Vir dogodkov Cona

To je kuratorski performans, tj. predstavitev, v kateri ne predavam, ampak ideje uprizarjam s predvajanjem zvokov in recitiranjem poezije, branjem besedil ter predlaganjem besedilnih partitur, medtem ko se premikam in stojim na mestu. S tem formatom želim ponovno preizprašati pojem »no signal« – ne kot hrup ali izgubo povezave, temveč kot priložnost, da slišimo tišino in utišane, posledično kot priložnost, da začnemo slišati stvari. V kontekstu komunikacij se koncept »no signal« zdi brezvreden. Je zamegljen zvok slabe povezave, ki ničesar ne prenaša in nima nobene vrednosti. Pomeni pomanjkanje in opisuje nezaželeno, kar je treba počistiti in izbrisati, da bi prišli do jasnega pomena in smisla. Pričakuje se, da to pomanjkanje premagamo, da bi zvok lahko organizirali v nekaj, kar bo imelo (vizualni) smisel.

Kaj pa, če se osredotočimo na pomanjkanje povezave in zamegljeni zvok namesto na signal? Kaj, če opustimo razlikovanje? »no signal« bom preizpraševala kot tisto nekaj, kar odpira alternativno poslušanje. Tisto, s čimer lahko pridemo do »pomena-pred-pomenjenjem«. Do »pred-pomena«, ki je onkraj berljivosti in omogoča drugačen odziv.

Bioakustična zvočna skulptura Neslišno – slišno, med netopirji odstira skoraj neslišni svet frekvenčnih območij, ki so ljudem večinoma nedostopna. Projekt se umešča med zvočno ekologijo in bioakustično glasbo, saj zvoke nočnega okolja in netopirjev iz ultrazvočnega spektra obdeluje ter prestavlja v človeku slišno območje.

Skladbo sestavljajo slišni nočni zvoki, ki se jim pridružijo prestavljeni glasovi netopirjev in drugi nočni zvočni viri. Končni zvočni prostor je sestavljen iz notranjega – grajskega, oddaljenega gozdnega in sredinskega prostora, ki ga predstavlja zunanja ploščad okoli gradu. Kompozicija vključuje elektroakustično obdelavo zvočnega materiala in je predvajana kot prostorska, 3D oziroma 360-stopinjska zvočna projekcija.

Zvočni sprehod Odjek strela je umetniško-raziskovalni format, ki skozi vodeno poslušanje odpira vprašanja spomina, arhiviranja in molka v urbanem prostoru. Izhaja iz večletnega raziskovanja razmerij med dokumentacijo in pozabo. Sprehod temelji na plastenju zvočnih materialov – arhivskih posnetkov, fragmentov besedil, terenskih snemanj in sodobnih zvočnih intervencij –, ki se prepletajo z neposrednim poslušanjem okolja. Na ta način se vzpostavlja napetost med posredovanim in neposrednim, med zapisanim in izmuzljivim. Osrednji motiv sprehoda je odjek strela – zvok, ki se vrača, oddaljuje in približuje, kot orientacija in kot motnja. Navezuje se na nekdanji simbol rožnate pištole na fasadi Roga ter odpira vprašanja o zgodovinah prostora: od industrijske proizvodnje do avtonomnih praks, izbrisa in preobrazbe. Kaj se zgodi z zgodbo, ko se pištola ne sproži? Avtorica obravnava tišino kot molk – aktivno in pomenljivo odsotnost. Zvočna krajina prehaja med odmevi živih radijskih prenosov s strehe stavbe bivše tovarne in nizkofrekvenčnimi pulzi v njenem podzemlju, ki delujejo skoraj telesno, kot podtalni zapis. Pot vodi skozi urbani prostor kot skozi neviden arhiv, v katerem se razkrivajo razslojene zgodovine in potlačeni spomini. Ob tem se zastavljajo spekulativna vprašanja: kaj bi si zapomnila drevesa, če bi še stala, in katere sledi iz prsti srkajo nova? Zaključek ob nekdanji tovarni Rog, pri spomeniku izbrisanim, vzpostavi začasni, nevidni spomenik – prostor refleksije o tistem, kar ostaja neizrečeno, a vztrajno prisotno.

OBED je skupno kosilo za umetnike in obiskovalce festivala TO)pot. Zasnovano je kot prostor srečevanja, počitka in neformalnega spoznavanja vsebin, ki jih v svojem delovanju odpirata Cona in festival TO)pot.

Prostor BAZA obiskovalce sprejme z zvočno kuliso, sestavljeno iz kompozicij iz arhiva Cone, ter z izborom knjig, strokovnih publikacij in knjižic iz arhiva Coninih projektov.

