Vir dogodkov Cona

Če bi drevesa jokala, bi jokali tudi mi je zvočni sprehod, aktivacija s hojo, ki umeri um in telo ter ju naredi dovzetna za zaznavanje agensov, ki so neizžalovani. Sprehod je posvečen Piki, pasji članici umetničine družine, ki je družino zapustila maja 2023. Uokvirja ga zvočni posnetek hoje, ki sta jo skupaj z umetnico prvič prehodili aprila 2008.

Umetnica žaluje. S ponavljanjem poti, kjer se prepusti spominom, da jo preplavijo.

V iskanju odgovorov na vprašanja, kaj je v naši družbi vredno žalovanja, kako se kolektivno spopadamo z ekološko žalostjo in kako lahko žalujemo za drug(ačn)imi telesi, se nam pridruži Lea Leskovec, gozdarka, ki deli svoja razmišljanja o doživljanju smrti v gozdovih.

Spekulativna zgodba zvočne pohodne predstave VRToglavi VRT izpostavlja težaven odnos ljudi in rastlin, v katerem se okoriščajo predvsem ljudje. Zgodovinski potek kolonializma in preseljevanje rastlin temeljita na podrejanju in izkoriščanju narave. V luči zavedanja ekološke krize in možnega boljšega scenarija za prihodnosti je nujno spremeniti ta odnos. V želji po približevanju svetu rastlin se VRToglavi VRT dotakne časovne dimenzije. Skozi prizmo potovanj teh dveh, tako različnih časovnosti ljudi in rastlin, ki navidezno ne ponujata možnega srečanja, spekulira razvoj prihodnjega, solidarnega sobivanja ljudi in rastlin. Rastline, najbolj poseljena vrsta tega planeta, živijo predvsem svojo časovnost in svoje, nam tako nedostopne poti. VRToglavi VRT nas popelje po poteh možnega scenarija prihodnosti našega prenapetega, hrupnega planeta, ki se zrcali v razvoju lokalnih zelenih poti. Se lahko kaj naučimo od rastlin za bolj solidarno prihodnost?

Publika doživlja zvočno delo preko posebej razvitih slušalk, ki kot orodje spekulirajo svet in slušno krajino prihodnosti. Svet postaja prehrupen, prenevaren za naša krhka ušesa, ki se niso uspela prilagoditi agresivnim frekvencam. Za preživetje v zunanjem prostoru bomo potrebovali slušalke, ki bodo utišale, a hkrati izostrile zvočno sliko in nas popeljale v želeno akustično pripoved.

Delo se predvaja na avtorskih AR (augmentirana realnost) slušalkah, ki so plod poglobljenega, inovativnega sodelovanja med umetnikom in razvijalci strojne ter programske opreme. AR slušalke omogočajo sočasno ojačano, binauralno poslušanje okolice in zvočno kompozicijo. Vsebujejo tudi FM sprejemni modul in vhod za EMS senzor.

Pot zvočnega sprehoda povezuje parka l’Orangerie v Strasbourgu in Tivoli v Ljubljani, oba zasnovana v času vladavine Napoleona. Naslovna fotografija je bila posneta v prekinjenem drevoredu, danes ujetim med cesto in železnico. Je del večjega kompleksa drevoredov v parku Tivoli, ki so jih zasnovali Francozi v obdobju Ilirskih provinc. Vokalistka, oblečena v narodno nošo, nosi avtorske AR slušalke in prisluškuje krajini.

Pričevanje udeleženke AR zvočnega sprehoda:

Spekulativna zgodba zvočne pohodne predstave VRToglavi VRT izpostavlja težaven odnos ljudi in rastlin, v katerem se okoriščajo predvsem ljudje. Zgodovinski potek kolonializma in preseljevanje rastlin temeljita na podrejanju in izkoriščanju narave. V luči zavedanja ekološke krize in možnega boljšega scenarija za prihodnosti je nujno spremeniti ta odnos. V želji po približevanju svetu rastlin se VRToglavi VRT dotakne časovne dimenzije. Skozi prizmo potovanj teh dveh, tako različnih časovnosti ljudi in rastlin, ki navidezno ne ponujata možnega srečanja, spekulira razvoj prihodnjega, solidarnega sobivanja ljudi in rastlin. Rastline, najbolj poseljena vrsta tega planeta, živijo predvsem svojo časovnost in svoje, nam tako nedostopne poti. VRToglavi VRT nas popelje po poteh možnega scenarija prihodnosti našega prenapetega, hrupnega planeta, ki se zrcali v razvoju lokalnih zelenih poti. Se lahko kaj naučimo od rastlin za bolj solidarno prihodnost?

Publika doživlja zvočno delo preko posebej razvitih slušalk, ki kot orodje spekulirajo svet in slušno krajino prihodnosti. Svet postaja prehrupen, prenevaren za naša krhka ušesa, ki se niso uspela prilagoditi agresivnim frekvencam. Za preživetje v zunanjem prostoru bomo potrebovali slušalke, ki bodo utišale, a hkrati izostrile zvočno sliko in nas popeljale v želeno akustično pripoved.

