Festival TO)pot: Hoditi-s tišinami

Šesta edicija festivala povezuje umetnike¹, teoretike in sprehajalce v skupnem poslušanju prostorov, glasov in tišin. Podnaslov festivala Hoditi-s² tišinami, navdahnjen po naslovu niza predavanj, ponuja uvid v potencial hoje kot načina poslušanja – prakse, ki poglablja razumevanje različnih registrov tišine: tišine kraja, molka družbe, poslušanja umetnosti. Gre za široko in razplasteno polje, ki mu festival letos namenja pozornost, čeprav ga ne more zaobjeti v celoti.

Sestavni del festivala so – poleg izbranih zvočnih sprehodov in zvočne razstave – koncertna večera s štirimi samostojnimi nastopi ter niz predavanj. Tematska sklopa širita obzorje razumevanja osrednje teme in omogočata skupnostno mišljenje njenih vsebin. Festival TO)pot gre dojemati kot prostor srečevanja, prepletanja in povezovanja raznovrstnih umetnosti, pa tudi družbenih in znanstvenih tematik.

Tišine, to kompleksno in široko tematiko, je mogoče misliti preko različnih pristopov. Eden od njih jo umešča v kontemplativne prostore. Tišina je lahko lastnost krajev in okvir, ki omogoči, da se razmerje med mislijo, telesom, prostori in poslušanjem na novo artikulira.

Tišino in osredotočenost, ki ju povezujemo s svetimi ali umetniškimi prostori, lahko prenesemo tudi v zapuščene industrijske cone, na urbane robove ali v naravna okolja. Kontemplativnost v teh prostorih ni njihova vnaprej dana lastnost, temveč nastane skozi način pozornosti, izkušnje in rabe prostora. Takšni prostori postanejo kontemplativni, šele ko se umaknemo dominantni logiki signala, informacij in funkcionalnega gibanja. Prav zato lahko umetniške forme, kot so zvočni sprehodi, okolje začasno preoblikujejo v prostor pozornosti in poglobljenega zaznavanja.

Uvodno, performativno predavanje Salomé Voegelin no signal, povezano s koncertnima večeroma, najavlja vsebinski niz predavanj ter razmišlja o odsotnosti signala kot začetku poslušanja tišin in molka.

V izboru zvočnih sprehodov kar nekaj del naslavlja zapuščene urbane robove. Umetnik Kalu [Luka Uršič] v delu Pod(hod) prisluškuje spontani rabi delno zapuščenih podhodov, ki jih zasedejo osebe družbenega roba. Delo umetnice Sava šumi [Urška Savič] Odjek strela se navezuje na simbol porušenega grafita rožnate pištole ter odpira vprašanja o zgodovinah stavbe Rog. Delo umetnic Karmen Ponikvar in Nike van Berkel Zeleni atrij mesta prisluškuje zapuščeni stavbi stadiona. Tišina akumulira nemi potencial nove rabe arhitekturne dediščine.

Kontemplativnost se tako nemalokrat povezuje z odnosi, kjer lahko vsakodnevni tempo prenapetega časa preobrne že druga točka opazovanja.

Delo Allje Petric GLASnaPOT nas iz hrupa urbanih lokacij postopoma popelje v notranje pokrajine, ki jih primerja z naravnimi krajinami ter spodbuja razumevanje telesa kot instrumenta glasu. To delo že sodi v skupen niz – v festivalskem izboru mu posvečamo tri sprehode –, ki na fizičen, telesen način gradi odnos do prostora. V delih koreografskih tandemov Mathilde Vrignaud in DISKOlektiv Hrbtna hoja ter Urše Sekirnik in Aje Zupanec Tu, čisto blizu doživljamo prostor preko gibalnega prisluškovanja. Obe deli, na različna načina, publiko vpeljeta v aktivno koreografsko sekvenco, v kateri krajina postane razmerje telesne umeščenosti. Dojemanje odnosa do prostora pa preoblikuje ustaljeno prostorsko izkušnjo.

Zvočni sprehod Moja skrivnost se odvija v mestnem gozdu kot možnem okolju krhkega otroškega dialoga, ki negotovo zariše meje poslušanja drugega.

