Pod(hod)

Luka Uršič
The Gift of Failure

4. 6.–30. 8. 2026, MGLC Grad Tivoli

V četrtek, 4. junija 2026, ob 19.30 uri se v Mednarodnem grafičnem likovnem centru (Pod turnom 3, Ljubljana) odpira razstava Luke Uršiča The Gift of Failure (Dar neuspeha).

Neuspeh kot izhodišče za morebitni prihodnji uspeh je danes ključni del umetniškega procesa. Kar bi drugje razumeli kot napako ali anomalijo, lahko v umetnosti postane izrazna vrednost in prostor svobode. Z novimi deli, nastalimi letos v Grafičnem ateljeju MGLC, Luka Uršič raziskuje potencial svoje umetniške prakse kot reparativnega mehanizma.

S sitotiskarskimi intervencijami na ponesrečene in zavržene polaroidne fotografije drugih se umetnik vrača k izvoru neuspeha in simbolično prevzema krivdo in odgovornost za spodletela dejanja. Na ta način se sooča z lastnim in tujim nelagodjem, obenem pa se poskuša približati osvobajajoči možnosti za odrešilni popravek in izboljšanje.

Kustosinja razstave: Yasmín Martín Vodopivec

Razstava je v MGLC Gradu Tivoli na ogled do 30. avgusta.

Poslovna stavba Metalka v Ljubljani je eden ključnih primerov slovenskega poznega modernizma in zgodnje povojne poslovne arhitekture. Zgrajena je bila leta 1963 po načrtih arhitektov Eda Mihevca in Borisa Leskovca ter velja za prvo moderno poslovno stolpnico v Sloveniji. Nastala je v času, ko se je Ljubljana vzpostavljala kot sodobna socialistična prestolnica z jasno oblikovanim poslovnim središčem.

V zvočnem sprehodu Pod(hod) pa se umetnik raziskovanja prostora loteva z druge, nearhitekturne perspektive. Zanima ga spontana raba prostora, čas po tem, ko so načrtovanje, gradnja ter celostna vizija stavbe in širšega urbanističnega projekta že iztekli. Kako dolgo in s kakšno kakovostjo lahko prostor še naprej živi v nenehno spreminjajočem se okolju in družbi? Kaj in kdo se v prostoru naseli nenačrtovano?

Zvočni sprehod tematizira podhod, danes večinoma zapuščeno območje, ki razkriva težavnost snovanja novih mestnih vsebin. Zanemarjeni podhodi pod tlakovci urejenih cest in trgov postajajo pribežališča preslišanih z družbenega roba. Umetnik se poslušanju prostora približa avtorsko in intimno, pri tem pa glas podeli nevidnim uporabnikom zapuščenega prostora, pa tudi prostoru samemu, njegovi membrani. S tem premišlja o spreminjajočih se, nestabilnih družbenih okoliščinah ter o krhkosti prostorov, ki so vanje vpeti.

Z zajemom in obdelavo zvoka v realnem času se vsakdanji šumi, tišine, koraki in odmevi preoblikujejo v poglobljeno zvočno izkušnjo, ki odpira prostor zamolčanemu. Poslušalca postavi v odnos do prostora kot živega, večplastnega organizma preslišanih resničnosti.