Vir dogodkov Cona

Tako velika, kot je otroška sreča, je globoka tudi otroška žalost. Polna vprašanj. Globokih, bolečih, pomembnih.

V gozdu med mahom in sanjami so zajci in praprot sklenili stavo, zaradi katere se z vso vnemo pripravljajo na prav posebno olimpijado. Športni dogodek na smrt skreganih gozdnih bitij uokvirja zgodba najboljših prijateljev Lare in Igorja, ki se nekega dne, tako kot se kdaj zgodi vsem prijateljem, spreta. V nizu humornih zapletov in preprek ter v silni želji po zmagi, ki jo nadvladata prijateljstvo in radost, se odpira prostor za paleto čustev, ki spremljajo boleč prepir deklice in dečka.

Predstava je zasnovana za otroke in njihove starše kot zvočni sprehod. Ko otroci z igralcema stečejo v gozd, se prepleteta ambienta realnega prostora in predstave. S poslušanjem, gibanjem po prostoru in raziskovanjem drobnih umetniških instalacij se otroci in starši skupaj z igralci potopijo v dogajanje, postanejo del zgodbe o prav posebnem tekmovanju v gozdu …

Zvočni sprehod Odjek strela je umetniško-raziskovalni format, ki skozi vodeno poslušanje odpira vprašanja spomina, arhiviranja in molka v urbanem prostoru. Izhaja iz večletnega raziskovanja razmerij med dokumentacijo in pozabo. Sprehod temelji na plastenju zvočnih materialov – arhivskih posnetkov, fragmentov besedil, terenskih snemanj in sodobnih zvočnih intervencij –, ki se prepletajo z neposrednim poslušanjem okolja. Na ta način se vzpostavlja napetost med posredovanim in neposrednim, med zapisanim in izmuzljivim. Osrednji motiv sprehoda je odjek strela – zvok, ki se vrača, oddaljuje in približuje, kot orientacija in kot motnja. Navezuje se na nekdanji simbol rožnate pištole na fasadi Roga ter odpira vprašanja o zgodovinah prostora: od industrijske proizvodnje do avtonomnih praks, izbrisa in preobrazbe. Kaj se zgodi z zgodbo, ko se pištola ne sproži? Avtorica obravnava tišino kot molk – aktivno in pomenljivo odsotnost. Zvočna krajina prehaja med odmevi živih radijskih prenosov s strehe stavbe bivše tovarne in nizkofrekvenčnimi pulzi v njenem podzemlju, ki delujejo skoraj telesno, kot podtalni zapis. Pot vodi skozi urbani prostor kot skozi neviden arhiv, v katerem se razkrivajo razslojene zgodovine in potlačeni spomini. Ob tem se zastavljajo spekulativna vprašanja: kaj bi si zapomnila drevesa, če bi še stala, in katere sledi iz prsti srkajo nova? Zaključek ob nekdanji tovarni Rog, pri spomeniku izbrisanim, vzpostavi začasni, nevidni spomenik – prostor refleksije o tistem, kar ostaja neizrečeno, a vztrajno prisotno.

Tako velika, kot je otroška sreča, je globoka tudi otroška žalost. Polna vprašanj. Globokih, bolečih, pomembnih.

V gozdu med mahom in sanjami so zajci in praprot sklenili stavo, zaradi katere se z vso vnemo pripravljajo na prav posebno olimpijado. Športni dogodek na smrt skreganih gozdnih bitij uokvirja zgodba najboljših prijateljev Lare in Igorja, ki se nekega dne, tako kot se kdaj zgodi vsem prijateljem, spreta. V nizu humornih zapletov in preprek ter v silni želji po zmagi, ki jo nadvladata prijateljstvo in radost, se odpira prostor za paleto čustev, ki spremljajo boleč prepir deklice in dečka.