Delo se predvaja na avtorskih AR (augmentirana realnost) slušalkah, ki so plod poglobljenega, inovativnega sodelovanja med umetnikom in razvijalci strojne ter programske opreme. AR slušalke omogočajo sočasno ojačano, binauralno poslušanje okolice in zvočno kompozicijo. Vsebujejo tudi FM sprejemni modul in vhod za EMS senzor.

Pot zvočnega sprehoda povezuje parka l’Orangerie v Strasbourgu in Tivoli v Ljubljani, oba zasnovana v času vladavine Napoleona. Naslovna fotografija je bila posneta v prekinjenem drevoredu, danes ujetim med cesto in železnico. Je del večjega kompleksa drevoredov v parku Tivoli, ki so jih zasnovali Francozi v obdobju Ilirskih provinc. Vokalistka, oblečena v narodno nošo, nosi avtorske AR slušalke in prisluškuje krajini.

Pričevanje udeleženke AR zvočnega sprehoda:

Zvočni sprehod Memodrom je kompost spominov najlepšega mesta na svetu. Sprehaja vas – brez predhodne najave – po spominski spirali, v kateri je mesto ob reki labirint in zvok sprožilec situacij, ki jim je izhodišče pozaba.

Memodrom vzpostavlja vzporedno doživljanje mesta, v katerem javna infrastruktura ni nosilec funkcij v prostoru. Obstaja zgolj kot kulisa za dogajanje v zvočnem prostoru. Namesto potopitvene ustvarjamo izstopitveno izkušnjo. Memodrom malikuje vašo pravico do pozabe.

V manj kot eni uri vas izpostavi zvočnim spominom generacij, ki so Ljubljano doživljale s pomočjo starejših nosilcev zvoka. Z ‘datotečnim’ načinom reprodukcije jih bomo skupaj priklicali v spomin. Od zimzelenih glasbenih hitov, javnih osebnosti, ki so jih ključniki zaobšli, do domnevno najbolj invazivnih prebivalcev mesta.

Želite tudi vi odložiti katerega od svojih spominov? Memodrom čaka na vaš klic.

Inaudible Cities, zvočna pripoved po navdihu Calvinijevih Nevidnih mest, raziskuje predmestja in predstavlja serijo spontano ustvarjenih zvočnih pokrajin, ki poudarjajo pogosto prezrte zvočnosti urbanih okolij.

Inaudible Cities #3 vabi udeležence na hibridni sprehod, na katerem običajno neslišni tokovi in gibanja zemlje, zraka, ognja in vode znotraj mestne infrastrukture odpirajo vrata v časovno in geografsko oddaljena zvočna okolja in spomine.

Projekt je tretja ponovitev v seriji zvočno-sprehodnih pobud, ki raziskujejo zvočne pokrajine mestnih obrobij in preusmerjajo pozornost z vizualnega na zvočno ter z izrednega na infra-(z)redno.

O, KAKŠEN SVET nevidenih vizij in slišanih tišin, ta neoprijemljiva dežela uma! Katera neizrekljiva bistva, ti neoprijemljivi spomini in nerazkazljiva sanjarjenja! In zasebnost vsega tega! Skrivno gledališče neslišnih monologov in predhodnih nasvetov, nevidna palača vseh razpoloženj, razmišljanj in skrivnosti, neskončno zatočišče razočaranj in odkritij. Celotno kraljestvo, kjer vsak izmed nas vladari osamljeno, sprašuje kar hoče, ukazuje kar more. Skrito zavetišče, kjer lahko raziskujemo zapleteno knjigo tega, kar smo storili in še lahko storimo. Introkozmos, ki je bolj jaz, kot karkoli lahko najdem v ogledalu. Ta zavest, ki je jaz med sebi, ki je vse, in hkrati nič — kaj je to?

In od kod je prišla?

In zakaj? [1]

Julian Jaynes nas v svoje delo Izvor zavesti v razpadu bikameralnega uma uvede s poetičnim nizom vprašanj o nevidnih vizijah in slišanih tišinah, ki raziskujejo zavest. Njegov uvod je služil kot navdih za prvotni performans na stopnišču Cukrarne. Stavbe, bogate z zgodovino, kjer so stene absorbirale zvočnost usod slovenskih modernih literatov.

Delo se sedaj premešča na novo lokacijo, park Navje v Ljubljani. Zvočni performans se prelevi v potopitev, v odmeve preteklosti, ko udeleženci s svojo aktivnostjo v parku ustvarjajo zvočno kuliso, ki iz nje izvabljajo shranjene pretekle vizije. Takó površine parka postanejo inštrument obiskovalcev, ki ozvočijo notranje glasove v/ iz besedil umetnikov, ki imajo zadnje počivališče na Navju in prožijo spomin na njih. S tem se odpira več vprašanj kot ponuja odgovorov, odražajoč Jaynesovo idejo o zavesti/spominu kot neoprijemljivem kraljestvu uma.

