delavnice in mentorici: Tadeja Pungerčar, Barbara Kapelj Koordinatorica pedagoških vsebin: Irena Pivka Tehnični vodja: Brane Zorman Ilustracija: Nea Likar Fotografije: Sunčan Stone Produkcija: Cona, zavod za procesiranje sodobne umetnosti, 2021
V okviru projekta konS – Platforma za sodobno raziskovalno umetnost. Naložbo sofinancirata Republika Slovenija in Evropska unija iz Evropskega sklada za regionalni razvoj.