Predstava je zasnovana za otroke in njihove starše kot zvočni sprehod. Ko otroci z igralcema stečejo v gozd, se prepleteta ambienta realnega prostora in predstave. S poslušanjem, gibanjem po prostoru in raziskovanjem drobnih umetniških instalacij se otroci in starši skupaj z igralci potopijo v dogajanje, postanejo del zgodbe o prav posebnem tekmovanju v gozdu …

Bioakustična zvočna skulptura Neslišno – slišno, med netopirji odstira skoraj neslišni svet frekvenčnih območij, ki so ljudem večinoma nedostopna. Projekt se umešča med zvočno ekologijo in bioakustično glasbo, saj zvoke nočnega okolja in netopirjev iz ultrazvočnega spektra obdeluje ter prestavlja v človeku slišno območje.

Skladbo sestavljajo slišni nočni zvoki, ki se jim pridružijo prestavljeni glasovi netopirjev in drugi nočni zvočni viri. Končni zvočni prostor je sestavljen iz notranjega – grajskega, oddaljenega gozdnega in sredinskega prostora, ki ga predstavlja zunanja ploščad okoli gradu. Kompozicija vključuje elektroakustično obdelavo zvočnega materiala in je predvajana kot prostorska, 3D oziroma 360-stopinjska zvočna projekcija.

Vzvratna ali bolje hrbtna hoja preobrne našo pozornost. Nas upočasni. Sčasoma sprosti. Ne upočasni se samo hitrost hoje, pač pa tudi zaznavanje tega, mimo česar hodimo in kar prihaja k nam.

Ko se s hrbtno hojo oddaljujemo od pokrajine, se nam ta približuje. Odpre se prostor pozornosti in prav iz tega preobrnjenega položaja se prepustimo poslušanju.

Umetniška praksa hrbtne hoje preobrne tudi vloge uprizoritvenega okolja. Mathilde in DISKOlektiv nista v vlogi nastopajočih, pač pa v vlogi gledalcev. In mi se jima priključimo. Kot gledalci in poslušalci največje predstave na svetu: življenja. Kako nas ono sliši?

Vabimo vas na skupinsko hrbtno hojo ob polni luni, ob prehodu iz dneva v noč, v krogu, ciklično, eliptično.

Za hojo nazaj potrebujete udobna oblačila in obutev. Med hojo nazaj boste lahko hodili tudi naprej ali trebušno. Hoja je primerna za vse vrste fizičnih zmožnosti.

Glas vsakodnevno tvori svojevrstno kompozicijo, ki se oblikuje skozi kompleksno glasbilo našega telesa. Skozi večplastno strukturo večinoma improviziranih odzivov na mnogotere dražljaje, katerim smo dnevno in situacijsko izpostavljeni, nastaja neponovljiva skladba, ki sledi individualnim potem premikanja posameznika.

Glas, tudi če ni izražen, prebiva v notranji tišini posameznika in pri tem tvori živo entiteto, v kateri poteka neprekinjena komunikacija med mnogoterimi podosebnostmi. Šele ob zavestni odločitvi postane slišan, nato pa prožno prehaja med različnimi vlogami: sporazumevanjem, opozarjanjem, sporočanjem, izrazom moči, ustvarjanjem, družbenim povezovanjem, umirjanjem in kot terapevtsko orodje.

Zvočni sprehod GLASnaPOT nas z glasnih mestnih ulic postopoma popelje v notranje pokrajine – na pot spoznavanja glasbila, v katerem bivamo, ter nas povabi, da radovedno raziščemo vse njegove kotičke.

Ljubljana vse bolj pozablja na podobo mesta, katerega glavna sestavina je kulturna identiteta, ki se odraža tudi v arhitekturi. Pri tem je ključno, da kulturna dediščina, s katero morajo ljudje imeti osebni stik, ostaja živa.

