Režija: Saška Rakef
Dramaturgija in produkcija: Klavdija Zupan
Zvočna podoba: Alenja Pivko Kneževič, Simon Penšek
Scenografija in kostumografija: Irena Pivka
Oblikovanje svetlobe: Janko Oven
Igrata: Barbara Krajnc Avdić, Uroš Maček
A ni neverjetno, kako eno malo egoistično bitje, ki mora biti vedno prvo sito, prvo suho, prvo ljubljeno, postane človek, ki se iskreno zanima za drugega?
Krhanje lepote je zgodba o razpadu skupnosti. Je zgodba o (navidezni) so-odvisnosti boja za moč in boja za preživetje. Je zgodba o manipulaciji. In o tisti »zavesti in odgovornosti«, ki se rodi prepozno. In ne nazadnje, je razmislek o človeku. Človeku kot osnovnem gradniku skupnosti (in politike). Človeku kot kontradiktorni entiteti, ki jo na eni strani definira egoizem, potreba po moči, po nadvladi; in sočasno, potreba po pripadnosti, varnosti, sprejetosti, ljubezni.
Če o preživetju ne odloča zakon, temveč večja ali manjša moč akterjev – lahko v tem primeru boj za moč enačimo z bojem za preživetje in opravičimo vse oblike prisile, vključno z vojno in uničenjem?
Produkcija: Cona
Koprodukcija: Cankarjev dom, AGRFT, Celinka, društvo ustvarjalk sodobnega plesa
Sofinanciranje: Ministrstvo za kulturo, Mestna občina Ljubljana
Zahvala Petri Tanko za epizodni tematski dramaturški dialog, red. prof. Tomažu Gubenšku za oblikovanje odrskega govora, izr.prof. mag. Tomiju Janežiču za režijski mentorski dialog, izr. prof. mag. Žanini Mirčevski za mentorski dialog pri dramskem pisanju in red. prof. Urošu Rojku za mentorski dialog pri ustvarjanju zvočne podobe.