Od spomenika Ivana Hribarja, Tromostovja, Prešernovega spomenika, Hribarjevega nabrežja, ulice, stavbe, omrežja – konkretni prostori, ki so med drugim tudi dar vizije Ivana Hribarja –, se skozi voden zvočni sprehod odpirajo v razmišljanja, srečanja in dogodke v njegovem življenju. Vinko Möderndorfer skuša na osnovi strokovne in leposlovne literature izrisati neustavljivo etično držo, bogastvo duha in vizionarstvo človeka, ki je bil mislec, župan, politik, tenkočuten podpornik umetnosti in kulture, prenovitelj popotresne Ljubljane in kateremu je politika pomenila čast, da »lahko nesebično služiš ljudem«.

Zvočni sprehod poustvarja sprehod skozi njegove tišine, ki jih preplavljajo bolj ali manj glasne reminiscence in refleksije iz njegovega življenja, v teh tišinah pa lahko raziskujemo lastne odseve in preizpraševanja našega časa in vrednot. Zadnji sprehod Ivana Hribarja leta 1941, tih v zvočnosti mesta, a glasen »da« lastnim vrednotam v uporu proti tuji okupaciji in nenačelnosti, ne ostaja zadnji, saj moramo samo odpreti čute, da zaslišimo, začutimo »lahen vetrič« njegovega duha.

Glas vsakodnevno tvori svojevrstno kompozicijo, ki se oblikuje skozi kompleksno glasbilo našega telesa. Skozi večplastno strukturo večinoma improviziranih odzivov na mnogotere dražljaje, katerim smo dnevno in situacijsko izpostavljeni, nastaja neponovljiva skladba, ki sledi individualnim potem premikanja posameznika.

Glas, tudi če ni izražen, prebiva v notranji tišini posameznika in pri tem tvori živo entiteto, v kateri poteka neprekinjena komunikacija med mnogoterimi podosebnostmi. Šele ob zavestni odločitvi postane slišan, nato pa prožno prehaja med različnimi vlogami: sporazumevanjem, opozarjanjem, sporočanjem, izrazom moči, ustvarjanjem, družbenim povezovanjem, umirjanjem in kot terapevtsko orodje.

Zvočni sprehod GLASnaPOT nas z glasnih mestnih ulic postopoma popelje v notranje pokrajine – na pot spoznavanja glasbila, v katerem bivamo, ter nas povabi, da radovedno raziščemo vse njegove kotičke.

Glas vsakodnevno tvori svojevrstno kompozicijo, ki se oblikuje skozi kompleksno glasbilo našega telesa. Skozi večplastno strukturo večinoma improviziranih odzivov na mnogotere dražljaje, katerim smo dnevno in situacijsko izpostavljeni, nastaja neponovljiva skladba, ki sledi individualnim potem premikanja posameznika.

Glas, tudi če ni izražen, prebiva v notranji tišini posameznika in pri tem tvori živo entiteto, v kateri poteka neprekinjena komunikacija med mnogoterimi podosebnostmi. Šele ob zavestni odločitvi postane slišan, nato pa prožno prehaja med različnimi vlogami: sporazumevanjem, opozarjanjem, sporočanjem, izrazom moči, ustvarjanjem, družbenim povezovanjem, umirjanjem in kot terapevtsko orodje.

Zvočni sprehod GLASnaPOT nas z glasnih mestnih ulic postopoma popelje v notranje pokrajine – na pot spoznavanja glasbila, v katerem bivamo, ter nas povabi, da radovedno raziščemo vse njegove kotičke.

Tu, čisto blizu je participatorni zvočni sprehod, ki udeležence preko zvočnih navodil vodi po mestu in jih spodbuja k telesnemu, čutnemu in odnosnemu doživljanju javnega prostora. Je povabilo, da se iz pasivnih sprehajalcev prelevijo v aktivne so-oblikovalce mestne krajine, v kateri puščajo za sabo vidnejši odtis, vidnejšo sled.

Na ravni posameznika in skupine se sprehod ukvarja z vprašanjem, kako v mestu bivamo, se gibamo in kakšna je narava naših srečanj ter interakcij. V ospredje postavlja telesni vidik doživljanja mesta in se sprašuje, kako telo umestiti v predvidljivo dinamiko mesta na drugačen način. Izpostavlja moč trenutka, ko posamezniki izstopijo iz individualističnega in mimobežnega opazovanja okolice ter ozavestijo, osmislijo in morda celo spremenijo svoje avtomatizirane mestne poti.

