Hoja do kraja moči

Hoja do kraja moči je umetniški prispevek, v katerem avtorica raziskuje hojo kot politično-somatsko prakso, pri kateri telo vstopa v odnos z ozemljem, ekosistemom in kolektivno prisotnostjo, v svojem bistvu pa ponuja kraj za javna srečevanja – začasno skupnost.

Projekt se odvija skozi prakso, ki temelji na treh osnovnih dejanjih: dihanju, hoji in mirovanju. K njim pristopa kot h »koreopolitičnim« gestam – gibom s politično in poetično močjo, ki oblikujejo človekovo zavest o sebi v povezavi s krajem. Ta dejanja, poleg običajne funkcije, ki jo imajo, odpirajo prostor za poglobljen razmislek in vabijo sodelujoče k drugačnemu naseljevanju svojih teles in pozornejšemu poslušanju krajin, skozi katere se gibljejo. S tem Hoja do kraja moči postane vaja v navzočnosti, preusmerjanju zaznavanja in ponovnem vzpostavljanju skupnega gibanja kot estetske in politične geste.