Zeleni atrij mesta je zvočna raziskava zapuščenega prostora sredi mesta, kjer se razrašča zelena krajina. Združuje umetnost in arhitekturo in črpa navdih iz zgodovinske zgradbe, ki so jo po zasnovi Jožeta Plečnika začeli graditi leta 1925. Poigrava se s spomini na preteklost in jih vpleta v sedanji čas. Centralni stadion za Bežigradom je za javnost zaprt že od leta 2008. Namesto da bi prostor namenili javnosti, stadion propada, njegov pomen pa se vse bolj izgublja. Preko zvočnosti in zgodovinjenja želiva tako prebivalcem kot obiskovalcem Ljubljane približati degradirani prostor stadiona, ki ga je razpadajoči čas izkrivil pod različnimi koti. Stadion v svojem tihem propadanju visi v brezčasni praznini in vzbuja ideje o njegovem oživljanju. Odmevi drobcev ruševin, palic, vej in stekla praskajo po teksturi zraka in opominjajo na nekoč aktiven prostor.

Zvočni sprehod deluje kot glasbena intervencija, ki Plečnikovemu stadionu vdihne začasen smisel in ga oživi v njegovem resonančnem jedru. Spodbuja poglobljeno razmišljanje o ohranjanju kulturne dediščine in v ospredje postavi veččutno zaznavanje prostora, s poudarkom na akustičnih karakteristikah Plečnikovega stadiona in njegovega okolja, ki s svojim resonančnim telesom odigra vlogo instrumenta – stadion ne le kot prostor, temveč kot živa zvočna entiteta.

Bioakustična zvočna skulptura Neslišno – slišno, med netopirji odstira skoraj neslišni svet frekvenčnih območij, ki so ljudem večinoma nedostopna. Projekt se umešča med zvočno ekologijo in bioakustično glasbo, saj zvoke nočnega okolja in netopirjev iz ultrazvočnega spektra obdeluje ter prestavlja v človeku slišno območje.

Skladbo sestavljajo slišni nočni zvoki, ki se jim pridružijo prestavljeni glasovi netopirjev in drugi nočni zvočni viri. Končni zvočni prostor je sestavljen iz notranjega – grajskega, oddaljenega gozdnega in sredinskega prostora, ki ga predstavlja zunanja ploščad okoli gradu. Kompozicija vključuje elektroakustično obdelavo zvočnega materiala in je predvajana kot prostorska, 3D oziroma 360-stopinjska zvočna projekcija.

Zvočni sprehod tematizira ljubljanske podhode, danes, večinoma zapuščena območja kažejo nemoč osmišljanja novih mestnih vsebin. Zanemarjeni podhodi pod tlakovci urejenih cest in trgov pa postajajo pribežališče preslišanih z robu družbe.

Avtor prisluhne podhodu Ajdovščina. S pomočjo zajema in obdelave zvoka v realnem času se vsakdanji šumi, tišine, koraki in odmevi preoblikujejo v poglobljeno zvočno izkušnjo, ki odpira prostor zamolčanega. Razkriva trenutke nepričakovane lepote in poslušalca postavi v odnos do prostora kot živega, večplastnega organizma preslišanih realnosti.

Podhod Ajdovščina, zgrajen na območju nekdanjega emonskega pokopališča nosi globlje zgodovinske plasti. Hoja skozi te podzemne hodnike je gibanje skozi časovnosti mesta, kjer se prepletajo življenje, smrt, spomin in pozaba.
Pod(hod) zasnovana kot zbirka asociacij dneva posameznikov na robu družbe. Naslovi zvočnih segmentov: Uglaševanja, Tihe molitve, Zbiranja najdenega, Hoja sramu, Življenja pred okni izložb, Uspavanka, Ponovno jutro in Krhko soočenje z realnostjo ne interpretirajo teh življenj, temveč ustvarja prostor poslušanja, v katerem se lahko vzpostavi občutljiv, odprt odnos do drugega in sveta.

The world holds you, like it or not.
It moves you with fire and wind when it’s hot.
You’re chasing your sleep and wasting your spot —
you better start living.
The world has you turning the dirt, unforgiving,
old gravity is pulling — but love, oh love,
the night that embraced you unraveled the night.