Sprehod Tu, čisto blizu prek različnih situacij in postankov v mestu udeležence povabi, da se sprehodijo skozi mesto na igriv in osvobojen način ter se vanj aktivno umestijo.

Zvočni sprehod tematizira ljubljanske podhode, danes, večinoma zapuščena območja kažejo nemoč osmišljanja novih mestnih vsebin. Zanemarjeni podhodi pod tlakovci urejenih cest in trgov pa postajajo pribežališče preslišanih z robu družbe.

Avtor prisluhne podhodu Ajdovščina. S pomočjo zajema in obdelave zvoka v realnem času se vsakdanji šumi, tišine, koraki in odmevi preoblikujejo v poglobljeno zvočno izkušnjo, ki odpira prostor zamolčanega. Razkriva trenutke nepričakovane lepote in poslušalca postavi v odnos do prostora kot živega, večplastnega organizma preslišanih realnosti.

Podhod Ajdovščina, zgrajen na območju nekdanjega emonskega pokopališča nosi globlje zgodovinske plasti. Hoja skozi te podzemne hodnike je gibanje skozi časovnosti mesta, kjer se prepletajo življenje, smrt, spomin in pozaba.
Pod(hod) zasnovana kot zbirka asociacij dneva posameznikov na robu družbe. Naslovi zvočnih segmentov: Uglaševanja, Tihe molitve, Zbiranja najdenega, Hoja sramu, Življenja pred okni izložb, Uspavanka, Ponovno jutro in Krhko soočenje z realnostjo ne interpretirajo teh življenj, temveč ustvarja prostor poslušanja, v katerem se lahko vzpostavi občutljiv, odprt odnos do drugega in sveta.

The world holds you, like it or not.
It moves you with fire and wind when it’s hot.
You’re chasing your sleep and wasting your spot —
you better start living.
The world has you turning the dirt, unforgiving,
old gravity is pulling — but love, oh love,
the night that embraced you unraveled the night.

Umetnica za izhodišče raziskovanja in zvočnega potovanja izbere vremenski balon, ki se uporablja za meteorološka merjenja in napovedovanje vremena. Vsak dan se po vsem svetu v zrak spusti več kot 800 balonov, ki se, prepuščeni zračnemu tlaku, temperaturi, gostoti, pritisku in vetru, dvigajo v atmosfero.

Atmosferično imaginarno potovanje od tal v ozračje in nazaj se bo začelo pod grajsko vzpenjačo, s katero se bomo povzpeli na Ljubljanski grad. Ko bomo dovolj visoko, bomo odpotovali še dlje. Sledili bomo napetosti in spremembam vse do maksimalne točke raztezanja, ki vodi v prelom – pok in pad. Nato se bomo z vzpenjačo vrnili nazaj pod vznožje gradu.

Štiridesetminutna zvočna kompozicija bo vsebovala zvočne posnetke meteoroloških instrumentov, terenske in studijske posnetke, intervjuje s strokovnjaki na tem področju ter sledenje poti balona z opazovalcem, ki ga spušča, mu sledi in zbira podatke. Sledili bomo metaforičnemu izpustu, dviganju, raztezanju, poku, padanju in pristanku. Temu zvočnemu potovanju bo sledil tudi umetničin glas, ki bo še dodatno preizpraševal trenutke sprememb, transformacij, smeri, hitrosti, gostote, temperatur, vlažnosti, vetrov itn.

Slojevitost zvočnega materiala bo enkrat spominjala na sanje, drugič na dokumentacijo znanstvene discipline. Odražala se bo v intimnih, fizičnih, slušnih in taktilnih dražljajih, ki bodo ustvarjali slojevito senzorično izkušnjo.

Tu, čisto blizu je participatorni zvočni sprehod, ki udeležence preko zvočnih navodil vodi po mestu in jih spodbuja k telesnemu, čutnemu in odnosnemu doživljanju javnega prostora. Je povabilo, da se iz pasivnih sprehajalcev prelevijo v aktivne so-oblikovalce mestne krajine, v kateri puščajo za sabo vidnejši odtis, vidnejšo sled.

Na ravni posameznika in skupine se sprehod ukvarja z vprašanjem, kako v mestu bivamo, se gibamo in kakšna je narava naših srečanj ter interakcij. V ospredje postavlja telesni vidik doživljanja mesta in se sprašuje, kako telo umestiti v predvidljivo dinamiko mesta na drugačen način. Izpostavlja moč trenutka, ko posamezniki izstopijo iz individualističnega in mimobežnega opazovanja okolice ter ozavestijo, osmislijo in morda celo spremenijo svoje avtomatizirane mestne poti.

