Sonična ontologija malomarnosti

Sonična ontologija malomarnosti je del kontinuirane umetniške raziskave, ki temelji na poslušanju zapuščenih prostorov in krajin, ki jih je človek s svojo prisotnostjo in izkoriščanjem korenito preoblikoval, zdaj pa so znova “izročeni” naravi.

Med procesom konceptualizacije Sonične ontologije malomarnosti se je umetnica Manja Ristić nahajala v prostorih, opuščenih zaradi korupcije, potrošništva in družbeno-političnih pretresov, ki sta jih za zmeraj spremenila človekovo prekomerno izčrpavanje in njegova neustavljiva želja, da gradi – od tisoč let starih kamnolomov do sodobnih megastruktur. Jedro kompozicijske strukture se tako vpenja v opuščeno post-gradbeno območje megastrukture v Stožicah, plasti mnemopoetičnih zvočnih sledi pa izvirajo iz opuščenih kamnolomov apnenca z otoka Korčula v južni Dalmaciji, kot so Glogovac, Lenga in Vrnik, pa tudi iz opuščenih rudnikov in jam z apnencem v Fruški gori v Vojvodini na severu Srbije. Poetični poudarek je usmerjen v dinamičnost in teksture voda ter vodnih mikro okolij, ki so gradniki formativno-reproduktivnih okolij in tako pomembni za procese ohranjanja biodiverzitete.