Tu, čisto blizu je participatorni zvočni sprehod, ki udeležence preko zvočnih navodil vodi po mestu in jih spodbuja k telesnemu, čutnemu in odnosnemu doživljanju javnega prostora. Je povabilo, da se iz pasivnih sprehajalcev prelevijo v aktivne so-oblikovalce mestne krajine, v kateri puščajo za sabo vidnejši odtis, vidnejšo sled.

Na ravni posameznika in skupine se sprehod ukvarja z vprašanjem, kako v mestu bivamo, se gibamo in kakšna je narava naših srečanj ter interakcij. V ospredje postavlja telesni vidik doživljanja mesta in se sprašuje, kako telo umestiti v predvidljivo dinamiko mesta na drugačen način. Izpostavlja moč trenutka, ko posamezniki izstopijo iz individualističnega in mimobežnega opazovanja okolice ter ozavestijo, osmislijo in morda celo spremenijo svoje avtomatizirane mestne poti.

Sprehod Tu, čisto blizu prek različnih situacij in postankov v mestu udeležence povabi, da se sprehodijo skozi mesto na igriv in osvobojen način ter se vanj aktivno umestijo.

Sedem partitur za avtohtono poslušanje. Vaje v percepciji za globoko poslušanje.

Reka Nadiža. Starejša kot gora Eocen. Okamneli sij Kipos. Geomagnetno valovanje Panagia Mantala. Drevo nad reko. Pohorski pragozd. Resonančni odmevi Meduze Vezuvij. V(iz)dih Luna. Skoraj slišno

Vaje v percepciji so zasnovane kot niz poetičnih partitur celo-telesnega poslušanja. V izhodišču je sedem prostorov in njihovi prevladujoči elementi kot osrednja jedra auralne potopitve. Performativna narava poetičnih napotil poudarja utelešeno zaznavo in modalitete čutenja ter gravitira v smeri razkrivanja globljih polj percepcije. Zasledovali jih bomo v treh modularnih sklopih: pogled – zrenje – distanca /// celice – koža – sluh /// dotik – tekstura – resonanca. Vaje v percepciji bodo udeleženci uresničevali v dinamiki posameznik – skupnost.

Udeležencem bodo ponujena poetična napotila za oblikovanje minimalnih gibov in performativnih formacij v prostoru, kar bo popeljalo v procese razširjene zaznave in poslušanje specifičnih zvočnosti. Z izjemno čutno dovzetnostjo razvijamo zavest o razširjeni, ekstatični zaznavi ter oživljamo slutnjo različnih časovnosti. Proces nas uglasi z elementi.

Bioakustična zvočna skulptura Neslišno – slišno, med netopirji odstira skoraj neslišni svet frekvenčnih območij, ki so ljudem večinoma nedostopna. Projekt se umešča med zvočno ekologijo in bioakustično glasbo, saj zvoke nočnega okolja in netopirjev iz ultrazvočnega spektra obdeluje ter prestavlja v človeku slišno območje.

Skladbo sestavljajo slišni nočni zvoki, ki se jim pridružijo prestavljeni glasovi netopirjev in drugi nočni zvočni viri. Končni zvočni prostor je sestavljen iz notranjega – grajskega, oddaljenega gozdnega in sredinskega prostora, ki ga predstavlja zunanja ploščad okoli gradu. Kompozicija vključuje elektroakustično obdelavo zvočnega materiala in je predvajana kot prostorska, 3D oziroma 360-stopinjska zvočna projekcija.

Koncert za geomantična glasbila, zvokonosne kamne, arheološke artefakte, terenske zvočne posnetke, povratno zanko, sintetizator zvoka, gib/glas.

