Etnografija tišin(e)

Predavateljica bo razmišljala o razlogih in pomenih tišine v okviru ARIS projekta Etnografija tišin(e) na primeru etnografskih raziskav istrskega eksodusa, nacionalnega »heroja« in verovanj. V prevladujočih raziskavah je molk obravnavan kot posledica družbenopolitičnih razmerij moči, razmerja med spomini dominantnih in marginaliziranih družbenih skupin. Molk se pojavi, ko se spomin ne more opreti na kolektivni spomin, ker ga ta zaradi drugačnega pogleda na preteklost cenzurira. Drugi ključni vzrok molka je povezan s freudovskimi idejami o potlačenju, ko se travmatične spomine zakoplje v podzavest, da se zaščitimo pred ponovitvijo bolečin iz preteklosti. Molk lahko izhaja tudi iz napetih družbenih odnosov, nasilja, strahu, konflikta med zmagovalci in poraženci vojne, lahko postane preživetvena strategija. Tišina ne pomeni nujno odsotnosti govora ali glasu; lahko je utelešena v praksah posameznika in »neizrečeno« se lahko prenaša skozi generacije. Tako kot spomin lahko tudi »zarota tišine« povezuje ljudi in postane temelj kolektivnih identitet. Na področju verovanj je tišina lahko tudi posledica odpora do avtoritete raziskovalca, trka različnih svetov, namernega ohranjanja individualnih ali kolektivnih skrivnosti ter nezaupanja. Tišino v etnografskih raziskavah oblikuje pozicija raziskovalca do sogovornika. Na koncu sledi razmislek o tem, kako lahko etnografska raziskava, ki molk kontekstualizira in ubesedi, vpliva na odpiranje ali celjenje individualnih in družbenih ran.