Zvočna arheologija notranjega glasu
PRETEKLI DOGODKI
14. maj 2025
Park Navje, severni vhod, Ljubljana
Brezplačno13. maj 2025Park Navje, severni vhod, LjubljanaBrezplačno28. sep. 2024Cukrarna, stopniščeBrezplačno27. sep. 2024Cukrarna, stopniščeBrezplačno26. sep. 2024Cukrarna, stopniščeBrezplačno25. sep. 2024Cukrarna, stopniščeBrezplačno25. sep. 2024Cukrarna, stopniščeBrezplačnoO, KAKŠEN SVET nevidenih vizij in slišanih tišin, ta neoprijemljiva dežela uma! Katera neizrekljiva bistva, ti neoprijemljivi spomini in nerazkazljiva sanjarjenja! In zasebnost vsega tega! Skrivno gledališče neslišnih monologov in predhodnih nasvetov, nevidna palača vseh razpoloženj, razmišljanj in skrivnosti, neskončno zatočišče razočaranj in odkritij. Celotno kraljestvo, kjer vsak izmed nas vladari osamljeno, sprašuje kar hoče, ukazuje kar more. Skrito zavetišče, kjer lahko raziskujemo zapleteno knjigo tega, kar smo storili in še lahko storimo. Introkozmos, ki je bolj jaz, kot karkoli lahko najdem v ogledalu. Ta zavest, ki je jaz med sebi, ki je vse, in hkrati nič — kaj je to?
In od kod je prišla?
In zakaj? [1]
Julian Jaynes nas v svoje delo Izvor zavesti v razpadu bikameralnega uma uvede s poetičnim nizom vprašanj o nevidnih vizijah in slišanih tišinah, ki raziskujejo zavest. Njegov uvod je služil kot navdih za prvotni performans na stopnišču Cukrarne. Stavbe, bogate z zgodovino, kjer so stene absorbirale zvočnost usod slovenskih modernih literatov.
Delo se sedaj premešča na novo lokacijo, park Navje v Ljubljani. Zvočni performans se prelevi v potopitev, v odmeve preteklosti, ko udeleženci s svojo aktivnostjo v parku ustvarjajo zvočno kuliso, ki iz nje izvabljajo shranjene pretekle vizije. Takó površine parka postanejo inštrument obiskovalcev, ki ozvočijo notranje glasove v/ iz besedil umetnikov, ki imajo zadnje počivališče na Navju in prožijo spomin na njih. S tem se odpira več vprašanj kot ponuja odgovorov, odražajoč Jaynesovo idejo o zavesti/spominu kot neoprijemljivem kraljestvu uma.
Tehnično jedro performansa vključuje zvočni senzor, programski algoritem in prilagojeno digitalizirano bazo besedil umetnikov Aškerca, Jurčiča, Groharja, Levstika, ki skupaj ustvarjajo kompleksno sonorično sliko iz zvočnih plasti in notranjih glasov.
Matej Tomažin
O, KAKŠEN SVET nevidenih vizij in slišanih tišin, ta neoprijemljiva dežela uma! Katera neizrekljiva bistva, ti neoprijemljivi spomini in nerazkazljiva sanjarjenja! In zasebnost vsega tega! Skrivno gledališče neslišnih monologov in predhodnih nasvetov, nevidna palača vseh razpoloženj, razmišljanj in skrivnosti, neskončno zatočišče razočaranj in odkritij. Celotno kraljestvo, kjer vsak izmed nas vladari osamljeno, sprašuje kar hoče, ukazuje kar more. Skrito zavetišče, kjer lahko raziskujemo zapleteno knjigo tega, kar smo storili in še lahko storimo. Introkozmos, ki je bolj jaz, kot karkoli lahko najdem v ogledalu. Ta zavest, ki je jaz med sebi, ki je vse, in hkrati nič — kaj je to?
In od kod je prišla?
In zakaj? [1]
Julian Jaynes nas v svoje delo Izvor zavesti v razpadu bikameralnega uma uvede s poetičnim nizom vprašanj o nevidnih vizijah in slišanih tišinah, ki raziskujejo zavest. Njegov uvod je služil kot navdih za prvotni performans na stopnišču Cukrarne. Stavbe, bogate z zgodovino, kjer so stene absorbirale zvočnost usod slovenskih modernih literatov.
Delo se sedaj premešča na novo lokacijo, park Navje v Ljubljani. Zvočni performans se prelevi v potopitev, v odmeve preteklosti, ko udeleženci s svojo aktivnostjo v parku ustvarjajo zvočno kuliso, ki iz nje izvabljajo shranjene pretekle vizije. Takó površine parka postanejo inštrument obiskovalcev, ki ozvočijo notranje glasove v/ iz besedil umetnikov, ki imajo zadnje počivališče na Navju in prožijo spomin na njih. S tem se odpira več vprašanj kot ponuja odgovorov, odražajoč Jaynesovo idejo o zavesti/spominu kot neoprijemljivem kraljestvu uma.
Tehnično jedro performansa vključuje zvočni senzor, programski algoritem in prilagojeno digitalizirano bazo besedil umetnikov Aškerca, Jurčiča, Groharja, Levstika, ki skupaj ustvarjajo kompleksno sonorično sliko iz zvočnih plasti in notranjih glasov.
[Dušan Zidar] je diplomiral na Akademiji za likovno umetnost u Ljubljani, na Oddelku za kiparstvo, kjer je zaključil tudi postdiplomski študij. V svojih delih uporablja različne medije: skulpturo, risbo, noise, intermedijsko umetnost. Imel je več samostojnih in skupinskih razstav v Sloveniji in tujini. Od leta 2000 je profesor na Univerzi v Mariboru, Pedagoška fakulteta, Oddelek za likovno umetnost.
Zaposlen na Fakulteti za naravoslovje in matematiko ter na Fakulteti za elektrotehniko, računalništvo in informatiko Univerze v Mariboru. Pedagoško deluje tudi na Medicinski fakulteti in Pedagoški fakulteti Univerze v Mariboru. Doktoriral je na področju fizike in je raziskovalno aktiven na različnih področjih, kot so energetika, biofizika, analiza besedil, matematično modeliranje in podatkovno rudarjenje. Poleg tega se ukvarja tudi s strojnim učenjem in podatkovno analitiko.
Zasnova in izvedba: Spiro Mason
Programski algoritem: dr. Rene Markovič, [Uporaba sintetizatorja govora eBralec, ekipa eBralca (Amebis, Alpineon, IJS).]
Produkcija: Cona, 2024.
DOSTOPNOST
Jezik izvedbe: angleščina