Skladba temelji na vprašanju, kako igrati »prostor«, na zvočni avtohtonosti (; iz – same – zemlje) ter na soničnih raziskavah predzgodovinskih prostorov in svetišč na področju pohorskega pragozda, severne Grčije (grški otok Samotraki ter hribovje Pangaion) ter Vezuva. Performativna skladba sintetizira senzualnost giba in arhetipsko muzikalnost konkretne litoralne snovnosti. Temelji na cikličnosti, kroženju, drgnjenju, nihanju, na kreaciji geomantičnih instrumentov in sekvencah performativnih terenskih posnetkov (vezanih na specifične prostore, elementarne in arheološke artefakte).

Svetišča ustvarjajo, sprejemajo in oddajajo subtilno polje, ki nosi globok transformativen pomen skozi celotno človeško kulturo. Micelij teritorija je prepleten z naravnimi in grajenimi svetišči, kjer starodavni načini povezovanja, čaščenja in usklajevanja človeškega obstoja z naravo in presežnim odmevajo tudi danes.

Osrednji parametri glasbene strukture so modalitete gibov, ki jih umetnica izvaja z geomantičnimi instrumenti. S kroženjem zvočnega signala skozi vibracijsko-magnetni krogotok geomantičnih glasbil, mikrofonov in analogno digitalnega okolja umetnica nadzoruje mikrotonalno zvočno polje, elementarno melodičnost, fragmente arhetipskega ritma in osišča asinhrone harmonije. Proces zasleduje psihoakustiko snovi in forme.

Litoralna snov ni samotna tihotna substanca, ampak mrežno, kristalinično sozvenenje – glasbeno polje, polno gibanja in kozmičnih povezav.

Tesnobni stroj[1] je serija elektroakustičnih, kvadrofoničnih kompozicij za istoimenski frikcijski idiofon po meri. Zvočna materija prepleta atmosferske terenske posnetke in trenja, nihanja, resonance ter zadržano elektronsko obdelavo. Skladba se razvija kot zvočno plastenje, v kateri se performativne geste (udarci, drsi, pritiski, lokanje, vrtenja in rotacije) prenašajo v inštrument in ustvarjajo občutke nemira, napetosti ter slutnje bližajočega se propada. Inštrument, uglašen na 31-delno enakomerno temperirano uglasitev, je hkrati godalo, brenkalo in tolkalo, s katerim avtorica proizvaja pulziranje, odzvanjanje in ritme ter nenavadne zvočne krajine. Elektronika ne prevzame vodilne vloge, temveč deluje kot tiha razširitev inštrumenta prek moduliranih povratnih zank in vzmetnih resonanc ter navidez naključnega potovanja po kvadrofoniji. Vzorčenje in snemanje v realnem času omogočata zgoščevanje gest v zanke. Neudobna razmerja med toni, nestabilne vibracije in razpoke med alikvoti evocirajo sodobno izkušnjo negotovosti. Avtorica s trenjem, zamolklo resonanco in zvočnim nalaganjem ustvarja akustično metaforo družbene tesnobe. Postavlja vprašanje, kakšno poezijo lahko delamo v času vojne? Prva skladba iz serije Zatišje pred neurjem vzpostavlja tiho stanje tesnobe, od pritajene napetosti do zloveščih zvočnih senc (nelagodje, bojazen, napetost, zla slutnja, muka). Tesnobni stroj je zvočni ritual, ki skozi razpoke med akustičnim in elektronskim razgrinja notranji nemir sodobnega sveta ter slušateljstvo vabi k soočenju z njegovim odmevom.

[1] Tesnobni stroj je glasbilo po meri, ki združuje elemente hibridnega akustičnega glasbila Apprehension Engine kanadskega filmskega skladatelja Marka Korvena, elektroakustičnega lesenega eksperimentalnega godala daksofona izumitelja Hansa Reichela ter modularnega elektroakustičnega instrumenta Resonant Garden proizvajalcev Folktek.

