Zeleni atrij mesta

Ljubljana vse bolj pozablja na podobo mesta, katerega glavna sestavina je kulturna identiteta, ki se odraža tudi v arhitekturi. Pri tem je ključno, da kulturna dediščina, s katero morajo ljudje imeti osebni stik, ostaja živa.

Zeleni atrij mesta je zvočna raziskava zapuščenega prostora sredi mesta, kjer se razrašča zelena krajina. Združuje umetnost in arhitekturo in črpa navdih iz zgodovinske zgradbe, ki so jo po zasnovi Jožeta Plečnika začeli graditi leta 1925. Poigrava se s spomini na preteklost in jih vpleta v sedanji čas. Centralni stadion za Bežigradom je za javnost zaprt že od leta 2008. Namesto da bi prostor namenili javnosti, stadion propada, njegov pomen pa se vse bolj izgublja. Preko zvočnosti in zgodovinjenja želiva tako prebivalcem kot obiskovalcem Ljubljane približati degradirani prostor stadiona, ki ga je razpadajoči čas izkrivil pod različnimi koti. Stadion v svojem tihem propadanju visi v brezčasni praznini in vzbuja ideje o njegovem oživljanju. Odmevi drobcev ruševin, palic, vej in stekla praskajo po teksturi zraka in opominjajo na nekoč aktiven prostor.

Zvočni sprehod deluje kot glasbena intervencija, ki Plečnikovemu stadionu vdihne začasen smisel in ga oživi v njegovem resonančnem jedru. Spodbuja poglobljeno razmišljanje o ohranjanju kulturne dediščine in v ospredje postavi veččutno zaznavanje prostora, s poudarkom na akustičnih karakteristikah Plečnikovega stadiona in njegovega okolja, ki s svojim resonančnim telesom odigra vlogo instrumenta – stadion ne le kot prostor, temveč kot živa zvočna entiteta.