Tehnično jedro performansa vključuje zvočni senzor, programski algoritem in prilagojeno digitalizirano bazo besedil umetnikov Aškerca, Jurčiča, Groharja, Levstika, ki skupaj ustvarjajo kompleksno sonorično sliko iz zvočnih plasti in notranjih glasov.

Ljubljana vse bolj pozablja na podobo mesta, katerega glavna sestavina je kulturna identiteta, ki se odraža tudi v arhitekturi. Pri tem je ključno, da kulturna dediščina, s katero morajo ljudje imeti osebni stik, ostaja živa.

Zeleni atrij mesta je zvočna raziskava zapuščenega prostora sredi mesta, kjer se razrašča zelena krajina. Združuje umetnost in arhitekturo in črpa navdih iz zgodovinske zgradbe, ki so jo po zasnovi Jožeta Plečnika začeli graditi leta 1925. Poigrava se s spomini na preteklost in jih vpleta v sedanji čas. Centralni stadion za Bežigradom je za javnost zaprt že od leta 2008. Namesto da bi prostor namenili javnosti, stadion propada, njegov pomen pa se vse bolj izgublja. Preko zvočnosti in zgodovinjenja želiva tako prebivalcem kot obiskovalcem Ljubljane približati degradirani prostor stadiona, ki ga je razpadajoči čas izkrivil pod različnimi koti. Stadion v svojem tihem propadanju visi v brezčasni praznini in vzbuja ideje o njegovem oživljanju. Odmevi drobcev ruševin, palic, vej in stekla praskajo po teksturi zraka in opominjajo na nekoč aktiven prostor.

Zvočni sprehod deluje kot glasbena intervencija, ki Plečnikovemu stadionu vdihne začasen smisel in ga oživi v njegovem resonančnem jedru. Spodbuja poglobljeno razmišljanje o ohranjanju kulturne dediščine in v ospredje postavi veččutno zaznavanje prostora, s poudarkom na akustičnih karakteristikah Plečnikovega stadiona in njegovega okolja, ki s svojim resonančnim telesom odigra vlogo instrumenta – stadion ne le kot prostor, temveč kot živa zvočna entiteta.

Kako prisluhniti mestu? Kako se zavedati, da je vsakdanji zvok mesta, ki nas objame, takoj ko odpremo okno ali stopimo na cesto, v resnici najdaljša in vse trajajoča glasbena kompozicija? Kako ob poslušanju mesta razumeti umetniško ustvarjanje akustične ekologije in psihogeografije, ki vključuje aktivno zavedanje zvoka okolice? Kako brati in poslušati tovrstna umetniška dela ter vanja participatorno posegati?

Izobraževalni program poteka ob festivalu korenite zvočne hoje TO)pot kot poseben sklop, namenjen izobraževanju mladih na področju slušne senzibilizacije in kritiško-poetične refleksije. Udeleženci in udeleženke bodo s poslušanjem in dokumentiranjem zrcalili festivalsko dogajanje ter razvijali sposobnost reflektiranja in čuječnosti do dogajanja, ki jih obdaja. Kolektivno zvočno delo udeleženk in udeležencev bo predstavljeno na valovih Radia Študent.

V sklopu delavnice bodo predavanja izvedle Irena Pivka, Saška Rakef in Marta Medvešek.

Zvočna dela udeleženk in udeležencev delavnice:

• Lucka Zajc: Dovolj_1
• Filip Jelovšek: Topotornotopot
• Naomi Uma Zorman: mal zadihi
• Tadej Grum: Terapija za ušesa
• Ana Lorger: Pasivistka
• Veronika Rakovec: js pa ti feminist
• Lara Slekovec: Restart

Če bi drevesa jokala, bi jokali tudi mi je zvočni sprehod, aktivacija s hojo, ki umeri um in telo ter ju naredi dovzetna za zaznavanje agensov, ki so neizžalovani. Sprehod je posvečen Piki, pasji članici umetničine družine, ki je družino zapustila maja 2023. Uokvirja ga zvočni posnetek hoje, ki sta jo skupaj z umetnico prvič prehodili aprila 2008.

Umetnica žaluje. S ponavljanjem poti, kjer se prepusti spominom, da jo preplavijo.

V iskanju odgovorov na vprašanja, kaj je v naši družbi vredno žalovanja, kako se kolektivno spopadamo z ekološko žalostjo in kako lahko žalujemo za drug(ačn)imi telesi, se nam pridruži Lea Leskovec, gozdarka, ki deli svoja razmišljanja o doživljanju smrti v gozdovih.

Ljubljana vse bolj pozablja na podobo mesta, katerega glavna sestavina je kulturna identiteta, ki se odraža tudi v arhitekturi. Pri tem je ključno, da kulturna dediščina, s katero morajo ljudje imeti osebni stik, ostaja živa.