Serija neprekinjenih izbruhov visokoenergijskih zvočnih delcev pulzira skozi frekvenčna in časovna polja ter prostor razreže v plasti. Ne gre več za en napad ali glitch, temveč za sistematično planiranje niza dogodkov in razdejanje, ki sledi – za počasno, neizprosno razdejanje, ki ne išče cilja, temveč stanje. Orkestrirani napad je utopična refleksija na odmev informacijskega, finančnega, socialnega, moralno-etičnega in osebnega kaosa, razpad civilizacijskih vrednot in pravil, kjer se sistemi ne sesujejo v eksploziji, temveč razpadajo v ozadju, v tišini, podprti z nevidnimi tokovi interesov in moči. Kapital usmerja roko, algoritem išče cilj in usmerja pogled, orožje pa le dokonča stavek, ki je bil že zdavnaj napisan.

Bolečina in izguba prikličeta jutro iščočih oči, ne oči tolažbe ali upanja, temveč oči, ki preštevajo izgube v odsotnosti. Prikličeta neopazno gibanje po ruševinah pod droni, kjer lasersko vodeni kovinski objekti svetlobe ne le ugašajo, temveč jo preoblikujejo v večno temo.

V nekem majhnem kraju, kjer se stikata obala in morje, neka ženska stopa po razgretem pesku. Hodi proti morju in v rokah drži dojenčka. V temni noči dojenčkov jok zveni glasneje. Solza, ki pade v morje, odmeva v praznini noči. Tam, kjer se stikata morje in nebo, se začne neskončnost.

Zvočni sprehod Ad somnum izhaja iz istoimenske radijske igre. Ustvarjalke so pri nastajanju raziskovale moč zvočne kontemplacije, ki poslušalca popelje v intimni, a hkrati surov primež poporodne depresije, ki ga doživlja glavna protagonistka zgodbe.

Zvočna podoba nastaja s prepletom dihanja, valovanja vode in človeškega glasu. Vdih ustvarja napetost, vzmah, trenutek introspektive, ki se sprosti z valom izdiha. Globlji kot je vdih, silovitejši je val pesmi in besed. Motivi slovenske ljudske pesmi Dekle je po vodo šlo s principom nalaganja in odvzemanja ter narave glasu, ki nastaja ob izdihu, usmerjajo zvočni tok, na katerem pluje zgodba skozi tri ženske glasove. V subtilno tkivo pripovedi in izpovedi prodirajo faktični podatki, ki ustvarjajo kontrast med subjektivnim doživljanjem in objektivno realnostjo.

Na peripatetičnem predavanju se bomo srečali z intencionalnostjo. To je temeljna značilnost naše zmožnosti razmišljanja, pri kateri lahko razmišljamo le o nečem in nikoli ne o ničemer. Podobno velja tudi za izkušnjo zvoka: doživljamo lahko le zvok in ne tišine. Tako kot ljudje nismo zmožni ne misliti, tudi nismo zmožni doživeti tišine.

Kot izhodišče bom vzel svojo staro opredelitev glasbe kot neubesedljivih zvočnih iger. Neubesedljiva je zato, ker sega na vsa področja našega doživljanja: predsimbolno, simbolno (jezikovno) in posimbolno. Zvočna je zato, ker je glasba zvenenje, pa naj si pri njej še tako prizadevamo za občutenje tišine. In igra je, ker celo v najsvobodnejših formah temelji na pravilih. Ni le igriva, ampak je igra, ne le igranje, njeno bistvo in jedro, ki narekuje njen iztek, kadarkoli se začne.

Peripatetično predavanje bom izpeljal v improvizaciji, osrediščeni okoli ritma. Pojasnil bom Lefebvrovo ritemanalizo kot posebno področje razumevanja človeškega življenja, podobno kot to velja za psihoanalizo. Temeljno vprašanje predavanja bo, ali je Lefebvre odkril ritmični ekvivalent nezavednega, ki je v svoji bitnosti onkraj prostora in časa.

