Glas šakala

Zvočno delo je zasnovano kot hodiperformativni zvočni sprehod, ki ga poslušalec posluša med sprehodom po polju ali gozdu. S sprehodom v naravo dosežemo tudi odvrnitev poslušalca od distrakcij in lažji fokus na to zahtevno poslušalsko delo, ki pa ob nedeljeni pozornosti nudi zvočno izkušnjo, ki ni zgolj kognitivna, ampak na telo deluje povsem fizično in se po organski poti dotakne tudi nezavednih aspektov našega odnosa do Drugega.

Izhodišče dokumentarne igre Glas šakala je študija primera migracijskih poti šakala, ki se v zadnjih desetletjih z Balkana širi proti srednji in vzhodni Evropi, pri čemer naraščanje njegove številčnosti in prostorske razširjenosti sproža konflikte, povezane s človekovimi interesi. Avtorice v seštevku različnih diskurzov, na terenu zajetih in komponiranih zvočnih krajin premišljajo odnos med človeško kulturo in nečloveškimi vrstami, ki ga je mogoče prenesti tudi na kateregakoli družbeno pogojenega Drugega.

Posebno pozornost namenjajo raziskavi senzoričnega jezika in fizične izkušnje, ki jo piše zvok, ter zvočnosti besede. V iskanju nove perspektive, ki izumlja zvok, zmožen brez pokroviteljstva zastopati tistega, ki glasu nima, se delo razpira v drugačno organizacijo časovnosti, ki zahteva drugačen način prisotnosti, pozornosti in poslušanja.

Uprizoritveni cilj je raziskati, kako v hierarhično organiziran človeški diskurz, ki upravlja z Drugim, vnesti zvočno pripoved Drugega, ki ni utemeljena v besedi. Zvoku Drugega avtorice podelijo moč glasu in ga v zvočni krajini postavijo kot besedi enakovrednega, s pravico do prostora. Delo se tako odmika od primata besede in pomena ter dramaturško prehaja v razpad logosa proti čutnemu nagovoru poslušalcev.