Zeleni atrij mesta je zvočna raziskava zapuščenega prostora sredi mesta, kjer se razrašča zelena krajina. Združuje umetnost in arhitekturo in črpa navdih iz zgodovinske zgradbe, ki so jo po zasnovi Jožeta Plečnika začeli graditi leta 1925. Poigrava se s spomini na preteklost in jih vpleta v sedanji čas. Centralni stadion za Bežigradom je za javnost zaprt že od leta 2008. Namesto da bi prostor namenili javnosti, stadion propada, njegov pomen pa se vse bolj izgublja. Preko zvočnosti in zgodovinjenja želiva tako prebivalcem kot obiskovalcem Ljubljane približati degradirani prostor stadiona, ki ga je razpadajoči čas izkrivil pod različnimi koti. Stadion v svojem tihem propadanju visi v brezčasni praznini in vzbuja ideje o njegovem oživljanju. Odmevi drobcev ruševin, palic, vej in stekla praskajo po teksturi zraka in opominjajo na nekoč aktiven prostor.

Zvočni sprehod deluje kot glasbena intervencija, ki Plečnikovemu stadionu vdihne začasen smisel in ga oživi v njegovem resonančnem jedru. Spodbuja poglobljeno razmišljanje o ohranjanju kulturne dediščine in v ospredje postavi veččutno zaznavanje prostora, s poudarkom na akustičnih karakteristikah Plečnikovega stadiona in njegovega okolja, ki s svojim resonančnim telesom odigra vlogo instrumenta – stadion ne le kot prostor, temveč kot živa zvočna entiteta.

Inaudible Cities, zvočna pripoved po navdihu Calvinijevih Nevidnih mest, raziskuje predmestja in predstavlja serijo spontano ustvarjenih zvočnih pokrajin, ki poudarjajo pogosto prezrte zvočnosti urbanih okolij.

Inaudible Cities #3 vabi udeležence na hibridni sprehod, na katerem običajno neslišni tokovi in gibanja zemlje, zraka, ognja in vode znotraj mestne infrastrukture odpirajo vrata v časovno in geografsko oddaljena zvočna okolja in spomine.

Projekt je tretja ponovitev v seriji zvočno-sprehodnih pobud, ki raziskujejo zvočne pokrajine mestnih obrobij in preusmerjajo pozornost z vizualnega na zvočno ter z izrednega na infra-(z)redno.

O, KAKŠEN SVET nevidenih vizij in slišanih tišin, ta neoprijemljiva dežela uma! Katera neizrekljiva bistva, ti neoprijemljivi spomini in nerazkazljiva sanjarjenja! In zasebnost vsega tega! Skrivno gledališče neslišnih monologov in predhodnih nasvetov, nevidna palača vseh razpoloženj, razmišljanj in skrivnosti, neskončno zatočišče razočaranj in odkritij. Celotno kraljestvo, kjer vsak izmed nas vladari osamljeno, sprašuje kar hoče, ukazuje kar more. Skrito zavetišče, kjer lahko raziskujemo zapleteno knjigo tega, kar smo storili in še lahko storimo. Introkozmos, ki je bolj jaz, kot karkoli lahko najdem v ogledalu. Ta zavest, ki je jaz med sebi, ki je vse, in hkrati nič — kaj je to?

In od kod je prišla?

In zakaj? [1]

Julian Jaynes nas v svoje delo Izvor zavesti v razpadu bikameralnega uma uvede s poetičnim nizom vprašanj o nevidnih vizijah in slišanih tišinah, ki raziskujejo zavest. Njegov uvod je služil kot navdih za prvotni performans na stopnišču Cukrarne. Stavbe, bogate z zgodovino, kjer so stene absorbirale zvočnost usod slovenskih modernih literatov.

Delo se sedaj premešča na novo lokacijo, park Navje v Ljubljani. Zvočni performans se prelevi v potopitev, v odmeve preteklosti, ko udeleženci s svojo aktivnostjo v parku ustvarjajo zvočno kuliso, ki iz nje izvabljajo shranjene pretekle vizije. Takó površine parka postanejo inštrument obiskovalcev, ki ozvočijo notranje glasove v/ iz besedil umetnikov, ki imajo zadnje počivališče na Navju in prožijo spomin na njih. S tem se odpira več vprašanj kot ponuja odgovorov, odražajoč Jaynesovo idejo o zavesti/spominu kot neoprijemljivem kraljestvu uma.

Tehnično jedro performansa vključuje zvočni senzor, programski algoritem in prilagojeno digitalizirano bazo besedil umetnikov Aškerca, Jurčiča, Groharja, Levstika, ki skupaj ustvarjajo kompleksno sonorično sliko iz zvočnih plasti in notranjih glasov.

