Predavanja

TO)potna predstavitev se bo osredotočila na poslušanje kot dejavnost, ki globoko odmeva na področju etike ali bolje etičnosti. Ne bomo se spraševali zgolj o poslušanju kot temeljno etični dejavnosti, ki omogoča vzpostavljanje etičnih medčloveških ali intersubjektivnih odnosov, temveč tudi o poslušanju kot globoko povezovalni dejavnosti, ki spodbudi porajanje vezi z več-kot-človeškimi bitji in entitetami in posledično prispeva k razširjanju intersubjektivnosti daleč onkraj človeškega.

Opisano pojmovno resonanco poslušanja bomo poskušali ubesediti v kontemplativnih sprehodih, povezanih z zvočnimi pojmovanji oziroma fenomeni ritmov in tišin. V iskanju novih obzorij pohumanistične etike bomo ritme in tišine raziskovali s poslušalskega kota njihove prisotnosti in odsotnosti, torej njihovega utripa, frekvenc, vibracij. Spraševali se bomo, kako zvenijo ritmi in kako tišine? Kako jih poslušamo? Kako jih doživljamo, kako z njimi (so)bivamo? Na zastavljena vprašanja bomo odgovorjali s poglobljenim premišljevanjem (inter)subjektivne izkušnje v kombinaciji s filozofskim polilogom mislecev o tišini, ritmu in poslušanju. Razmišljanje o poslušanju tišin in ritmov (in skoznje) lahko (pomembno) odmeva tudi v polju okoljske (po)humanistike, kot to odkriva primer solinarstva v Sečoveljskih solinah.

Miloš Vojtěchovský: About the Field (listening to the sounds we dismiss)
predavanje

Kaj (kdo) so živali, ki jih posnamemo v delu, ki ga razstavljamo za honorar ali priznanje? Kako bi ravnali, če bi namesto živali snemali človeške zvoke? Kaj (še) bi snemalec ali poslušalec izvedel o njih poleg tega, da njihovo zvočno vedenje zveni »dobro« ali je »glasbeno zanimivo«?

Avtor kot izvajalec umetnosti terenskega snemanja predlaga razpravo o morebitnem vplivu takšne dejavnosti na predmete ali subjekte, s katerimi je v so-odnosu (interakciji); tako imenovanem vplivu na ‘zvočne terene’ (fields).

To so vprašanja, s katerimi se trenutno srečujemo pri različnih vidikih človekove interakcije z okoljem. Kot etične in ekološke posledice naše ‘pravice’ do mobilnosti ali našega prizadevanja za ‘blaginjo’ sredi degradiranega, razvrednotenega okolja. Glasbeniki – in ne samo oni – z opremo, ki jo uporabljajo, in drugimi organizmi pogosto ravnajo kot z instrumenti, namesto da bi jih prepoznavali kot sodelavce, ki izvajajo lastno dejavnost.

Če želimo biti sestavni del »Zvočnega terena«, mar ga ne bi morali obravnavati manj izkoriščevalsko (ekstraktivistično) in manj kolonialistično? To pa lahko dosežemo samo tako, da prisluhnemo tudi zvokom, ki jih ne želimo slišati.

Jacek Smolicki: Between Planetary and Situated Modes of Listening
peripatetično predavanje

Avtor v predavanju predlaga naslednje: če resnično želimo postati bolj pozorni in skrbni ustvarjalci zvoka, moramo več pozornosti nameniti temu, kako poslušamo in kako nas (drugi) poslušajo oz. kako ‘smo poslušani’. Na predavanju bo predstavil več pristopov k poslušanju, s pomočjo tehnologije in brez nje, od katerih vsak pomaga razkriti drug(ačn)o razsežnost naših okolij, ki niso (zgolj) naša, ampak jih delimo z (nepogrešljivimi) drugimi.