Zato se bomo med hojo sprehajali od tišine k zvenu, od tišine k šumu, od tišine k zvoku, od tišine k tonu, od pavze k taktu, od mere tišine k ritmu in naposled od tišine k prostorčasju. Singularna izkušnja zvokotišine tukaj in zdaj nam bo razprla trenutek večnosti. Končali bomo, skratka, v Heglovi neskončni sodbi na koncu dialektike, onkraj Aufheben in Aufgehoben.

OBED je skupno kosilo za umetnike in obiskovalce festivala TO)pot. Zasnovano je kot prostor srečevanja, počitka in neformalnega spoznavanja vsebin, ki jih v svojem delovanju odpirata Cona in festival TO)pot.

Prostor BAZA obiskovalce sprejme z zvočno kuliso, sestavljeno iz kompozicij iz arhiva Cone, ter z izborom knjig, strokovnih publikacij in knjižic iz arhiva Coninih projektov.

OBED je skupno kosilo za umetnike in obiskovalce festivala TO)pot. Zasnovano je kot prostor srečevanja, počitka in neformalnega spoznavanja vsebin, ki jih v svojem delovanju odpirata Cona in festival TO)pot.

Prostor BAZA obiskovalce sprejme z zvočno kuliso, sestavljeno iz kompozicij iz arhiva Cone, ter z izborom knjig, strokovnih publikacij in knjižic iz arhiva Coninih projektov.

Predavateljica bo razmišljala o razlogih in pomenih tišine v okviru ARIS projekta Etnografija tišin(e) na primeru etnografskih raziskav istrskega eksodusa, nacionalnega »heroja« in verovanj. V prevladujočih raziskavah je molk obravnavan kot posledica družbenopolitičnih razmerij moči, razmerja med spomini dominantnih in marginaliziranih družbenih skupin. Molk se pojavi, ko se spomin ne more opreti na kolektivni spomin, ker ga ta zaradi drugačnega pogleda na preteklost cenzurira. Drugi ključni vzrok molka je povezan s freudovskimi idejami o potlačenju, ko se travmatične spomine zakoplje v podzavest, da se zaščitimo pred ponovitvijo bolečin iz preteklosti. Molk lahko izhaja tudi iz napetih družbenih odnosov, nasilja, strahu, konflikta med zmagovalci in poraženci vojne, lahko postane preživetvena strategija. Tišina ne pomeni nujno odsotnosti govora ali glasu; lahko je utelešena v praksah posameznika in »neizrečeno« se lahko prenaša skozi generacije. Tako kot spomin lahko tudi »zarota tišine« povezuje ljudi in postane temelj kolektivnih identitet. Na področju verovanj je tišina lahko tudi posledica odpora do avtoritete raziskovalca, trka različnih svetov, namernega ohranjanja individualnih ali kolektivnih skrivnosti ter nezaupanja. Tišino v etnografskih raziskavah oblikuje pozicija raziskovalca do sogovornika. Na koncu sledi razmislek o tem, kako lahko etnografska raziskava, ki molk kontekstualizira in ubesedi, vpliva na odpiranje ali celjenje individualnih in družbenih ran.

Predstavitev je oblikovana v miselni sprehod od osnovnih pojmov fizike »Kaj je zvok?«, preko psiho-akustike, kognitivne psihologije, socialnega in antropološkega pomena glasbe in njene politične ekonomije do pogovora s publiko.

Avtor se bo dotaknil nekaterih aktualnih tem zvočne ekologije, na primer zvočne onesnaženosti, vseprisotnosti hrupa in njegove posledice, pravice do tišine, procese zvočnega zaznavanja, pomena glasbene umetnosti in tišine kot prostora njenega vznikanja.