Na delavnici Soundwalk As Art Therapy Colin Black udeležence povabi, da se uglasijo z akustičnim okoljem in se osredotočijo na proces poglabljanja občutka lastnega jaza ter povezanosti z okoljem, krajem, prostorom in širšo skupnostjo.

Udeleženci raziskujejo ustvarjanje lastnih psihogeografskih zvočnih zemljevidov, pri čemer je poudarek na čustvenem vplivu kraja z vidika presečišča psiholoških in zvočno-geografskih perspektiv. Delavnica odpira razmislek o tem, kako lahko zvočne sprehode razumemo kot obliko umetniške terapije in sredstva samoizražanja, ki prispevajo k boljšemu počutju in dobrobiti posameznika.

Kako prisluhniti mestu? Kako se zavedati, da je vsakdanji zvok mesta, ki nas objame, takoj ko odpremo okno ali stopimo na cesto, v resnici najdaljša in vse trajajoča glasbena kompozicija? Kako ob poslušanju mesta razumeti umetniško ustvarjanje akustične ekologije in psihogeografije, ki vključuje aktivno zavedanje zvoka okolice? Kako brati in poslušati tovrstna umetniška dela ter vanja participatorno posegati?

Izobraževalni program poteka ob festivalu korenite zvočne hoje TO)pot kot poseben sklop, namenjen izobraževanju mladih na področju slušne senzibilizacije in kritiško-poetične refleksije. Udeleženci in udeleženke bodo s poslušanjem in dokumentiranjem zrcalili festivalsko dogajanje ter razvijali sposobnost reflektiranja in čuječnosti do dogajanja, ki jih obdaja. Kolektivno zvočno delo udeleženk in udeležencev bo predstavljeno na valovih Radia Študent.

V sklopu delavnice bodo predavanja izvedle Irena Pivka, Saška Rakef in Marta Medvešek.

Zvočna dela udeleženk in udeležencev delavnice:

• Lucka Zajc: Dovolj_1
• Filip Jelovšek: Topotornotopot
• Naomi Uma Zorman: mal zadihi
• Tadej Grum: Terapija za ušesa
• Ana Lorger: Pasivistka
• Veronika Rakovec: js pa ti feminist
• Lara Slekovec: Restart

Če bi drevesa jokala, bi jokali tudi mi je zvočni sprehod, aktivacija s hojo, ki umeri um in telo ter ju naredi dovzetna za zaznavanje agensov, ki so neizžalovani. Sprehod je posvečen Piki, pasji članici umetničine družine, ki je družino zapustila maja 2023. Uokvirja ga zvočni posnetek hoje, ki sta jo skupaj z umetnico prvič prehodili aprila 2008.

Umetnica žaluje. S ponavljanjem poti, kjer se prepusti spominom, da jo preplavijo.

V iskanju odgovorov na vprašanja, kaj je v naši družbi vredno žalovanja, kako se kolektivno spopadamo z ekološko žalostjo in kako lahko žalujemo za drug(ačn)imi telesi, se nam pridruži Lea Leskovec, gozdarka, ki deli svoja razmišljanja o doživljanju smrti v gozdovih.

Nikola Tesla je bil genialni inženir in posebnež, znan kot izumitelj radia in izmeničnega toka. Njegova največja strast pa ni bila tehnologija, ampak golob(i). Avian Love je zvočno umetniško delo, ki ga je navdihnila Teslova globoka vez z ljubljeno golobico, nabita z elektriko in pulzirajoča s čustvi. Tesla je nekoč dejal: »Živela je čudovita ptica … Samo zaželel sem si njene bližine in je priletela k meni. Ljubil sem jo, kot moški ljubi žensko, in ona je ljubila mene. Dokler je bila ob meni, je moje življenje imelo smisel.«

V priredbi skladbe Avian Love, ki je nastala po naročilu Deutschlandradio Kultur, Colin Black naelektri ozračje prostora, razvname domišljijo in poslušalca popelje na intimno zvočno pustolovščino. Delo, ki je leta 2023 prejelo nagrado občinstva Prix Phonurgia Nova Award, prepleta zvočne elemente v poklon eni najbolj naelektrenih ljubezenskih zgodb dvajsetega stoletja.

Nepovratna zanka raziskuje telesa v razmerju do skrajno odmaknjenih drugih, nepoznanih mikrobiomov, ledeniških teles v elementarnih okoljih. Umetnica se aktivno potaplja v kozmične impulze in išče načine rahljanja antropocentrične usmeritve sodobne civilizacije. Avgusta 2023 se je povzpela na Triglav in Skuto ter z mikrofoni prisluškovala starodavni zvočnosti izginjajočih ledenikov. Triglavski ledenik in ledenik na Skuti sta poslednja ostanka ledenikov v Sloveniji. Septembra 2023 je njuna talitev eskalirala. Komaj še obstoječa, sta v aktualnih ekstremnih temperaturnih in padavinskih nihanjih jeseni istega leta skoraj povsem izginila.