Ad somnum, delo mladih umetnic Lucije Trobec, Lucije Lorenzutti in Lune Pentek, prefinjeno zaokrožuje kontemplativnost krajin. Travmatično zgodbo protagonistke, prepleteno z molkom in šumenjem vode, umešča na Materinski most – nekoč imenovan mrtvaški most. Prostor postane prizorišče poslušanja zgodbe, ki nosi lepoto in tragiko končne tišine. Končno dejanje tišine s protestnim skokom v vodo pa ob dramatizaciji življenjske zgodbe glavnega akterja naslavlja tudi sprehod Ivan Hribar, ljubljanski župan.

Umetniške prakse in predavanja, predstavljena na festivalu, odpirajo načine, kako molk razumeti in tišine okusiti, deliti in soustvarjati. Ne ponuja odgovorov, temveč pogoje za poslušanje, za vzpostavitev situacij. Vabi k izkušnji, ki ni nujno udobna, je pa lahko transformativna: Hoditi-s tišinami pomeni dovoliti, da nas prostor nagovori skozi raznotere situacije.

Irena Pivka

[1] Moški spol se nanaša na vse spole v besedilu.
[2] Izraz hoditi-s se opira na idejo living-with, ki nagovarja obrat človeškega bivanja iz nadzora na sobivanja, odnose.

Ob razmišljanju o možnih temah teoretskih razprav, ki bi še v razmisleku podprle TO)pot, smo tišino razpoznali kot eno izmed najširših in najplodnejših. Njeno razumevanje ne more biti enoznačno, nima svojega nasprotja, mnogokrat v sebi nosi dvojnost brezkončne možnosti in zadušljive nezmožnosti. Nekateri jo lahko raziskujemo kot gostoljubni prostor intersubjektivnosti, ki dovoljuje vznikanje pristnega izraza in povezav, drugi pa se ji morda posvečajo z vidika njene teže, ko se pojavlja kot molk, prekinjen izraz, prekinjena vez. Niz razprav tako sestavljajo različna teoretska in praktična pristopanja k razumevanju in proučevanju tišine in njenih pojavnosti.

Ob iskanju raziskovalk in raziskovalcev, ki bi nam lahko predstavili raznolike vidike tišine, smo imeli to srečo, da se je na naše vabilo odzvala prof. dr. Salomé Voegelin, ki tišino naslavlja že v svoji prvi monografski publikaciji Listening to Noise and Silence: Towards a Philosophy of Sound Art iz leta 2010, kjer zapiše: »Pri tišini gre za poslušanje, poslušanje majhnih zvokov, drobnih zvokov, tihih in glasnih zvokov zunaj kakršnega koli konteksta, glasbenega, vizualnega ali drugačnega.« Tokrat se bo tišine dotikala v performativnem predavanju oziroma kuriranem performansu no signal, kjer bo zvočni signal »brez signala« skušala predstaviti kot tisto tišino, ki ponudi možnost drugačne interpretacije zvočnega signala, ki dovoljuje drugačno slišanje.

Teoretska obravnava tišine se bo nadaljevala z dvema znanstvenima in enim strokovnim predavanjem. Predstavljala bodo dokaj oddaljena polja raziskovanja in udejstvovanja, ki pa jih bo vendarle povezovala stična točka obravnave raznolikih tišin. Prof. dr. Katja Hrobat Virloget v svoji odmevni knjigi V tišini spomina (2021), v kateri obravnava kolektivni spomin skupnosti, vpletenih v istrski »eksodus« v prejšnjem stoletju, zapiše, da tišina »nastane, ko se spomin ne more nasloniti na kolektivni spomin, ker je ta namenoma prilagojen ali nepriznan, cenzuriran.« V predavanju Etnografija tišin(e) bo spregovorila prav o raznolikih razlogih za tišino in molk, kot so družbenopolitična razmerja moči, razmerja med spomini dominantnih in marginaliziranih družbenih skupin, družbene napetosti, potlačenje. Nadalje bomo slišali več o »pravici do tišine«, o kateri bo spregovoril Janez Križaj. Mojster akustike in strokovno dejaven na področju zvočnega oblikovanja več kot 40 let nam bo v interaktivnem predavanju Kultura poslušanja poleg nekaterih tem iz zvočne ekologije razpiral vpoglede v dejavnosti pobude Iz tišine se rodi glasba. Tišino v avantgardni glasbeni umetnosti in skozi njenega pionirskega zagovornika Johna Cagea bo v teoretski cikel uvedel prof. dr. Gregor Pompe v predavanju Slovenska recepcija Johna Cagea – pomenljiva tišina. Nedavno smo v slovenskem jeziku dobili dragoceni prevod Cagevega dela Tišina: predavanja in spisi (2025), njihov avtor pa v Sloveniji ostaja predvsem »referenca alternativnih in interdisciplinarnih praks« zvočnih oziroma glasbenih umetnosti.

