Zveneti v tišini: neubesedljive zvočne igre v ritmu nasprotij in protislovij
PRETEKLI DOGODKI
Na peripatetičnem predavanju se bomo srečali z intencionalnostjo. To je temeljna značilnost naše zmožnosti razmišljanja, pri kateri lahko razmišljamo le o nečem in nikoli ne o ničemer. Podobno velja tudi za izkušnjo zvoka: doživljamo lahko le zvok in ne tišine. Tako kot ljudje nismo zmožni ne misliti, tudi nismo zmožni doživeti tišine.
Kot izhodišče bom vzel svojo staro opredelitev glasbe kot neubesedljivih zvočnih iger. Neubesedljiva je zato, ker sega na vsa področja našega doživljanja: predsimbolno, simbolno (jezikovno) in posimbolno. Zvočna je zato, ker je glasba zvenenje, pa naj si pri njej še tako prizadevamo za občutenje tišine. In igra je, ker celo v najsvobodnejših formah temelji na pravilih. Ni le igriva, ampak je igra, ne le igranje, njeno bistvo in jedro, ki narekuje njen iztek, kadarkoli se začne.
Peripatetično predavanje bom izpeljal v improvizaciji, osrediščeni okoli ritma. Pojasnil bom Lefebvrovo ritemanalizo kot posebno področje razumevanja človeškega življenja, podobno kot to velja za psihoanalizo. Temeljno vprašanje predavanja bo, ali je Lefebvre odkril ritmični ekvivalent nezavednega, ki je v svoji bitnosti onkraj prostora in časa.
Zato se bomo med hojo sprehajali od tišine k zvenu, od tišine k šumu, od tišine k zvoku, od tišine k tonu, od pavze k taktu, od mere tišine k ritmu in naposled od tišine k prostorčasju. Singularna izkušnja zvokotišine tukaj in zdaj nam bo razprla trenutek večnosti. Končali bomo, skratka, v Heglovi neskončni sodbi na koncu dialektike, onkraj Aufheben in Aufgehoben.
Matej Tomažin
Na peripatetičnem predavanju se bomo srečali z intencionalnostjo. To je temeljna značilnost naše zmožnosti razmišljanja, pri kateri lahko razmišljamo le o nečem in nikoli ne o ničemer. Podobno velja tudi za izkušnjo zvoka: doživljamo lahko le zvok in ne tišine. Tako kot ljudje nismo zmožni ne misliti, tudi nismo zmožni doživeti tišine.
Kot izhodišče bom vzel svojo staro opredelitev glasbe kot neubesedljivih zvočnih iger. Neubesedljiva je zato, ker sega na vsa področja našega doživljanja: predsimbolno, simbolno (jezikovno) in posimbolno. Zvočna je zato, ker je glasba zvenenje, pa naj si pri njej še tako prizadevamo za občutenje tišine. In igra je, ker celo v najsvobodnejših formah temelji na pravilih. Ni le igriva, ampak je igra, ne le igranje, njeno bistvo in jedro, ki narekuje njen iztek, kadarkoli se začne.
Peripatetično predavanje bom izpeljal v improvizaciji, osrediščeni okoli ritma. Pojasnil bom Lefebvrovo ritemanalizo kot posebno področje razumevanja človeškega življenja, podobno kot to velja za psihoanalizo. Temeljno vprašanje predavanja bo, ali je Lefebvre odkril ritmični ekvivalent nezavednega, ki je v svoji bitnosti onkraj prostora in časa.
Zato se bomo med hojo sprehajali od tišine k zvenu, od tišine k šumu, od tišine k zvoku, od tišine k tonu, od pavze k taktu, od mere tišine k ritmu in naposled od tišine k prostorčasju. Singularna izkušnja zvokotišine tukaj in zdaj nam bo razprla trenutek večnosti. Končali bomo, skratka, v Heglovi neskončni sodbi na koncu dialektike, onkraj Aufheben in Aufgehoben.
Redni profesor na Oddelku za etnologijo in kulturno antropologijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani. Je avtor monografije Glasbeni pojmovnik za mlade (2017) in sourednik knjige Občutki mest: Antropologija, umetnost, čutne transformacije (2022). Predava temeljne metodološke in teoretske predmete, njegovi strokovni interesi obsegajo čutno antropologijo, raziskovalno metodologijo, teorije znanosti in kulture, antropologijo popularne glasbe in mladinskih kultur, urbano antropologijo, antropologijo prostora, raziskave dediščine, digitalno kulturo in algoritme.
DOSTOPNOST
Jezik izvedbe: slovenščina