»Ko sem sedela z ledenikoma na Skuti in Triglavu, trepetala od razširjene zavesti in mraza, prisluškujoč svetemu dihu gora in kompleksnim strukturam jezika starodavnih voda, nakopičenih v ledeniškem telesu, se je pojavila mogočna intuicija, da so ledene vode visoko v gorah telesa kozmične transmisije – ledeniki kot prejemniki kozmičnih delcev in oddajniki lastne skrivnostne zvočnosti – ledeniki kot kozmični radio. Ko si zgoraj, ga občutiš globoko skozi telo, tako kot navdihnjeni meteorologi, izvajalci starogrške orakeljske prakse, ki so svoje resonančno telo in dih uporabljali za prisluškovanje zemlje in kozmosa. Trenutek prehoda ledu v tekočo vodo je hipen; ko se zgodi, za kratek hip pripoveduje o starodavnem in neznanih skrivnostih. Ko ledeniki izginejo, ostane tišina.«

Performativna terenska snemanja ledenikov so zajemala zvočne študije z vibracijskimi, elektromagnetnimi, tektonskimi, površinskimi in podvodnimi mikrofoni. Zbrani (post)ledeniški teksturni in strukturni vzorci so osnova akuzmatične kompozicije. Ledeniška zvočnost bo v performansu razširjena v polju razprostrte radijske zvočnosti, kjer OR poiesis sodeluje z Nikosom Sotirelisom.

Zvočni sprehod Memodrom je kompost spominov najlepšega mesta na svetu. Sprehaja vas – brez predhodne najave – po spominski spirali, v kateri je mesto ob reki labirint in zvok sprožilec situacij, ki jim je izhodišče pozaba.

Memodrom vzpostavlja vzporedno doživljanje mesta, v katerem javna infrastruktura ni nosilec funkcij v prostoru. Obstaja zgolj kot kulisa za dogajanje v zvočnem prostoru. Namesto potopitvene ustvarjamo izstopitveno izkušnjo. Memodrom malikuje vašo pravico do pozabe.

V manj kot eni uri vas izpostavi zvočnim spominom generacij, ki so Ljubljano doživljale s pomočjo starejših nosilcev zvoka. Z ‘datotečnim’ načinom reprodukcije jih bomo skupaj priklicali v spomin. Od zimzelenih glasbenih hitov, javnih osebnosti, ki so jih ključniki zaobšli, do domnevno najbolj invazivnih prebivalcev mesta.

Želite tudi vi odložiti katerega od svojih spominov? Memodrom čaka na vaš klic.

O, KAKŠEN SVET nevidenih vizij in slišanih tišin, ta neoprijemljiva dežela uma! Katera neizrekljiva bistva, ti neoprijemljivi spomini in nerazkazljiva sanjarjenja! In zasebnost vsega tega! Skrivno gledališče neslišnih monologov in predhodnih nasvetov, nevidna palača vseh razpoloženj, razmišljanj in skrivnosti, neskončno zatočišče razočaranj in odkritij. Celotno kraljestvo, kjer vsak izmed nas vladari osamljeno, sprašuje kar hoče, ukazuje kar more. Skrito zavetišče, kjer lahko raziskujemo zapleteno knjigo tega, kar smo storili in še lahko storimo. Introkozmos, ki je bolj jaz, kot karkoli lahko najdem v ogledalu. Ta zavest, ki je jaz med sebi, ki je vse, in hkrati nič — kaj je to?

In od kod je prišla?

In zakaj? [1]

Julian Jaynes nas v svoje delo Izvor zavesti v razpadu bikameralnega uma uvede s poetičnim nizom vprašanj o nevidnih vizijah in slišanih tišinah, ki raziskujejo zavest. Njegov uvod je služil kot navdih za prvotni performans na stopnišču Cukrarne. Stavbe, bogate z zgodovino, kjer so stene absorbirale zvočnost usod slovenskih modernih literatov.

Delo se sedaj premešča na novo lokacijo, park Navje v Ljubljani. Zvočni performans se prelevi v potopitev, v odmeve preteklosti, ko udeleženci s svojo aktivnostjo v parku ustvarjajo zvočno kuliso, ki iz nje izvabljajo shranjene pretekle vizije. Takó površine parka postanejo inštrument obiskovalcev, ki ozvočijo notranje glasove v/ iz besedil umetnikov, ki imajo zadnje počivališče na Navju in prožijo spomin na njih. S tem se odpira več vprašanj kot ponuja odgovorov, odražajoč Jaynesovo idejo o zavesti/spominu kot neoprijemljivem kraljestvu uma.

Tehnično jedro performansa vključuje zvočni senzor, programski algoritem in prilagojeno digitalizirano bazo besedil umetnikov Aškerca, Jurčiča, Groharja, Levstika, ki skupaj ustvarjajo kompleksno sonorično sliko iz zvočnih plasti in notranjih glasov.