Niz razprav bo sklenjen s peripatetičnim predavanjem Zveneti v tišini: neubesedljive zvočne igre v ritmu nasprotij in protislovij prof. dr. Rajka Muršiča, profesorja, misleca in izvajalca, ki se z raziskovanjem zvočnosti in glasbe ukvarja vsaj tri desetletja. Na peripatetičnem predavanju »se bomo med hojo sprehajali od tišine k zvenu«, šumu, tonu, zvoku ter tako ugotavljali, ali ljudje sploh lahko mislimo oziroma doživimo tišino. Na poti se bomo med drugim srečali z intencionalnostjo in ritmom, sklenili pa jo bomo s »singularno izkušnjo zvokotišine«.

Tišine, s katerimi se bomo srečevali na TO)potnem nizu razprav, tako ne bodo zgolj tihe, temveč tudi glasne, ne bodo zgolj prisotne, temveč tudi odsotne, vselej pa edinstvene v svojih tišinskih mnogoterostih, ki omogočajo prostrana poslušanja in prisluškovanja, pozornosti in premisleke, tako zvočne kot izkustvene.

Maja Bjelica,
ZRS Koper, Inštitut za filozofske in religijske študije

Na glasbenem meniju letošnjega festivala TO)pot se na zvočni razstavi – in prvič na kar dveh koncertnih večerih – s svojimi skladbami iz zadnjega obdobja predstavlja vseh pet članov bioakustične skupine Jata C. Izbor je nastal povsem spontano, kot odziv na festivalsko temo, ki jih je nagovorila znotraj samega procesa priprave programa.

Umetniki se v skladbah gibljejo skozi rabo različnih metod, nizanje plasti in osebnih pristopov. Navezujejo se na izzive, travmatične in osvobajajoče točke in afinitete ter se skozi osebno zvočno poetiko odzivajo v procesih ustvarjanja dramaturgije večpomenskih skladb.

V raziskovalnih idejah, analizah, ekspresijah, mikro in makro niansah zvoka se razvijajo, prehajajo in razširjajo silnice skozi pokrajine časa, prostorov, intuicije, občutkov. Poti jih vodijo skozi območja tišine, človeku neslišnega frekvenčnega utripajočega sveta do najhujšega hrupa, ki ga v svoji (usodni) destrukciji ustvarja človek. Kako umetniki mislijo, čutijo, se odzivajo na radikalne situacije v svetu, ki nastajajo mimo človeških in več-kot-človeških skupnosti.

Glasbeni del festivala bo otvorila skladba Neslišno – slišno, med netopirji Boštjana Perovška, predstavljena kot zvočna razstava, v kateri bomo vse festivalske dni lahko poslušali skladbo, ki raziskuje okolje, ki za ljudi skoraj ne obstaja, saj je neslišno. Otvoritveni koncertni večer bo uvedla Salomé Voegelin s performativnim predavanjem, ki mu bo sledila izvedba skladbe Bojane Šaljić Podešva Kri je voda (z okusom), v kateri raziskuje presečišče spektrov zvoka vode in godal na paleti med tonom in šumom.

Drugi koncertni večer bo otvorila OR poiesis [Petra Kapš] s skladbo V noči sijoča, v kateri glasbene strukture nastajajo kot modalitete gibov, ki jih umetnica izvaja z geomantičnimi instrumenti. Sledila bo beepblip [Ida Hiršenfelder] s skladbo Tesnobni stroj: Zatišje pred neurjem, ki se razvija kot zvočno plastenje, v katerem se performativne geste prenašajo v inštrument in ustvarjajo občutke nemira, napetosti ter slutnje bližajočega propada. Zaključil bo Brane Zorman z delom Orkestrirani napad – subliminalna verzija, utopično refleksijo informacijskega, finančnega, socialnega ter moralno-etičnega kaosa. Delo tematizira razpad civilizacijskih vrednot, ki se ne sesujejo eksplozivno, temveč tiho, v ozadju, pod vplivom nevidnih tokov interesov in moči.

OR poiesis bo na svoji delavnici Molekularni psalterij skozi poetične partiture raziskovala globoko poslušanje in razširjeno zaznavo.

Brane Zorman