Na primeru pobude Iz tišine se rodi glasba bo predstavil pomen in možnost družbenega angažmaja na primeru delovanja interaktiva za akustično ekologijo, ki pod besedno zvezo »svoboda izražanja« podrazumeva tudi pogoj tišine. Interaktiv se namreč zavzema za upoštevanje preprostega vodila za oblikovanje zvočnih podob prostorov: »Kjerkoli se posluša glasbo, naj se posluša samo ENO glasbo naenkrat!«

Prispevek bo obravnaval recepcijo Johna Cagea v Sloveniji v okviru povojnega kulturno-političnega konteksta, ki ga zaznamujejo »točka nič«, prekinitev s tradicijo in socialistična ideologija. Slovenska glasbena kultura kot periferna srednjeevropska kultura je dolgo ostala institucionalno precej konservativna. Ključni premik je nastopil v šestdesetih letih z mlajšo generacijo skladateljev (Pro musica viva), ki so se prek festivala Varšavska jesen seznanili z avantgardnimi tokovi in vstopili v modernizem.

Kljub odprtosti do eksperimenta pa je bil odnos do Cagea izrazito ambivalenten. Vodilni skladatelji, kot so Primož Ramovš, Ivo Petrić in drugi, so njegovo glasbo pogosto razumeli kot kaotično, nesmiselno ali celo kot zanikanje glasbe same, čeprav so hkrati sprejeli nekatere njegove inovacije, zlasti na ravni zvočnosti in izvajalskih tehnik. Slovenski modernizem se je tako oblikoval med dvema skrajnostma: zavračanjem pretirano racionalnega serializma in nezaupanjem do Cageeve »iracionalnosti«, pri čemer je ostajal močno vezan na idejo tradicije.

Cageeve ideje so zato večji odmev dosegle zunaj institucionalne glasbe, predvsem v intermedijskih umetnostih, happeningu in eksperimentalnem gledališču (npr. skupina OHO). Posamezniki, kot sta Janko Jezovšek in Vinko Globokar, so njegove koncepte poglobljeno razvijali, vendar so večinoma delovali izven osrednjega slovenskega prostora. V sedemdesetih letih so se vplivi nadaljevali v eksperimentalnih kolektivih (NOMENKLATURA, OM produkcija, SAETA), kjer se uveljavijo improvizacija, nedoločenost, vključevanje občinstva in preplet umetniških medijev. Kljub tem premikom je Cage v Sloveniji ostal predvsem referenca alternativnih in interdisciplinarnih praks ter ni prodrl v jedro institucionalne glasbene kulture.

Bioakustična zvočna skulptura Neslišno – slišno, med netopirji odstira skoraj neslišni svet frekvenčnih območij, ki so ljudem večinoma nedostopna. Projekt se umešča med zvočno ekologijo in bioakustično glasbo, saj zvoke nočnega okolja in netopirjev iz ultrazvočnega spektra obdeluje ter prestavlja v človeku slišno območje.

Skladbo sestavljajo slišni nočni zvoki, ki se jim pridružijo prestavljeni glasovi netopirjev in drugi nočni zvočni viri. Končni zvočni prostor je sestavljen iz notranjega – grajskega, oddaljenega gozdnega in sredinskega prostora, ki ga predstavlja zunanja ploščad okoli gradu. Kompozicija vključuje elektroakustično obdelavo zvočnega materiala in je predvajana kot prostorska, 3D oziroma 360-stopinjska zvočna projekcija.

Skladateljico je zanimalo raziskati presečišče spektrov zvoka vode in godal ter artikulacija teh zvokov na paleti med tonom in šumom. Vir zvočnih posnetkov vode so reke (Bela, Idrijca, Zadlaščica, Soča, Bača …), pa tudi morja in jezera. Percepcija zvoka vode se spreminja glede na oddaljenost. Bližino vode in intimno doživljanje njenih zvokov omogoča osem kanalov lo-fi posnetkov, ki si jih gledalci sami pretočijo preko prenosnih telefonov.

Ko me oblije voda, se odpre prostor za vdihom. Prostranstvo. Svoboda. Zgodovinski atlas atomov, ki so danes moje telo, izrisuje strune v tkivo sveta. Je to dotik prednic? Veličastnih bitij pramorja? Univerzalne zavesti? Vem le, da so moja hlepenja pomirjena in danes ne bom metala bomb.