Mersid Ramičević

Vstop v medij terena

Predavanje

Izhodišče za moja prevpraševanja je zapuščeno območje solin ob Ulcinju, najjužnejšem črnogorskem obmorskem mestu. Izhajajoč iz statične krajine v kontekstu gledališča, ki se premika s povezovanjem vozlišč in redefinicijo odnosov med njimi, se sprašujem, kako naj razumemo teren, kadar proces humanizacije nanj ne deluje več. Kako je teren človeku dostopen, dojemljiv, če ni oblikovan, in čigava estetska merila veljajo v tem primeru?

Je pusta pokrajina res tako prazna, kot jo vidimo, ali je v njej kaj bolj elementarnega? Ojačane zvočne iteracije s praga okoljskih kontingenc predstavljam kot podlago za tezo, da je določeno stanje zapuščenosti funkcionalno v smislu, da se je prav zaradi odsotnosti človeških akterjev novo območje dediščine razvilo v habitat. Terenski sprehod, za razliko od terenskega dela, ni obremenjen z antropocentrično intencionalnostjo.

Izhodišče za moja prevpraševanja je zapuščeno območje solin ob Ulcinju, najjužnejšem črnogorskem obmorskem mestu. Izhajajoč iz statične krajine v kontekstu gledališča, ki se premika s povezovanjem vozlišč in redefinicijo odnosov med njimi, se sprašujem, kako naj razumemo teren, kadar proces humanizacije nanj ne deluje več. Kako je teren človeku dostopen, dojemljiv, če ni oblikovan, in čigava estetska merila veljajo v tem primeru?

Je pusta pokrajina res tako prazna, kot jo vidimo, ali je v njej kaj bolj elementarnega? Ojačane zvočne iteracije s praga okoljskih kontingenc predstavljam kot podlago za tezo, da je določeno stanje zapuščenosti funkcionalno v smislu, da se je prav zaradi odsotnosti človeških akterjev novo območje dediščine razvilo v habitat. Terenski sprehod, za razliko od terenskega dela, ni obremenjen z antropocentrično intencionalnostjo.

Mersid Ramičević

Skladatelj, ki živi in dela v Göteborgu. Njegovo delo vključuje partiture, prostorsko zasnovane kompozicije in kompozicije na nosilcih zvoka. Osredotoča se na alteriranje operativnih pogojev spominov ustvarjajoče materialnosti.

Avtor: Mersid Ramičević
Fotografija: Matej Tomažin

MORDA BI VAS ZANIMALO

Muzej in dediščina solinarstva

Muzej solinarstva razkriva zgodovino, delo in dediščino sobivanja človeka s solinami.

Hoja do kraja moči

Umetniški prispevek, v katerem avtorica raziskuje hojo kot politično-somatsko prakso ter telo kot nosilca odnosa do prostora, ekosistema in skupnosti.

Vltava

Od Smetane do danes: komponiranje se odpira več-kot-človeškim sodelovanjem in poslušanju okolja.

Tiho poje tistim, ki postojijo in prisluhnejo

Sprehod poslušanja, ki raziskuje poslušanje kot kompleksno, večplastno prakso onkraj prepoznavanja zvočnih virov.

Ena ptičica mi je prišepnila

Škorci kot zvočni soustvarjalci odpirajo vprašanja etike snemanja in nečloveškega sporazumevanja.

Zvočna solastalgija

Zvočna solastalgija razkriva vezi med krajem, spominom in identiteto skozi poslušanje v gibanju.

Dom je tam, kjer se zgodi poslušanje

Raziskava povezuje prakse poslušanja in zvočnih sprehodov z vprašanjem pripadnosti, doma in ekološke občutljivosti.

Ptičji zvoki solin

Peripatetično predavanje, ki skozi počasno hojo in poslušanje odpira razumevanje ptičjih habitatov in zvočnih značilnosti Sečoveljskih solin.

Dramaturgija časa kot dejavnik ustvarjanja prostorov odnosnosti, čudenja in uglaševanja

Predavanje o času kot dramaturškem orodju za oblikovanje prostorov zaznavanja, odnosnosti in uglaševanja.

(De)kolonialnost čutenja

Kolonialnost zaznavanja oblikuje svet, umetniške prakse pa jo razgrajujejo skozi dekolonialno izkušnjo.