Pol.monolog je politični monolog po svoji vsebini ter polovičen monolog po svoji obliki, saj se v govorico povabljenega govorca konstantno vmešavajo in pridružujejo ostali prisotni, kar vodi v širše razglabljanje. Intervencije potekajo argumentirano: lahko zahtevajo jasno obrazložitev povedanega, izzovejo govorca, da poglobi ali predrugači svojo govorico, izrazijo nestrinjanje ali odobravanje ter navsezadnje problematizirajo ontološke in epistemološke predpostavke govorca ter smiselnost njegove politične drže v sodobnem svetu.

Politični monolog z intervencijami je bil tradicionalni dogodek Modrega kota v Avtonomni tovarni Rog. Temeljil je na uporabi javnega prostora kot polja za artikulacijo politične drže, pri čemer so prisotni z vokalno-argumentativnimi intervencijami soustvarjali dogodek. Zadnji izvedeni polmonolog, edini v izvedbi ženske predstavnice, je odprl vprašanje o tem, kakšno Ljubljano si želimo danes. V nadaljevanju se delo posveča političnosti zgodovinjenja, arhiviranja ter plastenju spominov in pozabe funkcij javnih prostorov.

Sklop predavanj in peripatetičnih predavanj odpira vprašanja poslušanja kot etične, ekološke in politične prakse. Predavateljice in predavatelji obravnavajo poslušanje kot dejavnost, ki presega zgolj človeško izkušnjo ter vzpostavlja razmerja z več-kot-človeškimi bitji, prostori in zvočnimi tereni.

Predavanja se osredinjajo na ritme in tišine, terensko snemanje, etične dimenzije poslušanja ter načine, kako lahko poslušanje prispeva k bolj skrbnim in manj ekstraktivnim odnosom do okolja.

Maja Bjelica: Poslušanje ritmov, poslušanje tišin
peripatetično predavanje

TO)potna predstavitev se bo osredotočila na poslušanje kot dejavnost, ki globoko odmeva na področju etike ali bolje etičnosti. Ne bomo se spraševali zgolj o poslušanju kot temeljno etični dejavnosti, ki omogoča vzpostavljanje etičnih medčloveških ali intersubjektivnih odnosov, temveč tudi o poslušanju kot globoko povezovalni dejavnosti, ki spodbudi porajanje vezi z več-kot-človeškimi bitji in entitetami in posledično prispeva k razširjanju intersubjektivnosti daleč onkraj človeškega.

Opisano pojmovno resonanco poslušanja bomo poskušali ubesediti v kontemplativnih sprehodih, povezanih z zvočnimi pojmovanji oziroma fenomeni ritmov in tišin. V iskanju novih obzorij pohumanistične etike bomo ritme in tišine raziskovali s poslušalskega kota njihove prisotnosti in odsotnosti, torej njihovega utripa, frekvenc, vibracij. Spraševali se bomo, kako zvenijo ritmi in kako tišine? Kako jih poslušamo? Kako jih doživljamo, kako z njimi (so)bivamo? Na zastavljena vprašanja bomo odgovorjali s poglobljenim premišljevanjem (inter)subjektivne izkušnje v kombinaciji s filozofskim polilogom mislecev o tišini, ritmu in poslušanju. Razmišljanje o poslušanju tišin in ritmov (in skoznje) lahko (pomembno) odmeva tudi v polju okoljske (po)humanistike, kot to odkriva primer solinarstva v Sečoveljskih solinah.

Miloš Vojtěchovský: About the Field (listening to the sounds we dismiss)
predavanje

Kaj (kdo) so živali, ki jih posnamemo v delu, ki ga razstavljamo za honorar ali priznanje? Kako bi ravnali, če bi namesto živali snemali človeške zvoke? Kaj (še) bi snemalec ali poslušalec izvedel o njih poleg tega, da njihovo zvočno vedenje zveni »dobro« ali je »glasbeno zanimivo«?

Avtor kot izvajalec umetnosti terenskega snemanja predlaga razpravo o morebitnem vplivu takšne dejavnosti na predmete ali subjekte, s katerimi je v so-odnosu (interakciji); tako imenovanem vplivu na ‘zvočne terene’ (fields).

To so vprašanja, s katerimi se trenutno srečujemo pri različnih vidikih človekove interakcije z okoljem. Kot etične in ekološke posledice naše ‘pravice’ do mobilnosti ali našega prizadevanja za ‘blaginjo’ sredi degradiranega, razvrednotenega okolja. Glasbeniki – in ne samo oni – z opremo, ki jo uporabljajo, in drugimi organizmi pogosto ravnajo kot z instrumenti, namesto da bi jih prepoznavali kot sodelavce, ki izvajajo lastno dejavnost.

Če želimo biti sestavni del »Zvočnega terena«, mar ga ne bi morali obravnavati manj izkoriščevalsko (ekstraktivistično) in manj kolonialistično? To pa lahko dosežemo samo tako, da prisluhnemo tudi zvokom, ki jih ne želimo slišati.