Sprehod Tu, čisto blizu prek različnih situacij in postankov v mestu udeležence povabi, da se sprehodijo skozi mesto na igriv in osvobojen način ter se vanj aktivno umestijo.

Tu, čisto blizu je participatorni zvočni sprehod, ki udeležence preko zvočnih navodil vodi po mestu in jih spodbuja k telesnemu, čutnemu in odnosnemu doživljanju javnega prostora. Je povabilo, da se iz pasivnih sprehajalcev prelevijo v aktivne so-oblikovalce mestne krajine, v kateri puščajo za sabo vidnejši odtis, vidnejšo sled.

Na ravni posameznika in skupine se sprehod ukvarja z vprašanjem, kako v mestu bivamo, se gibamo in kakšna je narava naših srečanj ter interakcij. V ospredje postavlja telesni vidik doživljanja mesta in se sprašuje, kako telo umestiti v predvidljivo dinamiko mesta na drugačen način. Izpostavlja moč trenutka, ko posamezniki izstopijo iz individualističnega in mimobežnega opazovanja okolice ter ozavestijo, osmislijo in morda celo spremenijo svoje avtomatizirane mestne poti.

Sprehod Tu, čisto blizu prek različnih situacij in postankov v mestu udeležence povabi, da se sprehodijo skozi mesto na igriv in osvobojen način ter se vanj aktivno umestijo.

Zvočni sprehod tematizira ljubljanske podhode, danes, večinoma zapuščena območja kažejo nemoč osmišljanja novih mestnih vsebin. Zanemarjeni podhodi pod tlakovci urejenih cest in trgov pa postajajo pribežališče preslišanih z robu družbe.

Avtor prisluhne podhodu Ajdovščina. S pomočjo zajema in obdelave zvoka v realnem času se vsakdanji šumi, tišine, koraki in odmevi preoblikujejo v poglobljeno zvočno izkušnjo, ki odpira prostor zamolčanega. Razkriva trenutke nepričakovane lepote in poslušalca postavi v odnos do prostora kot živega, večplastnega organizma preslišanih realnosti.

Podhod Ajdovščina, zgrajen na območju nekdanjega emonskega pokopališča nosi globlje zgodovinske plasti. Hoja skozi te podzemne hodnike je gibanje skozi časovnosti mesta, kjer se prepletajo življenje, smrt, spomin in pozaba.
Pod(hod) zasnovana kot zbirka asociacij dneva posameznikov na robu družbe. Naslovi zvočnih segmentov: Uglaševanja, Tihe molitve, Zbiranja najdenega, Hoja sramu, Življenja pred okni izložb, Uspavanka, Ponovno jutro in Krhko soočenje z realnostjo ne interpretirajo teh življenj, temveč ustvarja prostor poslušanja, v katerem se lahko vzpostavi občutljiv, odprt odnos do drugega in sveta.

The world holds you, like it or not.
It moves you with fire and wind when it’s hot.
You’re chasing your sleep and wasting your spot —
you better start living.
The world has you turning the dirt, unforgiving,
old gravity is pulling — but love, oh love,
the night that embraced you unraveled the night.

Klasična oblika zvočnega sprehoda se osredotoča na zaznavanje okolice ter izpostavlja ušesa zvočnemu resoniranju travnikov. Poglobljena slušna izkušnja omogoča tesnejši stik s prostorom in krajino, s travniki, ki nas obdajajo. Sprehod usmerja pozornost na zvočne sledi divje narave, ki vztraja znotraj kulturne krajine. Na akustično ekologijo, ki nastaja v sodelovanju narave in ljudi. Kaj lahko slišimo, ko poslušamo travnike?

Zvočni sprehod tematizira ljubljanske podhode, danes, večinoma zapuščena območja kažejo nemoč osmišljanja novih mestnih vsebin. Zanemarjeni podhodi pod tlakovci urejenih cest in trgov pa postajajo pribežališče preslišanih z robu družbe.

Avtor prisluhne podhodu Ajdovščina. S pomočjo zajema in obdelave zvoka v realnem času se vsakdanji šumi, tišine, koraki in odmevi preoblikujejo v poglobljeno zvočno izkušnjo, ki odpira prostor zamolčanega. Razkriva trenutke nepričakovane lepote in poslušalca postavi v odnos do prostora kot živega, večplastnega organizma preslišanih realnosti.

