Žiga Pucelj: V pogovoru s Salomé Voegelin

Intervju s Salomé Voegelin na dan njenega performativnega predavanja no signal na festivalu korenite zvočne hoje TO)pot, 23. septembra 2026. Intervju je objavljen v Centralala.

23. septembra, na dan njenega kuratorskega performansa no signal na festivalu TO)pot v Ljubljani, smo se v kavarni Hotela Park srečali z umetnico, raziskovalko in pisateljico Salomé Voegelin. Voegelin, ki trenutno živi in dela v Berlinu, je profesorica za zvok na Londonski šoli za komunikacije (London College of Communication) na Univerzi umetnosti v Londonu, deluje pa tudi v Bernu v Švici. Med drugim piše tekstovne in konceptualne partiture za glasbo in performanse, pri neodvisni založbi Flaming Pines sta izšla njena projekta Cassette Album (2025) in Paint your lips while singing your favourite pop song (2022). Je avtorica več vplivnih knjig, ki raziskujejo filozofijo in politiko zvoka, med katerimi izstopajo Listening to Noise and Silence: Towards a Philosophy of Sound (2010), Sonic Possible Worlds: Hearing the Continuum of Sound (2014/21), The Political Possibility of Sound: Fragments of Listening (2018), Uncurating Sound: Knowledge with Voice and Hands (2023) in Unperforming the Dream House (2023). V pogovoru smo se dotaknili njenih zgodnjih izkušenj z zvokom, njene kritike dominantnih vizualnih načinov spoznavanja, koncepta no signal ter političnega potenciala zvočnega mišljenja v sodobni umetnosti in akademiji.

Angleški izvirnik intervjuja

Preden se lotiva vašega dela, me zanima, ali nam lahko poveste kaj o svojem odraščanju: o družini, zgodnjih vplivih, še pred šolo in akademijo. Kaj v teh zgodnjih okoljih vas je oblikovalo v to, kar ste danes v intelektualnem in umetniškem smislu?

Včasih se mi zdijo zgodbe o izvoru res težke. Ne razmišljam veliko o tem, kako sem prišla do zvoka, a mislim, da so vendarle obstajali določeni trenutki, ki so me oblikovali. Prvih devetnajst, dvajset let sem odraščala v Švici, ki je izjemno konzervativna, patriarhalna. To sem jasneje spoznala šele, ko sem se od nje oddaljila. Prvi občutek, da morda sveta ne vidim povsem tako kot drugi, sem dobila, ko sem začela hoditi v šolo. V osnovni šoli nisem bila prav uspešna. Ne zato, ker bi bila posebej neumna, ampak ker iskreno nisem povsem razumela, kako naj bi se učila in česa naj bi se sploh učila. Nikakor nisem mogla zares dojeti institucije šole in tega, kaj naj bi človek tam počel. To se je med drugim pokazalo, ko sem se učila igrati na blokflavto. V šoli se je bilo treba učiti bodisi ksilofon bodisi blokflavto. Imeli smo tudi zelo težavnega učitelja, ki se je pozneje izkazal za težavnega še na druge načine – ampak to je bil, če izvzamem klavir, moj prvi stik z glasbo. In ni bil pozitiven.

Doma smo imeli klavir, neka teta ga je preprosto postavila k nam, mi pa smo po njem, no, razbijali in bilo je zabavno. Potem pa sem se morala učiti blokflavto in ugotovila sem, da se z notnim zapisom ne znajdem, da tega ne morem, preprosto ni mi šlo. Bila je zelo boleča izkušnja, saj učitelj sploh ni znal ceniti mojih improvizacij in tega, kar sem počela z inštrumentom.

več v: Centralala