Jacek Smolicki: Between Planetary and Situated Modes of Listening
peripatetično predavanje

Avtor v predavanju predlaga naslednje: če resnično želimo postati bolj pozorni in skrbni ustvarjalci zvoka, moramo več pozornosti nameniti temu, kako poslušamo in kako nas (drugi) poslušajo oz. kako ‘smo poslušani’. Na predavanju bo predstavil več pristopov k poslušanju, s pomočjo tehnologije in brez nje, od katerih vsak pomaga razkriti drug(ačn)o razsežnost naših okolij, ki niso (zgolj) naša, ampak jih delimo z (nepogrešljivimi) drugimi.

Kako prisluhniti mestu? Kako se zavedati, da je vsakdanji zvok mesta, ki nas objame, takoj ko odpremo okno ali stopimo na cesto, v resnici najdaljša in vse trajajoča glasbena kompozicija? Kako ob poslušanju mesta razumeti umetniško ustvarjanje akustične ekologije in psihogeografije, ki vključuje aktivno zavedanje zvoka okolice? Kako brati in poslušati tovrstna umetniška dela ter vanja participatorno posegati?

Izobraževalni program poteka ob festivalu korenite zvočne hoje TO)pot kot poseben sklop, namenjen izobraževanju mladih na področju slušne senzibilizacije in kritiško-poetične refleksije. Udeleženci in udeleženke bodo s poslušanjem in dokumentiranjem zrcalili festivalsko dogajanje ter razvijali sposobnost reflektiranja in čuječnosti do dogajanja, ki jih obdaja. Kolektivno zvočno delo udeleženk in udeležencev bo predstavljeno na valovih Radia Študent.

V sklopu delavnice bodo predavanja izvedle Irena Pivka, Saška Rakef in Marta Medvešek.

Zvočna dela udeleženk in udeležencev delavnice:

• Lucka Zajc: Dovolj_1
• Filip Jelovšek: Topotornotopot
• Naomi Uma Zorman: mal zadihi
• Tadej Grum: Terapija za ušesa
• Ana Lorger: Pasivistka
• Veronika Rakovec: js pa ti feminist
• Lara Slekovec: Restart

Če bi drevesa jokala, bi jokali tudi mi je zvočni sprehod, aktivacija s hojo, ki umeri um in telo ter ju naredi dovzetna za zaznavanje agensov, ki so neizžalovani. Sprehod je posvečen Piki, pasji članici umetničine družine, ki je družino zapustila maja 2023. Uokvirja ga zvočni posnetek hoje, ki sta jo skupaj z umetnico prvič prehodili aprila 2008.

Umetnica žaluje. S ponavljanjem poti, kjer se prepusti spominom, da jo preplavijo.

V iskanju odgovorov na vprašanja, kaj je v naši družbi vredno žalovanja, kako se kolektivno spopadamo z ekološko žalostjo in kako lahko žalujemo za drug(ačn)imi telesi, se nam pridruži Lea Leskovec, gozdarka, ki deli svoja razmišljanja o doživljanju smrti v gozdovih.

Ljubljana vse bolj pozablja na podobo mesta, katerega glavna sestavina je kulturna identiteta, ki se odraža tudi v arhitekturi. Pri tem je ključno, da kulturna dediščina, s katero morajo ljudje imeti osebni stik, ostaja živa.

Zeleni atrij mesta je zvočna raziskava zapuščenega prostora sredi mesta, kjer se razrašča zelena krajina. Združuje umetnost in arhitekturo in črpa navdih iz zgodovinske zgradbe, ki so jo po zasnovi Jožeta Plečnika začeli graditi leta 1925. Poigrava se s spomini na preteklost in jih vpleta v sedanji čas. Centralni stadion za Bežigradom je za javnost zaprt že od leta 2008. Namesto da bi prostor namenili javnosti, stadion propada, njegov pomen pa se vse bolj izgublja. Preko zvočnosti in zgodovinjenja želiva tako prebivalcem kot obiskovalcem Ljubljane približati degradirani prostor stadiona, ki ga je razpadajoči čas izkrivil pod različnimi koti. Stadion v svojem tihem propadanju visi v brezčasni praznini in vzbuja ideje o njegovem oživljanju. Odmevi drobcev ruševin, palic, vej in stekla praskajo po teksturi zraka in opominjajo na nekoč aktiven prostor.

Zvočni sprehod deluje kot glasbena intervencija, ki Plečnikovemu stadionu vdihne začasen smisel in ga oživi v njegovem resonančnem jedru. Spodbuja poglobljeno razmišljanje o ohranjanju kulturne dediščine in v ospredje postavi veččutno zaznavanje prostora, s poudarkom na akustičnih karakteristikah Plečnikovega stadiona in njegovega okolja, ki s svojim resonančnim telesom odigra vlogo instrumenta – stadion ne le kot prostor, temveč kot živa zvočna entiteta.