Podhod Ajdovščina, zgrajen na območju nekdanjega emonskega pokopališča nosi globlje zgodovinske plasti. Hoja skozi te podzemne hodnike je gibanje skozi časovnosti mesta, kjer se prepletajo življenje, smrt, spomin in pozaba.
Pod(hod) zasnovana kot zbirka asociacij dneva posameznikov na robu družbe. Naslovi zvočnih segmentov: Uglaševanja, Tihe molitve, Zbiranja najdenega, Hoja sramu, Življenja pred okni izložb, Uspavanka, Ponovno jutro in Krhko soočenje z realnostjo ne interpretirajo teh življenj, temveč ustvarja prostor poslušanja, v katerem se lahko vzpostavi občutljiv, odprt odnos do drugega in sveta.

The world holds you, like it or not.
It moves you with fire and wind when it’s hot.
You’re chasing your sleep and wasting your spot —
you better start living.
The world has you turning the dirt, unforgiving,
old gravity is pulling — but love, oh love,
the night that embraced you unraveled the night.

Zgodba razpira poglede na arhitekturo Edvarda Ravnikarja in njegovih sodelavcev pri gradnji Cankarjevega doma.

Avtorja sta v zvočno zgodbo vključila številne citate in misli arhitektov, pa tudi politikov in kulturnikov, povezanih z gradnjo Cankarjevega doma. Prepletata pa jo poezija in dramatika izbranih umetnikov. Subtilen in pomensko večplasten zvočni sprehod v kontekstu sedanjosti orisuje obdobje gradnje in samo arhitekturo stavbe ter omogoča poglobljeno razumevanje zgodovinskega in kulturnega konteksta.

Zvočna zgodba se dotika širšega Ravnikarjevega ustvarjalnega opusa, od snovanja Trga republike kot zahtevnega in dolgotrajnega prostorskega posega do njegovega pedagoškega dela na Šoli za arhitekturo v Ljubljani. V svoje razumevanje mestnega prostora je Ravnikar vključeval številne arhitekte in študente, ki so v dialogu s politiko in stroko postavili temelje kakovostnega oblikovanja prostora v modernistično mediteranskem duhu.

Še preden voda postane nekaj, kar moramo zaščititi, je snov sanjarjenja. V zvočnem sprehodu izhajamo iz zavedanja, da smo tudi sami nekakšna telesa vode in da je naša odgovornost do vode tesno povezana z našo odgovornostjo do tega, kako pomnimo in si predstavljamo svet. Voda kot element postane materialni prevodnik naših domišljijskih podob in podaljšek naših vezivnih tkiv.

Nanašamo se na deli Gastona Bachelarda in Ivana Iljiča, mislecev vode, ki sta trdila, da domišljija ni le zmožnost oblikovanja mentalnih podob, ampak utelešena zmožnost, ki nam omogoča ustvarjalno sobivanje s svetom. Bachelard piše, da je voda »oko sveta«. Ne le zato, ker odseva nebo, ampak ker se v njenih globinah zbirajo fragmenti preteklosti; globoka voda je tihi spomin, utelešeni simbol nenehnega naseljevanja preteklosti v sedanjost.

Potovali bomo od bistrih, pomladnih, rečnih voda, do težjih, gostih, spečih, mrtvih voda. Sprehajali se bomo med spevi, stihi, podobami, med časovnostmi različnih teles vode. Po površinskih tokovih v globine rečnih tal; od reke pozabe do jezera spominov. V obdobju nenehnega pretoka informacij, ljudi, valut, prometa, med šviganjem po brzici časa, bomo zgradili začasni pristan pri »mlaki, ki vsebuje ves svet«, v »trenutku sanj, ki vsebuje vso dušo«.

Zgodba razpira poglede na arhitekturo Edvarda Ravnikarja in njegovih sodelavcev pri gradnji Cankarjevega doma.

Avtorja sta v zvočno zgodbo vključila številne citate in misli arhitektov, pa tudi politikov in kulturnikov, povezanih z gradnjo Cankarjevega doma. Prepletata pa jo poezija in dramatika izbranih umetnikov. Subtilen in pomensko večplasten zvočni sprehod v kontekstu sedanjosti orisuje obdobje gradnje in samo arhitekturo stavbe ter omogoča poglobljeno razumevanje zgodovinskega in kulturnega konteksta.

Zvočna zgodba se dotika širšega Ravnikarjevega ustvarjalnega opusa, od snovanja Trga republike kot zahtevnega in dolgotrajnega prostorskega posega do njegovega pedagoškega dela na Šoli za arhitekturo v Ljubljani. V svoje razumevanje mestnega prostora je Ravnikar vključeval številne arhitekte in študente, ki so v dialogu s politiko in stroko postavili temelje kakovostnega oblikovanja prostora v modernistično mediteranskem duhu.